Jedro

Tožnik v predlogu za obnovo postopka ponavlja in opisuje dogodek iz junija 1991, v katerem se je sam uprl tanku JLA. Navedene okoliščine in dokazi po presoji sodišča ne predstavljajo novega dejstva oziroma dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Ko ZUP govori o novem dejstvu oziroma dokazu, šteje, da gre za novo dejstvo oziroma dokaz zato, ker je stranka zanj izvedela naknadno, bi pa lahko pripeljalo do drugačne odločbe, če bi zanj izvedela oziroma ga imela možnost uporabiti pred izdajo odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ predlog tožnika za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Upravne enote Maribor št. 130-703/2007-5 (6407) z dne 4. 7. 2007 zavrgel na podlagi prvega in drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). V obrazložitvi prvostopenjski organ pojasnjuje, da je Upravna enota Maribor z navedeno odločbo zavrnila zahtevo tožnika za priznanje statusa vojnega veterana zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 1. in 2. člena Zakona o vojnih veteranih (ZVV). Dne 11. 8. 2014 je tožnik vložil predlog za obnovo postopka, v katerem navaja, da je v času agresije na Republiko Slovenijo leta 1991 deloval kot civilna oseba in se je uprl okupatorju. K vlogi ni predložil nobenih novih dokazil ali navedel nobenih novih dejstev. Prvostopenjski organ navaja določbe ZUP, ki se nanašajo na obnovo postopka ter zaključi, da v obravnavani zadevi stranka ni predložila nobenih novih dejstev ali novih dokazov. Ker je bilo o isti upravni stvari, to je o priznanju statusa vojnega veterana že odločeno, je bila tožnikova vloga za obnovo postopka zavržena.

2. Tožena stranka je pritožbo tožnika zavrnila kot neutemeljeno in poudarila, da tožnik v svojem predlogu za obnovo postopka z dne 11. 8. 2014 ni predložil nobenega novega dokaza, ki bi sam zase ali z že izvedenimi ali uporabljenimi dokazi mogel pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Poudaril je, da je bila pravilnost in zakonitost odločbe prvostopenjskega organa iz leta 2007, s katero je bila zahteva tožnika za priznanje statusa vojnega veterana zavrnjena, presojena v pritožbenem postopku in kasneje v sproženem upravnem sporu, v katerem tožnik prav tako ni uspel. Tožena stranka zaključuje, da vloge tožnika ni mogoče meritorno obravnavati, ker ni predložil nobenega novega dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP in predloga ni vložil v predpisanem enomesečnem roku iz 263. člena ZUP.

3. V laični tožbi tožnik smiselno uveljavlja ponovno ugotavljanje izpolnjevanja pogojev statusa vojnega veterana, ker meni, da niso bile pravilno uporabljene določbe ZVV in njegov primer, ki je poseben, ni bil ustrezno raziskan. V postopku se ni upoštevalo dejansko stanje in okoliščine desetdnevne vojne za Slovenijo. Za obrambo je zastavil svoje življenje kot največjo dragocenost oziroma najvišjo vrednoto. Vendar se tega najpomembnejšega dejstva pri odločitvi ni upoštevalo, pa bi se moralo. Tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in priznanje statusa vojnega veterana.

4. Sodišče je upravne spise pridobilo iz zadeve opr. št. II U 480/2014. 5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev upravnega organa prve stopnje, ki je zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo pravnomočno končanega postopka za priznanje statusa vojnega veterana, ker je ugotovil, da niso podani pogoji iz 260. člena ZUP za obnovo (prvi in drugi odstavek 267. člena ZUP).

7. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopka, v katerem sicer ni posebej izpostavil razloga, na podlagi katerega predlaga obnovo postopka, v katerem je bilo odločeno z odločbo št. 130-703/2007-5 (6407) z dne 4. 7. 2007. Zato je prvostopenjski organ povabil tožnika na zaslišanje, ki je bilo opravljeno dne 19. 9. 2014. Tožniku je bilo pojasnjeno kateri so pogoji za obnovo postopka po 260. členu ZUP, pojasnjeno mu je bilo, da je bil njegov zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana s pravnomočno odločbo Upravne enote Maribor zavrnjen. Tožnik je povedal, da vztraja pri tem, da so mu bile kršene človekove pravice, da se ne strinja s potekom postopka in da bi bila Upravna enota Maribor dolžna pomagati tožniku v nastali situaciji.

8. Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo prejme predlog, mora preizkusiti ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP).

9. Sodišče se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da tožnik razlogov za obnovo postopka ni verjetno izkazal. Tožnik v predlogu ponavlja in opisuje dogodek iz junija 1991, v katerem se je sam uprl tanku JLA. Navedene okoliščine in dokazi tudi po presoji sodišča ne predstavljajo novega dejstva oziroma dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Ko ZUP govori o novem dejstvu oziroma dokazu, šteje da gre za novo dejstvo oziroma dokaz zato ker je stranka zanj izvedela naknadno, bi pa lahko pripeljalo do drugačne odločbe, če bi zanj izvedela oziroma ga imela možnost uporabiti pred izdajo odločbe. Pravnomočna odločitev z dne 4. 7. 2007, s katero je bila zahteva tožnika za priznanje statusa vojnega veterana zavrnjena (sodba Upravnega sodišča RS št. U 527/2007-6 z dne 16. 6. 2009) temelji na ugotovitvi, da morajo biti za priznanje statusa vojnega veterana izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Zato statusa vojnega veterana ni mogoče priznati vsakomur, ki je na kakršenkoli način sodeloval pri osamosvojitvi Republike Slovenije, temveč le tistemu, ki v konkretnem postopku dokaže, da je bila njegova udeležba takšna, kot jo določajo določbe ZVV. Zato prostovoljna in samoiniciativna vključenost, ki nima elementov formalne vključenosti, kot jo zahtevajo določbe ZVV za priznanje statusa vojnega veterana, ne zadošča. 10. Po povedanem je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.