Jedro

Na trditev tožene stranke, da pogodbe o odkupu opreme ne bi sklenila, če bi vedela, da teče za lokal denacionalizacijski zahtevek, in ponovljeno v reviziji in zdaj prvič opredeljeno kot ravnanje v bistveni zmoti (61. člen ZOR), je potrebno odgovoriti, da je sicer res mogoče uveljavljati zmoto kot razlog izpodbojnosti pogodbe (111. člen ZOR). Vendar, kadar gre za sodno uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe, je potrebno to storiti s tožbo (arg. iz prvega odstavka 112. člena in 117. člena ZOR). Tožena stranka takšnega zahtevka s tožbo ni postavila. Zato nižji sodišči upravičeno nista šteli toženkinih trditev, ki so merile na izpodbojnost pogodbe zaradi zmote, kot pravno pomembnih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka nerazdelno plačati tožnici tolarsko vrednost 60.200 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da tožena stranka še dolguje toliko tožeči po prodajni pogodbi za gostinsko opremo. Ugovor, da teče denacionalizacijski postopek za lokal, v katerem je oprema in v katerem tožena stranka nemoteno opravlja gostinsko dejavnost, nima pri pogodbi o odkupu inventarja nobene teže. Ni več tehten ugovor, da oprema ni toliko vredna. Nasprotne tožbe za razvezo obravnavane prodajne pogodbe in vrnitev plačanega sodišče ni želelo obravnavati skupaj s to zadevo, ker bi le-to podaljšalo.

Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe tožene stranke spremenilo odločitev prve stopnje o obrestih, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem je poudarilo, da po 454. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni pomembno, s kakšnim namenom ali iz kakšnih razlogov je prodajalec sklenil pogodbo. Zato nimajo nobene teže trditve, da tožena stranka ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za denacionalizacijo. Sicer pa se je tožena stranka dogovorila za najem lokala z zvezo društev upokojencev. Ni takšne povezave med tožbenima zahtevkoma iz tožbe in nasprotne tožbe, ki bi preprečevala odločitev o tožbenem zahtevku iz tožbe.

Tožena stranka vlaga proti tej sodbi v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga revizijskemu sodišču, naj spremeni izpodbijano sodbo ali pa razveljavi sodbi nižjih sodišč in vrne zadevo v sojenje sodišču prve stopnje. Trdi, da pogodbe o odkupu ne bi sklenila, če bi vedela, da je lokal v denacionalizacijskem postopku. Gre za bistveno zmoto po 61. členu ZOR in za spremenjene okoliščine po 133. členu ZOR. Odkup notranje opreme lokala je bil pogoj za sklenitev najemne pogodbe zanj, slednja pa pomeni zaradi denacionalizacijskega postopka nedovoljeno razpolaganje. Če pogodba o najemu ni veljavna, ni veljavna niti pogodba o odkupu opreme. Tožena stranka in društvo upokojencev sta spravila toženko v zmoto. Sodišče ne bi smelo verjeti tožnici, saj je bilo pričanje tožnice in njenega moža nasprotujoče si samemu sebi. Sodišče bi moralo zaslišati pričo V. G.. Odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi je v zvezi z zahtevkom tožbe, je celo njegovo predhodno vprašanje. Zato je odločitev sodišča, da ne bo odločalo o nasprotni tožbi, povsem nepravilna.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavo s sklepom odločilo iz razlogov smotrnosti, da bo nasprotno tožbo obravnavalo posebej. Sodišče druge stopnje se je s tako odločitvijo strinjalo. Revizija proti sklepom je sicer načelno dovoljena, vendar le proti takšnim, s katerimi se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 400. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Omenjeni sklep pa ni takšne narave, zaradi česar zoper to odločitev revizija ni dovoljena. Zato na revizijske trditve o zatrjevanih spremenjenih okoliščinah, ki naj bi bile podlaga za zahtevek iz nasprotne tožbe za razvezo pogodbe (133. člen ZOR), ne bo odgovora, ker bo to pač stvar odločanja o tožbi tožene stranke v posebnem postopku.

Na trditev tožene stranke, da pogodbe o odkupu opreme ne bi sklenila, če bi vedela, da teče za lokal denacionalizacijski zahtevek, in ponovljeno v reviziji in zdaj prvič opredeljeno kot ravnanje v bistveni zmoti (61. člen ZOR), je potrebno odgovoriti, da je sicer res mogoče uveljavljati zmoto kot razlog izpodbojnosti pogodbe (111. člen ZOR). Vendar, kadar gre za sodno uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe, je potrebno to storiti s tožbo (arg. iz prvega odstavka 112. člena in 117. člena ZOR). Tožena stranka takšnega zahtevka s tožbo ni postavila. Zato nižji sodišči upravičeno nista šteli toženkinih trditev, ki so merile na izpodbojnost pogodbe zaradi zmote, kot pravno pomembnih. Obsežne revizijske trditve v tej smeri se potemtakem pokažejo prav tako kot nerelevantne.

Iz povedanega se vidi, da sta nižji sodišči materialno pravo pravilno uporabili in je zato neutemeljen revizijski očitek, da dejanskega stanja nista dovolj popolno in tudi ne pravilno ugotovili, ker da nista materialnega prava pravilno uporabili. Kolikor pa revidenta grajata izsledke izpeljanega dokaznega postopka, posegata na področje dejanskega stanja, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Slednje velja tudi za trditev, prvič postavljeno v reviziji, da je bila sklenitev najemne pogodbe med toženko in najemodajalcem v nasprotju s prisilnimi predpisi o denacionalizaciji. O slednjem pač ni mogoče odločiti brez dejanskih ugotovitev, katerih pa tožena stranka poprej sploh ni zahtevala (ali se je denacionalizacijski postopek za lokal, v katerem je obravnavana oprema, začel in ali se je in kako končal; ali obstaja dolžnost vrnitve tega lokala; ali je bila pogodba sklenjena proti volji morebitnega denacionalizacijskega upravičenca; ali gre morda le za bistveno nespremenjeno najemno razmerje, ki je obstajalo že poprej ipd.). Vse našteto so dejstva, ki jih je potrebno dognati, da bi se lahko presodilo, ali je bila sklenitev najemne pogodbe v nasprotju s prisilnimi predpisi. Torej narava trditev o tem je v dobršni meri dejanske narave in potemtakem v reviziji nedovoljena.

Nobeden izmed uveljavljanih revizijskih razlogov torej ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).