Jedro

Logična reakcija povprečno skrbnega voznika je, da skuša preprečiti čelno trčenje, saj so prav ob takšnem trčenju zaradi seštevanja hitrosti vozil poškodbe najhujše. Zato je tožnica z umikom na nasprotni, v tistem trenutku prosti vozni pas, reagirala tako kot bi reagiral vsak povprečno skrben voznik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (izrek je bil zaradi očitne pisne napake popravljen s sklepom z dne 4.5.2006) je bilo odločeno, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 1.300.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi za čas od 19.7.2004 do 9.1.2006 v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero in od dneva izdaje te sodbe v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti ter ji povrniti pravdne stroške v višini 471.376,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je za prometno nesrečo, ki se je pripetila 22.8.2001, v celoti odgovorna zavarovanka tožene stranke, ki je s svojim vozilom neposredno pred nastankom prometne nesreče pripeljala po levem voznem pasu gledano v smeri vožnje. Tožnica je zato, da bi preprečila čelno trčenje zavila na svoj levi vozni pas, saj ni mogla vedeti, ali bo zavarovanka pravočasno zavila na svoj desni pas, ker je iz neznanega razloga na ravnem odseku ceste vozila proti tožnici povsem po levi strani. V škodnem dogodku je tožnica utrpela zvin vratne hrbtenice in bila zaradi poškodbe 6 dni na zdravljenju v bolnišnici. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ji je priznalo 600.000,00 SIT odškodnine, za primarni intenzivni strah in sekundarni strah ji je priznalo 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ji je priznalo 500.000,00 SIT odškodnine, skupaj 1.300.000,00 SIT.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Ker je sodišče v izreku sodbe zapisalo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 1.400.000,00 SIT, iz seštevka posameznih odškodninskih postavk v sodbi pa izhaja, da znaša skupna odškodnina 1.300.000,00 SIT, vidi v tem tožena stranka absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Tudi odločitev o temelju po mnenju tožene stranke ni pravilna. Izvedenec cestnoprometne stroke je povedal, da do prometne nesreče ne bi prišlo, če tožnica ne bi zavila levo oz., če bi naprej vozila po svojem voznem pasu in bi zavirala. Če bi se tožnica izogibala trčenju z vožnjo v levo in pri tem še zavirala, sicer nesreče ne bi preprečila bi pa vsekakor zmanjšala hitrost in s tem tudi posledice prometne nesreče. Do nesreče je prišlo na voznem pasu zavarovanke tožene stranke, kar je razvidno iz skice policije. Sodišče teh dejstev pri odločanju ni upoštevalo. Zavarovanka je bila res v celoti na nasprotnem voznem pasu, vendar se je pred trkom vrnila na svoj vozni pas. Zato tožena stranka ne more biti v celoti odgovorna, njena odgovornost je vsaj za 50% nižja. Tožnica je bila tista, ki je neustrezno in nepravilno reagirala in pri tem niti zavirala ni. Zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče tožnici naloži 50% soodgovornost. Tudi višina odškodnine je priznana v previsokem znesku. Ob prvem rentgenskem slikanju sploh ni bilo znakov travmatskih sprememb, ob drugem pa je bilo zabeleženo, da se težave počasi umirjajo. Zadnji tožničin obisk je pri zdravniku je bil v novembru 2001, po tem datumu ni kakšnega drugega objektivnega dokazila, da bi imela tožnica kakršnekoli težave. Težave, ki jih navaja, niso objektivno dokazane. Tožnici ni bila predpisana fizioterapija, ki bi bila gotovo predpisana, če bi imela tožnica kakšne težave. Po poškodbi opravlja enako delo, kot ga je pred poškodbo, izvedenec tudi ni pojasnil v čem naj bi bile tožničine življenjske sposobnosti zmanjšane. Zato je neutemeljeno priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede telesnih bolečin in strahu pa je odškodnina previsoka. Stroškovne odločbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni specificiralo za katera opravljena dejanja je priznalo odvetniške stroške in v kolikšnem znesku. Tožena stranka pa tudi ni prejela sklepa o priznanju stroškov za izvedenca medicinske stroke, da bi lahko preverila, ali so podatki v obrazložitvi točni. Predlaga razveljavitev ali spremembo sodbe.

Sodišče prve stopnje je takoj po prejemu pritožbe popravilo izrek izpodbijane sodbe s sklepom z dne 4.5.2006, ki je pravnomočen in kjer je ugotovilo, da je prišlo v izreku sodbe do očitne pisne pomote, ko je bil zapisan znesek 1.400.000,00 SIT, namesto pravilen znesek 1.300.000,00 SIT. S tem je postala brezpredmetna prva navedbe v pritožbi tožene stranke, ki je v tem delu očitala kršitev postopka.

V ostalem delu pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Glede temelja odškodninske odgovornosti: Zavarovanka tožene stranke je v trenutku, ko jo je zagledala tožnica, v celoti peljala po nasprotnem, to je tožničinem voznem pasu tako, da bi pri nespremenjeni vožnji prišlo med njima do čelnega trčenja. Logična reakcija povprečno skrbnega voznika je, da skuša preprečiti čelno trčenje, saj so prav ob takšnem trčenju zaradi seštevanja hitrosti vozil poškodbe najhujše. Zato je tožnica z umikom na nasprotni v tistem trenutku prosti vozni pas, reagirala tako kot bi reagiral vsak povprečno skrben voznik. Zaradi popolnoma napačne vožnje zavarovanke, ki je peljala po nasprotnem voznem pasu, tožnica ni mogla zanesljivo predvideti, da bo zavarovanka pravočasno zavila nazaj na desno. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje je iz neznanega razloga na ravnem odseku ceste vozila proti tožnici povsem po levi strani. Glede na kratek čas, ki ga je imela tožnica na razpolago za reakcijo, pa je nelogično, da bi ob umikanju v levo še zavirala, saj se je očitno hotela čimprej umakniti nasproti vozeči voznici. Pritožbene navedbe, da bi z zaviranjem lahko zmanjšala posledice prometne nesreče so zato nesmiselne. Ker je zavarovanka z vožnjo na napačnem voznem pasu povzročila hipno reakcijo tožnice z umikom v levo, tožnici odgovornosti za nastali škodni dogodek sodišče prve stopnje utemeljeno ni naprtilo. Pravilno je odločilo, da je za prometno nesrečo v celoti odgovorna zavarovanka tožene stranke. Določbo 1. odst. 154. člena Obligacijskega zakonika je na ugotovljene dejanske okoliščine pravilno uporabilo.

Glede višine odškodnine: Sodišče prve stopnje je obseg tožničine škode ugotovilo iz izpovedi tožnice in izvedenskega mnenja dr. B.K., ki je pregledal vso zdravniško dokumentacijo tožnice in tožnico tudi osebno pregledal. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica trpela telesne bolečine in imela v zvezi s škodnim dogodkom nevšečnosti. Bila je šest dni v bolnišnici, 27 dni je bila nezmožna za delo. V bolnišnici je prejemala zaradi močnih bolečin injekcije za tem doma redno jemala še teden dni tablete proti bolečinam, kar vse utemeljuje sklep sodišča, da je trpela v začetku hude bolečine, za tem pa srednje in končno blažje bolečine. Izvedenec pa je tudi pojasnil, da tožnico vrat občasno še vedno boli. Ob takšnem obsegu škode in trajanju telesnih bolečin ter vseh nevšečnosti, ki jih je tožnica trpela, odškodnina v višini 600.000,00 SIT ni previsoka. Priznana odškodnina pa je tudi v skladu z odškodninami, ki so bile prisojene v podobnih primerih.

Tudi pritožbenim navedbam, da ni bilo podlage za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ni mogoče pritrditi. Izvedenec medicinske stroke dr. B.K. je že v pisnem izvedenskem mnenju pojasnil, da pomeni zvin vratne hrbtenice nateg ali delno natrganje vezi med vretenci vratne hrbtenice in da se poškodovane vezi zacelijo z manj vrednim brazgotinastim tkivom, ki ponavadi ne zapušča večjih posledic, če pa brazgotine pritiskajo na živčne korenine, lahko za vedno povzročijo občasne bolečine v vratu z omejeno gibljivostjo in mravljinčenje po prstih rok. V tožničinem primeru je prišlo sicer do zacelitve nihajne poškodbe vratne hrbtenice, vendar je tožnici ostalo minimalno omejeno gibanje vratne hrbtenice in ostale so ji občasne bolečine v vratu sočasno z otrplostjo prstov. Ko je bil zaslišan na glavni obravnavi 9.1.2006, je na vprašanje povedal, da so vse težave, ki jih trpi tožnica, posledica nihajne poškodbe vratne hrbtenice. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da tožnica nima nobenih posledic po tej poškodbi. Glede na ugotovljene posledice pa je sodišče prve stopnje tožnici tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 500.000,00 SIT priznalo v ustreznem znesku obsegu te njene škode, pa tudi če se višina primerja s podobnimi primeri iz sodne prakse je v tem okviru.

Sodišče prve stopnje je glede na to, kako je prišlo do škodnega dogodka, ko je tožnici nasproti, po njenem voznem pasu pripeljal drug avto, utemeljeno zaključilo, da se je v škodnem dogodku tožnica močno ustrašila, zato ji je utemeljeno priznalo odškodnino za primarni strah. Ker je glede na škodo, ki jo je utrpela, bila vsaj v prvem času zdravljenja utemeljeno zaskrbljena za izid, pa ji pripada tudi odškodnina za sekundarni strah. Glede na obseg te škode znesek 200.000,00 SIT ni pretiran.

Tudi pritožba zoper stroškovno odločbo ni utemeljena. Iz stroškovnika, ki je v spisu na list. št. 66, je razvidno katere stroške je sodišče prve stopnje priznalo tožnici. Stroški so priznani v skladu z odvetniško tarifo in opravljenimi storitvami v tem pravdnem postopku glede na vrednost spornega predmeta. Iz podatkov spisa pa izhaja, da sodišče prve stopnje res niti sklepa z dne 16.11.1005, niti sklepa z dne 23.2.2006, ni poslalo nobeni od pravdnih strank, ampak samo izvedencu in računovodstvu, kar je v nasprotju z določbami ZPP, saj se proti sklepu o odmeri nagrade in priznanju stroškov izvedencu lahko pritožita tudi pravdni stranki. Ta relativna kršitev postopka pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe, ker ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da samo zato, ker teh sklepov tožena stranka ni prejela, ne more preizkusiti, ali so podatki v obrazložitvi točni. Tožena stranka bi namreč točnost podatkov v obrazložitvi lahko preverila s pregledom spisa.

Pritožba tožene stranke zato ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev postopka. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).