Jedro

Ker dokaz z zaslišanjem toženca in prič ni bil potreben za dokazovanje pravno relevantnih dejstev, je odločitev o zavrnitvi teh dokazov pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka 791,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku, po katerem je toženec dolžan tožnici izstaviti overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se na posameznem delu stavbe št. 1 k. o. X, ID znak ..., izbriše vknjižba služnosti stanovanja, ID pravice/zaznambe ... v njegovo korist, in tožencu naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka.

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podano je nasprotje v sodbi, ki se na eni strani sklicuje na določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v zvezi z delitvijo skupnega premoženja, na drugi strani pa je ugotovljeno, da pravdni stranki s sporazumom nista uredili delitve skupnega premoženja. Gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje trdi, da je v pravdi dokazoval, da ustanovitev služnosti ni bila daritev, ker bi glede na obstoj zakonske zveze tudi brez pogodbeno dogovorjene služnosti smel uporabljati stanovanje. Iz same pogodbe ne izhaja, da gre za darilo. Pogodba ne omenja neodplačnosti. Tudi ob ugotovitvi, da gre za tožničino posebno premoženje, bi bilo treba upoštevati skupen vložek v adaptacijo stanovanja. Ta ugotovitev je pomembna za ugotovitev (ne)odplačnosti služnosti. Sodišče bi moralo ugotoviti namen pravdnih strank ob sklenitvi pogodbe. Ker sodišče ni izvedlo dokazov, predlaganih v zvezi z opravljenimi adaptacijskimi deli, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Z opustitvijo dokaza z zaslišanjem stranke je bilo kršeno načelo kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in pravica stranke do izjave, zagotovljena v 22. členu Ustave. Odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov ni obrazložena. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zatrjevano nasprotje v razlogih sodbe ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicevanje na zakonsko določbo, četudi ne bi bila povezana z zadevo, in ugotovitev dejstva vsaj praviloma ne moreta biti v takem nasprotju, ki bi onemogočal preizkus sodbe.

6. Neutemeljen je očitek kršitve pravice do izjave, ki naj bi bila storjena z neizvedbo dokaza z zaslišanjem stranke. Pravica do izjave je stranki zagotovljena s podajanjem navedb, da toženec te možnosti ne bi imel, pa v pritožbi ne zatrjuje.

7. Neutemeljen je očitek, da odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje strank in prič v sodbi ni obrazložena. V 3. točki obrazložitve je navedeno, da navedeni dokazi niso bili izvedeni, ker je sodišče štelo, da je stanovanje, v zvezi s katerim je bila ustanovljena služnost, posebno premoženje, razlogi za navedeno stališče pa so navedeni v nadaljevanju sodbe.

8. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, sta neutemeljena tudi očitka, da je bila zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem toženca storjena bistvena kršitev določb postopka in da je dejansko stanje iz navedenega razloga ostalo nepopolno ugotovljeno.

9. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo 28. 4. 2005, ki je bila razvezana 18. 9. 2012, - da sta 8. 9. 2009 sklenili pogodbo v obliki notarskega zapisa, imenovano listina o ureditvi premoženjskih pravnih razmerij med zakoncema, - da je pri stanovanju kot lastnica do celote vpisana tožnica, v korist toženca pa je vknjižena služnost stanovanja, - da je v pogodbi ugotovljeno, (a) da je tožnica postala lastnica stanovanja na podlagi kupoprodajne pogodbe, (b) da toženec ni nastopal kot kupec stanovanja, (c) da je stanovanje tožničino posebno premoženje, (d) da je za nakup prispevala 35.000 EUR, ki jih je prejela kot dediščino, in da bo razliko 25.000 plačala s sredstvi, pridobljenimi s prodajo njenega stanovanja v Ljubljani, ter (e) da je med pogodbenikoma nesporno, da stanovanje predstavlja posebno premoženje tožnice, - da sta se pravdni stranki s pogodbo dogovorili, da ima toženec v stanovanju brezplačno osebno služnost stanovanja.

10. Tako na podlagi teh ugotovitev sprejet zaključek sodbe, da je bila dogovorjena služnost neodplačna, kot tudi stališče sodbe, da za dokazanost tega dejstva ni bila potrebna izvedba dokaza z zaslišanjem toženca, sta pravilna.

11. Tožnica je svojo trditev o darilni podlagi služnosti, dogovorjene v korist toženca, utemeljevala s trditvijo, da sta se pravdni stranki v pogodbi, sklenjeni v obliki notarskega zapisa, dogovorili, da je stanovanje njena last in da je služnost brezplačna. Toženec je resničnosti navedene trditve ugovarjal z navedbami, da pogodbene navedbe o načinu plačilu stanovanja niso resnične, češ da je bil le del kupnine za stanovanje plačan iz dediščine, del pa iz posojila in iz skupnega premoženja. Na prvem naroku je še dodal, da so bila s skupnimi sredstvi izvedena vlaganja v stanovanje, za katera se je vedelo ob nakupu, tako da služnost predstavlja odmeno za njegovo terjatev iz naslova skupnega premoženja.

12. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da listina o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij med zakoncema, ki sta jo v obliki notarskega zapisa sklenili pravdni stranki, predstavlja dogovor o ureditvi njunih premoženjskopravnih razmerij v času trajanja zakonske zveze v smislu 1. točke 47. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN). Ali gre za pravni posel v zvezi z razdružitvijo skupnega premoženja v smislu 58. člena ZZZDR(1) ali za drugo pogodbo med zakoncema v smislu prvega odstavka 62. člena ZZZDR,(2) za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Glede na vsebino gre za konstitutivno oziroma dispozitivno javno listino (in ne za dokazno javno listino), tj. za javno listino, s katero je nastalo določeno pravno razmerje.

13. Po prvem odstavku 224. člena ZPP listina, ki jo v predpisani obliki izda oseba pri izvrševanju javnega pooblastila, ki ji je poverjeno z zakonom, dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Po četrtem odstavku istega člena je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena.

14. Dokazno pravilo o resničnosti javne listine se nanaša na vsebino tega, kar je v listini potrjeno ali določeno. Glede na zakonsko dopustnost dokazovanja nasprotnega se postavlja vprašanje, v kakšnem obsegu je dovoljen ta dokaz. Pravna teorija zavzema stališče, da za dokazne javne listine velja, da ima nasprotni dokaz za posledico, da dokazno pravilo ne velja več in za dokaz o nasprotnem velja le še višji dokazni standard.(3) V primeru pravnih dispozicij, tj. sodnih in upravnih odločb, sodnih poravnav, pa velja, da jih je mogoče izpodbijati le v za to predvidenih postopkih. V to skupino teorija prišteva tudi pravni posel, sklenjen v obliki notarskega zapisa. Dokler ni v posebni pravdi izpodbita veljavnost pravnega posla, je izključeno dokazovanje, da to, kar sta stranki "določili" v dogovoru, ne ustreza vsebini njunega pravnega razmerja.(4)

15. Táko dispozicijo v obravnavanem primeru predstavlja dogovor pravdnih strank, da stanovanje predstavlja tožničino posebno premoženje. Pravdni stranki sta se strinjali, da je bilo sicer pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, vendar ne z delom zakoncev, ampak iz tožničinega posebnega premoženja. Upoštevaje pravila iz 224. člena ZPP toženec ne bi mogel uspeti z zahtevkom, da stanovanje sodi v skupno premoženje pravdnih strank, dokler ne bi uspel izpodbiti veljavnosti pogodbe. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da je obravnavani primer podoben in da bi toženec lahko dokazoval neresničnost dejstev o načinu financiranja stanovanja šele, če bi izpodbil veljavnost svoje pravnoposlovne izjave volje, izražene v notarskem zapisu, da stanovanje predstavlja tožničino posebno premoženje. Ker toženec ni zatrjeval neveljavnosti pogodbe, je pravilno stališče sodbe, da dokaz z njegovim zaslišanjem ni bil potreben. Odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem stranke pa je pravilna tudi v primeru, če bi bilo v tej pravdi možno dokazovanje nasprotnega, tj. da je bilo stanovanje financirano na drugačen način, kot je ugotovljeno v pogodbi, in da (posledično) ni tožničino posebno premoženje. Dokaz z zaslišanjem pogodbene stranke, ki bi potrdila, da je bilo stanovanje financirano na drugačen način, kot je bilo z njenim soglasjem navedeno v pogodbi, je ob ugotovljeni drugačni toženčevi izjavi volje, podani ob sklepanju pogodbe, namreč prešibek, da bi mogel dokazovati nasprotno od zapisa v notarski listini.

16. Pravilno je tudi stališče sodbe, da dokaz z zaslišanjem strank in prič ni bil potreben niti za dokazovanje s strani toženca zatrjevanih skupnih vlaganj v stanovanje. Dokazanost obstoja teh vlaganj namreč ne bi mogla ovreči ugotovitve o darilni podlagi dogovorjene služnosti. Toženec bi moral izkazati, da je pogodbena določba sporna, tj. da omogoča tako zaključek o odplačnosti kot o neodplačnosti služnosti, in da je bil skupen namen pogodbenih strank dogovoriti njeno odplačnost. 17. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da iz dejstva, da je lastnica stanovanja tožnica, logično izhaja sklep, da brezplačna služnost stanovanja, dogovorjena v korist toženca, predstavlja darilo in da torej pogodbena določba ni sporna.

18. V pritožbi zatrjevana neobičajnost dogovora o ustanovitvi služnosti, sklenjenega med pravdnima strankama, ki sta bila tedaj zakonca, ne utemeljuje zaključka, da ne gre za neodplačno naklonitev. Toženčevega ugovora ne utemeljuje niti odsotnost izrecnega dogovora o neodplačnosti služnosti. Pomen izraza brezplačen, navedenega v pogodbi, je resda možno razumeti tudi v smislu, da toženec ni dolžan plačevati za uporabo stanovanja (kar še ne pomeni nujno, da ne gre za odmeno za neko drugo toženčevo dajatev v korist tožnice), vendar pa se uporablja tudi v smislu neodplačnosti, tj. darilnega namena. Izraza se pogosto uporabljata kot sinonima. Ob dejstvu, da je stanovanje izključna last tožnice in da je bil dogovor o služnosti sklenjen v času, ko sta bili stranki zakonca, je glede na pomensko bližino obeh izrazov edino logičen sklep, da je bila dogovorjena podlaga služnosti darilna.

19. Četudi bi dokaz z zaslišanjem toženca in prič potrdil toženčevo navedbo, da sta pravdni stranki že ob sklenitvi pogodbe vedeli, da bosta s skupnimi sredstvi prenovili stanovanje, in da so bila vlaganja izvedena, navedeno ne bi zadostovalo za dokaz o odplačni podlagi dogovorjene služnosti. Toženec bi moral dokazati, da je bil skupen namen pogodbenih strank drugačen od (tega, ki logično izhaja iz) zapisanega, tega pa dokaz o izvedbi vlaganj ne potrjuje. Ker toženec s svojimi ugovornimi navedbami ni vnesel dvoma v pravilnost zaključka, da je v notarskem zapisu vsebovan celoten dogovor pravdnih strank, je pravilno stališče sodbe, da dokaz z zaslišanjem toženca in prič niti glede zatrjevanih vlaganj niti glede posledično zatrjevane odplačne podlage dogovora o služnosti ni bil potreben.

20. Na podlagi ugotovitev, da je stanovanje last tožnice, da v korist toženca obstaja brezplačna služnost stanovanja, da je bila služnost ustanovljena, ker je bil njen zakonec in sta živela skupaj v zakonski zvezi, in da darilo predstavlja za tožnico precejšnje breme, sodba pravilno zaključuje, da gre za darilo večje vrednosti, ki ga je toženec s prenehanjem zakonske zveze na podlagi drugega odstavka 84. člena ZZZDR(5) dolžan vrniti.

21. Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika kršitev materialnega in procesnega prava, katerih obstoj je pritožbeno sodišče dolžno preveriti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan tožnici povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Gre za strošek za odgovor na pritožbo (v priglašeni višini 628,80 EUR), za materialne stroške (20 EUR), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 791,54 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. (1) Določba se glasi: Druga darila, zlasti taka, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, se morajo vrniti, in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo.

(2) Določba se glasi: Druga darila, zlasti taka, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, se morajo vrniti, in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo.

(3) Določba se glasi: Druga darila, zlasti taka, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, se morajo vrniti, in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo.

(4) Določba se glasi: Druga darila, zlasti taka, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, se morajo vrniti, in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo.

(5) Določba se glasi: Druga darila, zlasti taka, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, se morajo vrniti, in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo.