Jedro

Ker je tožena stranka stanovanje v Ljubljani prodala po razvezi pravdnih strank in ker je prav tako po prenehanju zakonske zveze pridobila tudi solastniški delež na stanovanju v Logatcu, je pravilen materialnopravni zaključek sodišč, da na teh dveh nepremičninah tožnik ne more več uveljavljati stvarnopravnega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka v ugotovitvenem in dajatvenem delu, opisana pod točkama II.1 in II.2 izreka. Pod točko III izreka je delno ugodilo tožnikovemu podrednemu obligacijskemu zahtevku, v presežku pa ga je zavrnilo. Pod točko V. izreka je odločilo še o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in v točkah III. in V. izreka razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. Potrdilo pa je sodbo sodišča prve stopnje v točki II.1. in točki II.2. izreka, ter odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

Navedbe revidenta

2. Revizijo je tožeča stranka vložila zoper pravnomočno zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava presodilo, da skupnega premoženja ne predstavlja premoženje, ki ga po razvezi zakonske zveze pridobi eden izmed razvezanih zakoncev, čeprav iz kupnine od prodaje skupne stvari, ki je sodila v skupno premoženje razvezanih zakoncev. Skupno premoženje ostane skupno ne glede na razvezo zakonske zveze in ne glede na to, v kakšni obliki se skupno premoženje v konkretnem trenutku izraža. V obravnavani zadevi je skupno premoženje sprva predstavljala pravica vknjižbe lastninske pravice na stanovanju v L., nato pa je ta ekonomska vrednost zavzela obliko kupnine v znesku 35.000.000 SIT, nazadnje pa obliko absolutne lastninske pravice na stanovanju v A., v vrednostnem presežku pa obliko denarja. Čas transakcije ni relevanten, releventno je zgolj to, iz katerega premoženja je bilo novo premoženje pridobljeno. Sodišče je prezrlo, da je bila prodana stvar delno nadomeščena z drugo stvarjo, delno pa s preostankom kupnine in da je delitev zato možna. Napačno pa je stališče višjega sodišča, da bi moral tožnik izpodbijati prodajno pogodbo, ki jo je sklenila toženka za stanovanje v L.. Sklicuje se na pravno mnenje VS RS z dne 21. in 22.12.1992 in izpostavlja, da bi morala tožena stranka za ugotavljanje njenega večjega deleža na skupnem premoženju vložiti nasprotno tožbo in ne le ugovora. Ves denar, ki je bil pridobljen s prodajo stanovanja v L., predstavlja skupno premoženje. Predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje v smeri ugoditve primarnemu tožbenemu zahtevku in priznanja tožnikovih pritožbenih in revizijskih stroškov.

3. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje, ki ga v reviziji ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP): - zakonska zveza je med pravdnima strankama trajala od 17.9.1988 do 30.11.1999; - stanovanje v Ljubljani, kupljeno pod ugodnimi pogoji Stanovanjskega zakona, predstavlja skupno premoženje pravdnih strank; - tožena stranka je to stanovanje v letu 2003 prodala za 35.000.000 SIT. 10.000.000 SIT je porabila za nakup solastninskega deleža do 1/6 na stanovanjski stavbi v Logatcu.

6. Drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l.RS, št. 69/2004; v nadaljevanju ZZZDR) določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Za ugotovitev obstoja skupnega premoženja morata biti tako podana oba pogoja kumulativno: a) da je premoženje pridobljeno z delom in b) da je premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Ker je tožena stranka stanovanje v L. prodala po razvezi pravdnih strank in ker je prav tako po prenehanju zakonske zveze pridobila tudi solastniški delež na stanovanju v A., je pravilen materialnopravni zaključek sodišč, da na teh dveh nepremičninah tožnik ne more več uveljavljati stavrnopravnega zahtevka. Ob tem je dodati, da je pojasnilo pritožbenega sodišča glede tožnikove možnosti, da bi izpodbijal pogodbo, s katero je tožena stranka razpolagala z nepremičnino v skupni lasti, pravilno.

7. Ker odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku še ni pravnomočna, Vrhovno sodišče na revizijske navedbe s tem v zvezi ni odgovarjalo (prvi odstavek 367. člena ZPP).

8. Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.