Jedro

Obrazložitev odločbe je v tolikšni meri nepregledna in pomanjkljiva, da se zaradi tega odločbe materialnopravno ne da preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Toženka je kršila pravila postopka, s tem ko tožnici pred odločitvijo v zadevi ni dala možnosti izjave o odločilnih dejstvih. Dajanje možnosti dopolnjevanja oziroma pojasnjevanja vloge in sodelovanja na sestanku ne predstavlja zagotavljanja sodelovanja stranke v posebnem ugotovitvenem postopku tako, kot zahteva načelo zaslišanja stranke, to je da (med drugim) stranka sodeluje pri izvajanju dokazov v postopku ter se pred odločitvijo v zadevi izreče o rezultatih ugotovitvenega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33123-36/2010 z dne 22. 2. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stroškovni zahtevek tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek za izplačilo sredstev v višini, določeni v odločbi o pravici do sredstev z dne 29. 12. 2010, ki ga je dne 7. 2. 2013 vložila tožnica (v 1. točki izreka), odločila, da mora tožnica vrniti sredstva, ki jih je prejela na podlagi odločbe upravnega organa z dne 30. 5. 2012, v višini 146.324,50 EUR v roku 30 dni od vročitve odločbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (v 2. točki izreka), naložila vračilo zneska na tam določen račun (v 3. točki izreka), navedla, da pritožba zoper 2. točko odločbe ne zadrži njene izvršitve (v 4. točki izreka) ter ugotovila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (v 5. točki izreka). Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je z odločbo o pravici do sredstev z dne 29. 12. 2010 tožnici odobril vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 327.033,17 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 322: Obnova in razvoj vasi, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za ukrep 322: Obnova in razvoj vasi (v nadaljevanju JR); v odločbi je bilo predvideno, da bo tožnica vložila dva zahtevka za izplačilo. Sredstva iz ukrepa 322 so se odobrila tožnici po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 – 2013 v letih 2010 – 2013 (v nadaljevanju Uredba) in JR. Tožnici je bilo dne 15. 6. 2012 na podlagi prvega zahtevka za izplačilo izplačano 171.397,77 EUR, del zahtevka v višini 2.590,44 EUR pa je bil zavrnjen. Tožnica je 7. 2. 2013 vložila drugi oziroma zadnji zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 155.653,40 EUR in zahtevku priložila popoln zahtevek za izplačilo. Zakon o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) v 56. členu določa, da zahtevke za izplačilo sredstev, ki izpolnjujejo pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun; zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ z odločbo zavrne. Skladno s 30. členom Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 upravni organ preverja upravičenost izplačil na podlagi tistega, za kar med administrativnimi pregledi ugotovi, da izpolnjuje pogoje; postopek preverjanja zadnjega zahtevka za izplačilo poteka na podlagi preveritve stroškov celotne naložbe; po preveritvi upravni organ izplača ostanek sredstev, ki je upravičen do podpore. Pod I. POGODBENA DELA upravni organ obrazlaga, da je v okviru preverjanja postavke pogodbenih del celotna vrednost pogodbenih del brez DDV za izvedbo gradbeno obrtniških del in opreme znašala 407.971,15 EUR. Upravni organ je od vrednosti pogodbenih del brez DDV odštel vrednosti (a) novih postavk, (b) postavk, kjer so bile navedene blagovne znamke ter (c) postavk, ki niso bile odobrene v vlogi (vrednost neskladnih površin s predmetom podpore na ukrepu 322). (a) V zvezi z novimi postavkami upravni organ navaja, da je bilo pri pregledu drugega zahtevka za izplačilo ugotovljeno, da je tožnica izvedla javno naročilo s količinsko in vsebinsko spremenjenimi popisi del, brez da bi najavila spremembe naložbe pri organu in od njega pridobila soglasje, kar je bila dolžna storiti v skladu s prvim odstavkom 54. člena ZKme-1 in sedmim odstavkom „Zaveze stranke“ v odločbi o pravici do sredstev z dne 29. 12. 2010. Po izvedeni primerjavi zahtevka tožnice s projektantskim predračunom iz vloge je organ od zneska pogodbenih del brez DDV za izvedbo gradbeno obrtniških del in opreme v višini 407.971,15 EUR odštel vse novo uvedene popisne postavke v višini 90.632,75 EUR. Organ navaja, da postavke, ki jih tožnica ni vključila v izvedbo javnega naročila, v zahtevku za izplačilo niso upoštevane kot upravičen strošek, ne v vsebinskem niti v vrednostnem smislu, postavke s spremenjenimi količinami pa so upoštevane v prijavljenih količinah iz vloge. Tožnica v nadaljevanju nove postavke po posameznih vrstah del povzame. (b) V zvezi s postavkami, ki se nanašajo na kršitev določb Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2), organ navaja, da je skladno s 24. členom Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 upravni organ dolžan preverjati skladnost z veljavnimi nacionalnimi pravili in pravili EU za javno naročanje, zato je pregledal postopek izvedbe javnega naročila. Zaradi ugotovljenih navajanj blagovnih znamk ali postopkov je upravni organ od vrednosti pogodbenih del brez DDV za izvedbo gradbeno obrtniških del in opreme v višini 407.971,15 EUR odštel postavke, kjer je navedena blagovna znamka ali postopek v znesku, 6.379,10 EUR, kar ni dovoljeno skladno z devetim odstavkom 37. člena ZJN-2. (c) V zvezi s postavkami, ki niso bile odobrene v vlogi (neskladne površine) pa organ navaja, da je bila tožnica ob prejemu odločbe z dne 29. 12. 2010 v prilogi k odločbi z obrazcem PRP – 4.3 opozorjena, da je naložba zaradi neskladnosti dela prostorov z vsebinami podpor na JR za ukrep 322 sofinancirana v znižanem odstotku. Tožnica v drugem oziroma zadnjem zahtevku za izplačilo tega znižanja ni upoštevala, zato je organ v izračunu upravičenih stroškov upošteval razmerje skladnosti v višini 59,64 % (40,36 % neupravičenih površin), kot jo je v dopolnitvi zahtevka za izplačilo na podlagi dejansko izvedenih površin tožnica predlagala sama. Znesek nepriznanega zahtevka je znašal 125.503,17 EUR. Ker je tožnica v dopolnitvi zahtevka za izplačilo dodala 9. in 10. končno gradbeno situacijo, ki sta vključeni v skupni strošek gradbeno obrtniških del, v zahtevku za izplačilo pa vrednostno nista bili upoštevani, je upravni organ od zneska 407.971,15 EUR (končna gradbena situacija) odštel obe situaciji v višini 55.872,12 in 777,93 EUR. Tako je končni odbitek zaradi neskladnih površin znašal 68.853,12 EUR kot „administrativna kontrola“, ki predstavlja ugotovljeno napako tožnice in 56.650,05 EUR kot presežni upravičen strošek, ki ga sama tožnica ni upoštevala v zahtevku za izplačilo. Znesek 36,00 EUR pa je tožnica sama odštela že v predhodnem zahtevku za izplačilo. Znesek vseh upravičenih stroškov na celotni naložbi za gradbeno obrtniška dela je tako 185.420,13 EUR, kar ob 85 % sofinanciranju znese 157.607,11 EUR podpore. Od tega je bilo ob prvem zahtevku za izplačilo za ta delež že izplačanih 155.816,17 EUR, zato je možen ostanek za izplačilo po zadnjem zahtevku 1.790,94 EUR. Pod II. SPLOŠNI STROŠKI upravni organ obrazlaga, da je tožnica v končnem zahtevku za izplačilo zahtevala sofinanciranje za 17.808,34 EUR brez DDV splošnih stroškov. Ker sta dva računa presegala ponudbo iz vloge (račun št. 46/2012 v višini 881,67 EUR in 47/2012 v višini 8.333,33 EUR), stroški iz dveh računov pa so bili na novo uveljavljeni oziroma v odobreni vlogi niso bili navedeni (račun št. 22/2012 v višini 916,67 EUR in 23/2012 v višini 7.676,67 EUR), je organ od te višine odštel skupni znesek 14.438,33 EUR kot neupravičene stroške. Od tega zneska je 2.679,83 EUR presežni upravičen strošek, ki ga tožnica ni upoštevala v zahtevku za izplačilo in 11.758,50 EUR kot administrativna kontrola, ki predstavlja ugotovljeno napako tožnice. Ostanek po izračunu je 3.370,01 EUR, kar ob 85 % sofinanciranju pomeni do največ 2.864,51 EUR podpore. Pod III. IZRAČUN pa upravni organ obrazlaga, da je končna višina izplačila v zadnjem zahtevku 1.779,94 EUR za gradbeno obrtniška dela z opremo ter 2.864,51 EUR za splošne stroške, kar skupaj znaša 4.655,45 EUR. Tožnica pa je z drugim zahtevkom uveljavljala 155.635,40 EUR. Razlika je 150.979,95 EUR; zaradi 97,01 % razlike je v skladu s 30. členom Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 potrebno uporabiti znižanje v višini ugotovljene razlike med tema dvema zneskoma, kar pomeni, da je upravičeno izplačilo z upoštevanjem znižanja – sankcije zmanjšano na -146.324,50 EUR. Skladno z drugim stavkom tretjega odstavka 5. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011, ki se uporablja od 1. 1. 2011 dalje, predstavlja znesek -142.196,52 EUR neupravičeno izplačilo, katerega ji je tožnica dolžna vrniti. Pri obravnavi zahtevka za izplačilo sredstev je bilo na podlagi predložene dokumentacije ugotovljeno, da tožnica ne izpolnjuje vseh pogojev oziroma kriterijev, določenih v Uredbi in JR ter da je zahtevek v nasprotju z zahtevami, kot jih določajo predpisi, JR oziroma odločba o pravici do sredstev, zato je bilo treba zahtevek v celoti zavrniti, upravni organ pa od tožnice terja tudi presežek izračuna znižanja na podlagi 30. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 v višini 146.324,50 EUR.

Tožnica vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da je organ bistveno kršil pravila postopka, ker je v zadevi odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku, kar izhaja iz dejstva, da tožnici ni dal možnosti izjave o odločilnih dejstvih, pa tudi iz načina vodenja postopka. Da bi organ ne mogel odločati v skrajšanem postopku, izhaja že iz določbe 30. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011, po kateri se med drugim znižanje ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska. Kar pomeni, da bi organ pred izdajo odločbe moral ugotavljati, ali tožnica lahko dokaže, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska, za kar pa bi moral izvesti posebni ugotovitveni postopek. Poleg tega tudi niso bili izpolnjeni pogoji iz 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Organ je tudi nepopolno ugotovil dejansko stanje v zadevi, med drugim tudi v posledici opustitve dolžnega ravnanja zaslišanja stranke. Tožnica meni, da je nepravilna ugotovitev organa o neupravičenosti posameznih zneskov iz razloga novih postavk. Pri popisih del, po katerih je bil izveden postopek javnega naročila in ki niso identični s popisi del, ki jih je tožnica priložila vlogi za pridobitev sredstev, ne gre za različna dela, pač pa za različno razdelana po postavkah (bolj oziroma manj podrobno). Sprememba namembnosti nekaterih prostorov v pritličju stavbe za namen, ki ni skladen z nameni ukrepa 322, pa pomeni zaradi spremenjenega načina izkoristka podstrešja minimalno spremembo površin. Pred izdajo odločbe po prvem zahtevku za izplačilo, 18. 5. 2012 je bila izdana odločba, s katero je bilo spremenjeno gradbeno dovoljenje za objekt, ki je bil predmet sofinanciranja, s tem pa je bil seznanjen tudi upravni organ. Iz situacij, ki jih je tožnica priložila prvemu zahtevku za izplačilo, izhaja, da so bila plačana dela tudi po postavkah, ki jih organ v izpodbijani odločbi za izplačilo zavrača. Odločba z dne 30. 5. 2012, ki jo je izdal upravni organ po prvem zahtevku za izplačilo, je postala pravnomočna 2. 7. 2012 in vanjo ni več mogoče posegati. Neutemeljeno pa je tudi zavračanje izplačil po drugem zahtevku z obrazložitvijo, da organ ni bil seznanjen s spremembami posameznih postavk oziroma z uvedbo novih postavk. Kontrolor s strani organa pa je ob izvedbi kontrole na kraju samem, kar izhaja tudi iz zapisnika o kontroli z dne 15. 10. 2012, ugotovil, da je tožnica opravila manjše spremembe znotraj objekta zaradi nastale poslovne situacije, ki pa jih je javila organu, namen investicije pa se s tem ni spreminjal. Navedeno kaže, da je bil tako organ pravočasno obveščen o spremembah ter da dejansko ne gre za spremembo namena investicije. Tožnica je pripravila pregled vseh postavk, za katere ji organ očita, da niso bile del popisa ob prijavi na razpis oziroma da so se količine spremenile. Pri tem je ugotovila, da je večina postavk, katerih vrednost je organ ugotovil v višini 90.635,75 EUR, že bila vključenih v prvi zahtevek za izplačilo, vendar tedaj organ tožnici ni očital nobenih nepravilnosti. Sicer pa tožnica podrobnejših trditev glede natančne vrednosti napake v tožbi ne more podati, saj organ v obrazložitvi odločbe ni natančno pojasnil, na kakšen način je prišel do zneska odbitka 90.635,75 EUR iz naslova novih postavk in postavk s spremenjenimi količinami. S tem pa je tudi kršena pravica tožnice do pravnega sredstva. Učinkovito je pravno sredstvo namreč lahko le tedaj, če je stranka v celoti seznanjena z vsemi razlogi za odločitev organa. Tožnica še dodaja, da je odločba v tem delu na določenih mestih sama s seboj v nasprotju oziroma je ni mogoče preizkusiti, kajti posamezne postavke so hkrati določene kot nove in kot takšne s spremenjenimi količinami. Tožnica tako dejansko ni v celoti seznanjena s pravilnimi razlogi za odločitev. Ker se je praksa organa od prvega do drugega zahtevka za izplačilo v celoti spremenila, tožnica predlaga zaslišanje kot prič A.A., B.B., C.C. in D.D.. Tožnica kot napačno prereka tudi ugotovitev organa, da je v nasprotju z ZJN-2 navedla blagovno znamko v popisu del pri izvedbi javnega naročila. Tožnica je v enem primeru sicer navedla dve različni znamki, to sta ... in ..., ki pa sta hkrati edini znamki, ki ustrezata njenim zahtevam, zato nobenemu od potencialnih ponudnikov ni mogla nastati škoda ter posledično ne more iti za kršitev določb ZJN-2. V drugem primeru, ob navedbi blagovne znamke E., pa gre za specifično strukturo kamna, ki ima za posledico tudi vizualno razlikovanje od ostalih kamnin, zatorej ne gre za to, da bi se dajala neupravičena prednost enemu od proizvodov. Tožnica ob tem izpostavlja prakso Državne revizijske komisije (v nadaljevanju DRK) v zadevi 018-179/2010. Opozarja tudi, da je odločba v navedenem delu neobrazložena in je torej podana s tem bistvena kršitev pravil postopka. Poleg tega po mnenju tožnice upravni organ niti ni pristojen za presojo skladnosti ravnanj tožnice z ZJN-2. V zvezi z ugotovitvijo organa v izpodbijani odločbi, da naj bi bila tožnica že ob prejemu odločbe z dne 29. 12. 2010 v prilogi PRP – 4.3. opozorjena, da je naložba zaradi neskladja dela prostorov z vsebinami podpor sofinancirana v nižjem odstotku, pri čemer je v izračunu upoštevano razmerje skladnosti v višini 59,64 %, tožnica navaja, da je odstotek napačen, saj iz omenjene priloge izhaja, da je tožnica po tabeli upravičena do 76,46 % površin. Glede na to je organ napačno izračunal relevantne zneske, kar vpliva na končni izračun in morebitno sankcijo. Tožnica sodišču predlaga, naj po potrebi postavi tudi izvedenca finančne stroke, po tem pa odloči, da se izpodbijano odločbo v celoti odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnice ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. Ne strinja se s tožbenim očitkom, da bi kršila načelo zaslišanja stranke in določbe o obligatornosti ustne obravnave. Tožnica celo sama navaja, da je prejela več pozivov na dopolnitve in pojasnitve, v teh pa bi se lahko izjavila v zadevi, poleg tega pa je bil na sedežu organa dne 12. 2. 2013 organiziran tudi sestanek v zvezi z izplačilom na podlagi zahtevka. Toženka dalje navaja, da izvaja kontrole upravičenosti do izplačil na podlagi nacionalne in evropske zakonodaje, pri čemer podrobneje način izvedbe administrativnih preverjanj in kontrol na terenu predpisuje neposredno uporabna Uredba Komisije (EU) št. 65/2011, predvsem od 1. do 5. člena in v 24., 25. in 30. členu. Organ pa je pri odločanju uporabil tudi določbe ZUP ter določbe posebnega upravnega postopka v ZKme-1 in sicer od 29. do 56. člena ter predvsem 34. člen tega zakona. V konkretni zadevi sta relevantna 56. člen ZKme-1 in 30. člen Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011. Navaja, da je skladno z določbami relevantne evropske zakonodaje preverjala upravičenost do sofinanciranja celotne investicije, kot je bila prijavljena v vlogi; vedno se namreč preverja upravičenost do sofinanciranja celotne naložbe, ki je predmet odločanja v upravnem postopku. Uredba Komisije (EU) št. 65/2011 pa v 30. členu jasno določa kriterije za uporabo znižanja in je tako logičen zaključek, da se v primeru, ko je znižanje tolikšno, da zadošča zgolj za zavrnitev zahtevka za izplačilo, poseže tudi v že izplačane zneske v okviru investicije, ki je bila odobrena z vlogo. Navaja, da ni mogoče slediti očitkom tožnice, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v pravnomočno odločitev o prvem zahtevku, pri čemer je prvi razlog za to, da je potrebno presojati upravičenost do sofinanciranja investicije kot celote in s tem preverjati pravilnost izplačil, ki izpolnjujejo pogoje iz 24. in 30. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011; drugi razlog pa je v dejstvu, da se navedena uredba v svojih določbah ne omejuje na izdajo odločb o odobritvi sredstev in zahtevke za izplačilo (predpisano v 53. in 56. členu ZKme-1) in je potrebno brez zadržkov uporabiti določbe evropskih predpisov, ki predpisujejo način uporabe znižanja, skladno z načelom primarnosti in neposredne uporabnosti uredb (zadeva C-106/77, združene zadeve C-7/97 do C-22/97 ter še C-119/05), glede na katero je po sodni praksi Sodišča EU mogoče zaradi pravilne uporabe prava EU posegati tudi v že pravnomočne odločitve, da se zagotovi pravilna uporaba prava EU. V zvezi z navedbami tožnice, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo, pa se toženka sklicuje tudi na načelo iz 11. člena ZUP. Navaja pa tudi, da tožnica ni predložila zadostnih dokazov, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo, zato je organ tudi odločil o vračilu sredstev. V zvezi z navedbami tožnice v tožbi v delu, ki se nanaša na nove postavke, pa toženka navaja, da je soglasje za spremembo obveznosti predpisano v 54. členu ZKme-1. V postopku se izda odločba o odobritvi oziroma se zavrne zahtevo za spremembo obveznosti. Odobritev spremembe je med drugim mogoča le, če stranka ne uveljavlja bistvenih sprememb. Toženka se v nadaljevanju sklicuje na 72. člen Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005. V obravnavanem primeru je tožnica zaprosila za spremembo obveznosti, vendar je spremembo, kot iz njenih navedb izhaja, izvedla pred odločitvijo organa skladno s 54. členom ZKme-1. Bistveno pa je, da je prošnja za spremembo obveznosti podana pred samo spremembo obveznosti. Navedbe tožnice o tem, da gre za identična dela ter zgolj različno razdelane popise del, toženka zavrača ter se pri tem sklicuje, da tožnica organa ni obvestila o spremembah ter od njega pridobila ustreznega soglasja. Pri spremembah namembnosti nekaterih prostorov v pritličju stavbe za namen pošte in spremembah posameznih površin pa ne gre za minimalne spremembe. Zahteve o namembnosti so ključne, ker so na njihovi podlagi izračunani odstotki, ki kažejo, kolikšen del površin je po namembnosti skladen s predmetom podpore na JR in s tem tudi do sofinanciranja. Navedbe tožnice, da je uporabljen odstotek sofinanciranja v višini 59,46 % napačen, ni točen, saj je tožnica po pozivu organa po izvedeni spremembi namembnosti dela pritličja za namen pošte v okviru že omenjenih dopolnitev in pojasnjevanj zahtevka za izplačilo sama predložila seznam prostorov z izračunanim odstotkom, ki je bil v enaki višini upoštevan pri obračunu. V zvezi z navedbami tožnice, da je bil organ seznanjen s spremembo gradbenega dovoljenja, pa toženka navaja, da bi prvo izplačilo v višini 155.816,17 EUR kljub vsem okoliščinam ostalo v veljavi, če tožnica v drugem zahtevku ne bi predložila previsokega zahtevka, ki ni upošteval zakonodaje glede izvedbe javnih naročil, kakor tudi ne znižanega odstotka sofinanciranja glede na namembnost naložbe, ki se je lahko obračunala le v zadnjem zahtevku za izplačilo, ker prej naložba še ni bila zaključena. Toženka še navaja, da so neutemeljene tudi navedbe tožnice, da je izpodbijana odločba neobrazložena. Toženka navaja, da tekstualnim navedbam odbitkom sledijo numerični izračuni, s čemer je odločitev utemeljena. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na očitek tožnici, da je kršila pravila ZJN-2, pa toženka vztraja na stališču organa ter se pri tem sklicuje tudi na sodbo C-359/93. Neutemeljen je tudi očitek tožnice, da organ ni pristojen za presojo skladnosti z ZJN-2. Tožnica v prvi pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Te navedbe prereka ter vztraja pri stališčih in navedbah v tožbi. Sodna praksa Sodišča EU, na katero se sklicuje toženka, v konkretni zadevi ni relevantna oziroma potrjuje navedbe tožnice. Posebej izpostavi sodbo v zadevi C-119/05 ter obrazloži, zakaj se na obravnavano zadevo ni mogoče sklicevati. Tožnica dalje vztraja, da je bil organ o spremembi obveznosti obveščen pred spremembo in da organ ni z nobenim ravnanjem zavrnil sprememb kot neustreznih; v zapisniku o kontroli (pred drugim zahtevkom) je organ ugotovil, da je šlo za nebistvene spremembe in namen investicije ni spremenjen. V zvezi z odgovorom toženke na tožbene navedbe v zvezi z očitkom kršitve določb ZJN-2 pa tožnica izpostavlja, da zoper razpisno dokumentacijo ni bil vložen zahtevek za revizijo, v katerem bi se presojalo navedeno kršitev; zahtevka za revizijo ni vložil nobeden od ponudnikov, torej tudi ponudniki niso šteli, da bi jim s tem nastala škoda ali da gre za kakšno kršitev.

V naknadni pripravljalni vlogi toženka vztraja pri povedanem v odgovoru na tožbo ter prereka navedbe toženke. Toženka vztraja na svojem stališču, da je skladno s 30. členom Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 potrebno izračunati plačila na podlagi tistega, za kar se med administrativnimi pregledi ugotovi, da izpolnjuje pogoje, pri čemer se investicija presoja kot celota, zato je ob doslednem izvajanju navedenega člena znesek znižanja bil odštet tudi od že izvedenega izplačila. Toženka se zaveda, da o konkretnem vprašanju še ni vzpostavljena sodna praksa Sodišča EU, zato temu sodišču predlaga, da na Sodišče EU naslovi vprašanje za predhodno odločanje o interpretaciji prvega odstavka 30. člena navedene uredbe ter tudi predlaga, kakšno vprašanje naj sodišče postavi. Toženka še navaja, da organi pri odločanju sledijo revizorskemu priporočilu Evropske komisije, ki jasno določa, da je pri navedbah blagovnih znamk potrebno uporabiti izraz „ali enakovredni“, sicer se šteje, da gre za kršitev pravil javnega naročanja.

Tožnica v drugi pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe toženke v predhodni vlogi. Prereka navedbe toženke ter vztraja pri povedanem. V zvezi s predlogom toženke, da to sodišče postavi vprašanje za predhodno odločanje v zvezi z razlago 30. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011, pa navaja, da je to za postopek brezpredmetno, kajti ključno vprašanje je, ali je tožnica stroške o zahtevku navedla po lastni krivdi ali ne, glede na to, da je organ pri prvem zahtevku za izplačilo potrdil ustreznost posameznih postavk, kasneje pa jih je opredelil kot neutemeljene. Če bi se sodišče odločilo za postavitev vprašanja, pa tožnica predlaga, naj ga postavi drugače, in sicer kot navaja.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se v zvezi z JR za ukrep 322: Obnova in razvoj vasi tožnici zavrne (drugi) zahtevek za izplačilo sredstev, vložen 7. 2. 2013 na podlagi odločbe o pravici do sredstev z dne 29. 12. 2010 (uveljavljan v višini 155.635,40 EUR), ter da mora vrniti sredstva v višini 146.324,50 EUR, ki jih je prejela na podlagi odločbe z dne 30. 5. 2012, izdane na podlagi prvega zahtevka za izplačilo sredstev. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je o (drugem) zahtevku za izplačilo organ odločal v skladu s 30. členom Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011. Uredba Komisije (EU) št. 65/2011 v 30. členu določa, da se plačila izračunajo na podlagi tistega, za kar se med administrativnimi pregledi ugotovi, da izpolnjuje pogoje. Država članica preveri zahtevek za plačilo, ki ga prejme od upravičenca, in določi zneske, upravičene za podporo. Določi: (a) znesek, ki ga plača upravičencu izključno na podlagi zahtevka za plačilo; (b) znesek, ki ga plača upravičencu po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo. Če znesek, izračunan na podlagi točke (a), presega znesek, izračunan na podlagi točke (b), za več kot 3 %, se za znesek, izračunan na podlagi točke (b), uporabi znižanje. Znesek znižanja je enak razliki med obema navedenima zneskoma. Znižanje se ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska.

Organ v izpodbijani odločbi navaja, da je v okviru preverjanja upravičenosti do izplačila, ker je šlo za zadnji zahtevek za izplačilo, preverjal stroške celotne naložbe, in sicer po postavkah pogodbenih del ter splošnih stroškov. V zvezi z (a) postavko pogodbenih del je ugotovil, da je tožnica brez ustreznega soglasja v smislu 54. člena ZKme-1 spremenila naložbo, javno naročilo pa potem izvedla s količinsko in vsebinsko spremenjenimi popisi del, tako da je po izvedeni primerjavi zahtevka tožnice s projektantskim predračunom iz vloge organ moral odšteti vrednost vseh novih postavk (ki v izvedbo javnega naročila niso bile vključene) in vrednost postavk s spremenjenimi količinami v delu, kolikor so bile presežene količine iz vloge, v skupni višini 90.632,75 EUR. Ne da bi se sodišče na tem mestu opredeljevalo do vprašanja, ali je organ navedeno določbo 30. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 (v celoti) pravilno uporabil (to bo storilo v nadaljevanju), pa je presodilo, da je obrazložitev odločbe (že) v navedenem delu (ne edinem) v tolikšni meri nepregledna in pomanjkljiva, da se zaradi tega odločbe materialnopravno ne da preizkusiti, kot utemeljeno ugovarja tudi tožnica; to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, zaradi katere je tožbi treba ugoditi ter odločbo odpraviti, zadevo pa vrniti organu v nov postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter tretji in četrti odstavek tega člena). Organ namreč številnih novih postavk (oziroma spremenjenih), ki jih je prikazal po kategorijah ter podkategorijah pogodbenih del, v nadaljevanju pa v tem okviru le še s številko postavke, ni opredelil, kot bi bilo potrebno, to je tudi z vsebinskim opisom ter vrednostno (in s sklicevanjem na dokumente, ki izkazujejo, da gre za nove oziroma spremenjene postavke). To pa pomeni, da ni mogoče preizkusiti pravilnosti izključitve novih (oziroma spremenjenih) postavk, ki se nanašajo na pogodbena dela, v višini 90.632,75 EUR, kot neupravičenih stroškov. Pravilen preizkus upravičenosti zahtevka za izplačilo pa je pomemben, saj se (med drugim) na tej podlagi po že navedenem 30. členu Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 izračuna znesek plačila, ki se upravičencu izplača ter tudi znižanja izplačila zaradi neupravičenih stroškov oziroma odloči o vračilu že izplačanih sredstev, kot v obravnavanem primeru.

Sodišče se s tožnico strinja, da je nezadostna tudi obrazložitev izpodbijane odločbe v delu, v katerem organ navaja, da je izključil (tudi) (b) postavke v okviru pogodbenih del, v zvezi s katerimi je ugotovil kršitev določb ZJN-2 (devetega odstavka 37. člena), in sicer v višini 6.379,10 EUR. Namreč sklicevanje na tam navedeni postavki izključenega stroška ne pojasni v celoti, in sicer ni naveden dejanski razlog, saj sporna blagovna znamka in postopek v odločbi nista navedena, niti ni izključeni strošek obrazložen po višini. Kot utemeljene pa sodišče ne presoja tožbene navedbe, da upravni organ ni pristojen za presojo skladnosti ravnanj tožnice z ZJN-2. Svojo dolžnost preverjanja skladnosti vodenja postopkov javnega naročanja v okviru administrativnih pregledov zahtevkov za izplačilo je organ v izpodbijani odločbi pravilno oprl na 24. člen drugi odstavek, c) Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011. V zvezi z ugotovitvijo kršitve določbe devetega odstavka 37. člena ZJN-2 (ki določa, da če tega ne upravičuje predmet naročila, se tehnične specifikacije ne smejo sklicevati na posamezno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se s takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom ali bi s tem bili izločeni; to sklicevanje je dovoljeno v primerih, ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena; pri takem sklicevanju se navede besedo »ali enakovredni«) pa sodišče dodaja, da tudi po njegovem mnenju opustitev navedbe „ali enakovredni“ ne predstavlja kršitve pravil javnega naročanja, zaradi katere bi organ moral ustrezne stroške absolutno šteti kot neupravičene. Po presoji sodišča tožnica utemeljeno opozarja na nelogičnosti v navedbah toženke, da organ ne opravlja (popolnega) revizijskega postopka (v smislu določb Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja, v nadaljevanju ZRPJN) in da je zato praksa DRK nerelevantna, ob tem ko naj bi bila kršitev devetega odstavka 37. člena ZJN-2 podana in ugotovljena že glede na opustitev v javnem naročilu besedila „ali enakovredni“. Praksa DRK sicer ni formalni pravni vir; ne glede na to pa sodišče meni, da tožnica utemeljeno lahko pričakuje, da se bo organ nanjo oprl kot na pomoč pri razlagi in uporabi določb ZJN-2. To ne glede na vsebino dokumentov, predloženih v zvezi z revizijo tam navedenega področja s strani Evropskega računskega sodišča, in iz katerih bi izhajala revizijska ocena, da v primeru, ko javno naročilo vsebuje navedbe znamk ipd., zgolj opustitev besedila „ali podobne kvalitete“ daje podlago za ugotovitev neskladnosti s pravili za javno naročanje. Sodišče ne glede na navedeno meni, da bi ugotovitev o kršitvi pravil za javno naročanje morala izhajati iz ugotovitve o kršitvi načela zagotavljanja konkurence med ponudniki ali katerega od drugih načel, na katerih temelji javno naročanje (ter da bi ob ustrezni argumentaciji posamezen tak primer tudi mogel biti ubranjen pred Evropskim računskim sodiščem, v nadaljevanju ERS).

V zvezi s (c) postavkami v okviru pogodbenih del, ki niso bile odobrene (neskladne površine), in ki jih je organ tudi izključil kot neupravičeni strošek, sodišče prav tako ugotavlja, da je obrazložitev v tem delu pomanjkljiva, in da se zaradi tega odločbe (tudi) ne da preizkusiti. Organ je, kot iz odločbe izhaja, znesek nepriznanega zahtevka izračunal v višini 125.503,17 EUR, pri čemer je izhajal iz razmerja 59,64 % (upravičenih površin) : 40,36 % (neupravičenih površin), ki naj bi ga glede na dejansko izvršene površine predlagala sama tožnica med postopkom – pravilnosti take ugotovitve pa sodišče ne more potrditi, saj ni gotovo, da je s strani tožnice navedeni podatek (vloga z dne 20. 11. 2012) o 59,64 % površine tako (brezpogojno) razumeti, tožnica pa v tožbi takega razmerja tudi ne priznava kot pravilnega ter se sklicuje na obrazec PRP-4.3, ki ga omenja tudi organ, in v katerem je ta navedel, da je tožnica upravičena do sofinanciranja 76,46 % površin.

Sodišče ne more preizkusiti izpodbijane odločbe niti glede na izključitev določenih stroškov iz kategorije II. SPLOŠNI STROŠKI kot neupravičenih, saj obrazložitev v tem delu prav tako ne zadosti relevantnim določbam ZUP. Zaključkom v tem delu sicer tožnica izrecno ni ugovarjala, ob tem ko pa sicer splošno očita neobrazloženost odločbe.

Sodišče tožnici tudi pritrjuje, da je organ kršil pravila postopka, s tem ko ji pred odločitvijo v zadevi ni dal možnosti izjave o odločilnih dejstvih (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Dajanje možnosti dopolnjevanja oziroma pojasnjevanja vloge (npr. po pozivu z dne 13. 11. 2012 in še dr.) in sodelovanja na sestanku (v zvezi z izplačilom, 12. 2. 2013) ne predstavlja zagotavljanja sodelovanja stranke v posebnem ugotovitvenem postopku tako, kot zahteva načelo zaslišanja stranke, to je da (med drugim) stranka sodeluje pri izvajanju dokazov v postopku ter se pred odločitvijo v zadevi izreče o rezultatih ugotovitvenega postopka (9., 146. člen ZUP). Okoliščina, da je organ odločal na podlagi zahteve tožnice in v tej ter prilogah (in pojasnilih) navedenih podatkov, pa še ne pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za skrajšani postopek iz 144. člena ZUP, in tudi iz načina vodenja postopka s strani organa je razvidno, da je razjasnjeval dejansko stanje pred odločitvijo v zadevi (tožnici so bili poslani pozivi za pojasnitev, organiziran je bil sestanek itd.), vendar ne (v celoti) preko procesnih dejanj, ki jih za to predvideva ZUP.

Ne glede na to, da sodišče materialne zakonitosti izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, saj je odločba v pretežnem delu nezadostno obrazložena, kot je sodišče v predhodnih točkah obrazložitve že navedlo, ter da je (tudi) zaradi kršitve načela zaslišanja stranke lahko ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno oziroma je lahko bilo nepravilno ugotovljeno, se sodišče glede na tožbene navedbe opredeljuje do razlage in uporabe določbe 30. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011, na kateri izpodbijana odločba neposredno temelji. Sodišče meni, da je organ navedeno določbo pravilno razlagal in uporabil ter da se torej more v primeru vodenih dveh postopkov za izplačilo sredstev (na podlagi dveh zaporednih zahtevkov) v okviru drugega (zadnjega) postopka preverjati stroške celotne naložbe in ugotavljati upravičenost do sofinanciranja celotne naložbe ter da je pravilo za izračun znižanja v določbi prvega odstavka navedenega člena lahko podlaga za odločitev o vračilu sredstev, ki so bila dodeljena z odločbo, s katero je bilo odločeno o prvem zahtevku za izplačilo. Plačila se namreč izračunajo (le) na podlagi tistega, za kar se med administrativnimi pregledi, pregledi na kraju samem in naknadnimi pregledi ugotovi, da izpolnjuje pogoje (prvi in tretji odstavek 30. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011). Ti določbi tako tudi podpirata razlago v pomenu, da se o vračilu neupravičeno izplačanih sredstev odloči ob uporabi navedenega pravila o izračunu znižanj (in ne da bi ustrezno vračilo sredstev moglo biti uveljavljeno z uporabo izrednih pravnih sredstev po pravilih splošnega ali posebnega upravnega postopka, in torej če bi bili izpolnjeni predpisani pogoji za uporabo katerega od teh). Po mnenju sodišča toženka tako stališče glede razlage in uporabe določb 30. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011, kakršno po navedenem sprejema tudi sodišče, pravilno opira na načelo primarnosti evropskega prava (ki ga je sicer v svoji praksi razvilo Sodišče EU, ki pa je formalni pravni vir) in načelo neposredne uporabe prava EU, ki za uredbe velja po drugem odstavku 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, pri čemer sodišče tudi za navedeno določbo 30. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 ne vidi razloga, da bi ne bili izpolnjeni pogoji za neposredno uporabo (saj gre za jasno in nepogojno določbo, ki za uporabo ne potrebuje izvedbenih ukrepov v nacionalnem pravnem aktu). Tako da stališča tožnice o tem, da se z odločbo o vračilu neupravičeno izplačanih sredstev, izdano v okviru odločanja o drugem zahtevku za izplačilo, nedopustno posega v pravnomočno odločbo o izplačilu sredstev, izdano ob odločanju o prvem zahtevku, sodišče ne sprejema.

V zvezi s tožbenim stališčem, da ravnanje organa, ki naj bi pri obravnavi prvega zahtevka za izplačilo določene stroške upošteval kot upravičene, pri obravnavi drugega zahtevka pa jih je izključil kot neupravičene, daje podlago za to, da se znižanje po prvem odstavku 30. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 ne uporabi, in sicer iz razloga, ker naj bi tožnica ne bila odgovorna za vključitev neupravičenega zneska (zadnji pododstavek prvega odstavka), se sodišče s tožnico ne strinja. Kot je sodišče že navedlo, meni, da se določbo 30. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 razlaga pravilno tako, da organu daje podlago za to, da plačilo prizna za tisto, kar izpolnjuje pogoje.

Sodišče pa se tudi strinja s stališčem toženke, da je le odločba organa o ugoditvi strankinemu zahtevku za spremembo obveznosti iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev lahko podlaga za upoštevanje spremembe naložbe v postopku odločanja o zahtevku za izplačilo sredstev. Po 54. členu ZKme-1 namreč stranka po izdaji odločbe o pravici do sredstev - in pred potekom roka za izpolnitev obveznosti iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev - lahko vloži obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev; če bi bile tudi s spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila stranki dodeljena pravica do sredstev, pristojni organ strankinemu zahtevku za spremembo ugodi ter izda odločbo, s katero določi, da se spremeni obveznost. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek. V tem bo glede na stališča sodišča moral tožnici dati možnost izjave o odločilnih dejstvih, po potrebi na tej podlagi dopolniti dejansko stanje (glede na tožbene navedbe, ki jih sodišče še ni moglo preizkusiti, bo treba razjasniti, ali je v postopku javnega naročanja dejansko šlo za nove postavke ali pa le oziroma v delu za različno razdelavo del po postavkah, dopolnjen bo postopek tudi moral biti v zvezi s ponovno presojo vprašanja, ali so bile zaradi navedb blagovnih znamk kršene določbe pravil o javnem naročanju itd.) ter ponovno odločiti o zadevi, odločbo pa nato tudi obrazložiti v skladu s pravili ZUP.

Sodišče je tožnici priznalo povrnitev stroškov postopka na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, pri čemer je znesek povečalo za uveljavljanji 22 % DDV, ker je pooblaščenec tožnice zavezanec za DDV. Na podlagi iste določbe, ob razlagi z arg. a contrario pa je sodišče stroškovni zahtevek toženke, ki sicer tudi ni podan določno, zavrnilo.