Jedro

Stališče upravnih organov, da se stroški preživljanja in izobraževanja mladoletne hčere tožnice ne morejo upoštevati oziroma so upoštevani že pri določitvi meje socialne varnosti, po mnenju sodišča ni pravilno. Slednje bi namreč pomenilo, da preživljanje mladoletnega otroka, njegovo izobraževanje in premoženjska razmerja tožnice niso relevantne in da pravilno ugotovljena meja socialne varnosti sploh ne dopušča, da bi prišlo do uporabe možnosti, ki jo daje določba 31. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev, ki pa je namenjena prav temu, da se vsak posamezni primer obravnava konkretno, ne le posplošeno.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi. Odločba Centra za socialno delo Tržič št. 1223-15/2010/2 z dne 21. 3. 2011 se odpravi v točkah 4 in 5 izreka, v točkah od 7 do 12 pa v delu, ki se nanaša na tožnico.

II. V ostalem se tožba zavrže. III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR z 20 % DDV v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo Tržič upravičenko A.A. oprostil plačila storitev institucionalnega varstva v višini 281,35 EUR od 29. 9. 2010 dalje tako, da znaša njen prispevek k plačilu storitev institucionalnega varstva 524,69 EUR s pripadki. Glede B.B. – tožnice v tem upravnem sporu, je Center za socialno delo v 4. točki izreka odločil, da je oproščena prispevati k plačilu storitev institucionalnega varstva za upravičenko v višini 167,91 EUR. V 5. točki pa je še odločil, da glede na omenjeno oprostitev, znaša njen prispevek k plačilu institucionalnega varstva za upravičenko 113,44 EUR s pripadki. V nadaljevanju je C.C. v celoti oprostil plačila institucionalnega varstva, v točki 7 do 12 pa odločil, da višino razlike med oprostitvijo upravičenke in prispevki zavezancev doplača Občina Tržič. Oprostitve se uskladijo ob vsakokratni spremembi cene storitev, pri čemer se prispevki uskladijo dvakrat letno. Stroškov postopka ni bilo (12. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je dne 11. 2. 2011 Center za socialno delo prejel dokazila o upravičenosti upravičenke do novega periodičnega dohodka in dokazilo o prejemu poračuna tega dohodka za nazaj. Zato je na podlagi predloženih dokazil na novo odločil o oprostitvah pri plačilu storitev institucionalnega varstva A.A. ter odločil tudi o povrnitvi poračuna, kot to izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Pri tem se je skliceval na prvi odstavek 100. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) ter Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba). Glede tožnice v tem upravnem sporu citira 3. točko drugega člena Uredbe in 124. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in drugi odstavek 18. člena Uredbe. V popravljenem izračunu ugotavlja, da je plačilna sposobnost tožnice 113,44 EUR, oprostitev pa 167,91 EUR. Ugotavlja, da ima B.B. dohodek v višini 533,56 EUR, D.D. v višini 415,42 EUR, pri čemer meja socialne varnosti, glede na to, da ima tožnica poleg zakonca še enega družinskega člana, znaša 835,54 EUR. Tako plačilna sposobnost tožnice znaša 113,44 EUR. Glede zavezanke C.C. ugotavlja, da znaša njena plačilna sposobnost 74,11 EUR. Pri tem poudarja, da se meja socialne varnosti družine določi kot vsota minimalnega dohodka družine in 30 % ugotovljenega dohodka družine, vendar ne more biti nižja od 1,5 minimalnega dohodka družine. Pri izračunu se sklicuje na peti odstavek 15. člena Uredbe. Ugotavlja, da ima C.C. dohodek v višini 425,92 EUR, E.E. pa v višini 618,91 EUR. Meja socialne varnosti glede na to, da ima C.C. zakonca, znaša 703,83 EUR. Ne glede na izračun prispevka in oprostitve zavezanke na podlagi meril Uredbe, pa se ta izračun pri odločanju o oprostitvi in plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko ni upošteval. Center za socialno delo je namreč upošteval odločitev ministrstva, ki je v odločbi št. 12207-75/2010/2 z dne 28. 1. 2011 zavezanko v celoti oprostilo plačila storitev institucionalnega varstva za upravičenko, zaradi mesečnih kreditnih obveznosti po pogodbi o kreditu z dne 2. 10. 2009. Obrazlaga, da glede na to, da je omenjeno pogodbo sklenila pred namestitvijo upravičenke v institucionalno varstvo ter da kredit pomeni dejansko nezmožnost doplačevanja iz njene strani, predstavlja slednje utemeljen razlog še naprej za določitev višine oprostitve zanjo. Tako je, ne glede na zgornji izračun, prispevek C.C. 0,00 EUR. Glede prispevka občine se sklicuje na 99. člen ZSV ter 8. člen Uredbe.

3. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je s svojo odločbo št. 12207-30/2011/2 z dne 5. 10. 2011 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V izpodbijani odločbi pa je v 1. točki izreka datum 22. 9. 2010 nadomestil z datumom 1. 10. 2010, v ostalem delu pa odločbo pustilo nespremenjeno. V obrazložitvi ugotavlja, da je A.A. nastanjena v Domu F. ter da znaša mesečna vrednost njene storitve 806,04 EUR od 8. 9. 2010 dalje. Na podlagi priložene dokumentacije pa drugostopni organ ugotavlja, da ne more upoštevati navedb pritožnice, da prvostopni organ pri izračunu meje socialne varnosti njene družine ni upošteval njene hčerke, ki hodi v tretji letnik srednje šole in jo morata z možem preživljati ter da zaradi nizkih dohodkov družine ni zmožna plačevati k oskrbnim stroškom za upravičenko A.A. Pri tem se sklicuje na 9., 14. in 15. člen Uredbe. Navaja, da se po Uredbi upoštevajo le prejemki, ne pa tudi izdatki. Pri izračunu socialne varnosti družine pritožnice je bila upoštevana tudi njena hči. V nadaljevanju še ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za določitev višje oprostitve. Pri tem citira, kaj 31. člen Uredbe v zvezi s tem določa. 4. Tožnica vlaga tožbo, v kateri izpodbija odločbo Centra za socialno delo, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da je izpodbijana odločba napačna, ker upravni organ pri svoji odločitvi za tožečo stranko ni upošteval in uporabil določbe 31. člena Uredbe. Glede na to, da mora preživljati mladoletno hčerko, ki se redno šola in obiskuje srednjo šolo, zaradi česar so nastali povečani stroški preživljanja, bi upravni organ tožnici lahko določil višjo oprostitev, saj bo zaradi plačevanja domske oskrbe zagotovo ogroženo preživljanje in šolanje mladoletne hčere tožeče stranke. Dejansko ni plačilno sposobna. V ilustracijo navaja minimalne in nujne mesečne izdatke za svojo družino. Meni, da bi glede na to, da je ministrstvo pri odločanju o oprostitvi plačila C.C. upoštevalo mesečni izdatek za plačilo kredita v znesku 120,15 EUR, moralo upoštevati tudi navedene izdatke tožnice. Predstavljajo minimalne stroške za preživljanje družine, pri čemer C.C. ne preživlja nobenega otroka. Meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nepravična. Zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči o stvari, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, skupaj s pripadki vred.

5. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na 9. in 11. člen Uredbe ter 27.a člen ZSV. Navaja, da pri svoji odločitvi vztraja. Ponovno poudarja, da se po Uredbi upoštevajo le prejemki, ne pa tudi izdatki. Povzema ugotovitve iz obeh upravnih odločb ter jih pojasnjuje s 14., 15. in 26. členom Uredbe. Tako meni, da niso izpolnjeni pogoji za določitev višje oprostitve po 31. členu Uredbe.

6. V nadaljnji pripravljalni vlogi tožnica opozarja na nedoslednosti v izpodbijani odločbi. Tako je na strani štiri pod točko 3 navedeno, da je tožeča stranka oproščena prispevati k plačilu storitev v višini 312,30 EUR, medtem ko je na prvi strani v izreku iste odločbe navedeno, da je oproščena prispevka k plačilu storitev v višini 167,91 EUR. Prav tako iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na kakšen način je bil dodaten dohodek – varstveni dodatek, poračunan. Tožeča stranka namreč kljub novemu dohodku obveznosti plačila ni prav v ničemer zmanjšala, kar pa je nedvomno napačno.

7. Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, saj je bilo na podlagi tožbe, upravnega spisa in izpodbijanega upravnega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. Pri tem se sklicuje na 1. alinee drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporna ugotovitev višine oprostitve tožnice k plačilu storitev institucionalnega varstva za upravičenko v višini 167,91 EUR oziroma njen prispevek k plačilu v višini 113,44 EUR. Merila za oprostitev pri plačilu storitev določa Uredba, kot to pravilno navajata oba upravna organa. Oprostitev zavezanca se določi kot razlika med višino oprostitve upravičenca in prispevkom zavezanca (drugi odstavek 19. člena Uredbe). Zavezanec, ki je plačilno sposoben, je dolžan prispevati k znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitev, vendar ne več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost oziroma njegova preživninska obveznost (prvi odstavek 18. člena Uredbe). Po 5. točki 18. člena Uredbe se prispevki zavezancem v primeru kot je obravnavani, določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost. 10. Uredba določa merila za ugotavljanje meje socialne varnosti družine v 14. členu in plačilno sposobnost v 15. členu. Slednja je presežek ugotovljenega dohodka družine nad mejo socialne varnosti družine in se ugotavlja glede na plačilno sposobnost družine. Prispevek k plačilu storitev pa je znesek, ki ga je upravičenec ali zavezanec, glede na svojo sposobnost oziroma preživninsko obveznost, zmožen in zato tudi dolžan prispevati za plačilo vrednosti opravljanja storitve (16. člen Uredbe). Prispevek zavezanca, ki je plačilno sposoben, ne sme znašati več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost iz 18. člena Uredbe. Prvostopni organ in tožena stranka pojasnita, da sta upoštevala vsa merila za določitev prispevka tožnice. Pri tem sta se sklicevala na 27.a člen ZSV in na pravilno ugotovljen dohodek tožnice. Po navedbah tožene stranke je preživljanje mladoletne hčere upoštevano v izračunu meje socialne varnosti. Pri tem pa niti prvostopni niti drugostopni organ, ne pojasnita razlogov za neuporabo 31. člena Uredbe. Prvostopni organ se o omenjenem sploh ne izreče, drugostopni organ pa zgolj citira navedeno določbo, ki pa je ne uporabi na konkretnem primeru in s konkretnimi razlogi. Tretji odstavek 31. člena Uredbe določa, da se pri odločitvi o višji oprostitvi pri CSD upošteva zlasti premoženjsko stanje upravičenca ali zavezanca, skrb za druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, izobraževanje, druge obveznosti pri izvršljivem pravnem naslovu in podobno. Tožnica ves čas postopka pa tudi v tožbi zatrjuje, da so v njenem primeru podane okoliščine iz 31. člena Uredbe, s tem, ko preživlja mladoletno hčerko, ki se redno izobražuje ter končuje srednješolski program, zaradi česar ima povečane stroške njenega izobraževanje ter da je njeno premoženjsko stanje slabo tudi zaradi moževih prejemkov. Vse navedeno po mnenju sodišče kaže na to, da ima tožnica slabo premoženjsko stanje in preživninske obveznosti tudi do drugih, kot tudi obveznosti izobraževanja. Glede teh okoliščin pa se oba organa konkretno nista opredelila. Tudi po mnenju sodišča je tožena stranka pri C.C. upoštevala kredit kot dolgoročno obveznost, ki naj bi bila razlog za višjo oprostitev, istočasno pa zatrjuje, da so pomembni le prejemki, ne pa tudi izdatki upravičencev. Sodišče v to odločitev tožene stranke ne more posegati, saj bi lahko prišlo do nedovoljenega poslabšanja položaja omenjene. Drži pa, da je tudi po mnenju sodišča v navedenem primeru prišlo do neenakopravnega obravnavanja tožnice oziroma njene sestre, brez razumnega razloga. Stališče upravnih organov, da se stroški preživljanja in izobraževanja mladoletne hčere tožnice ne morejo upoštevati oziroma so upoštevani že pri določitvi meje socialne varnosti, glede na povedano po mnenju sodišča ni pravilno. Slednje bi namreč pomenilo, da preživljanje mladoletnega otroka, njegovo izobraževanje in premoženjska razmerja tožnice niso relevantne in da pravilno ugotovljena meja socialne varnosti sploh ne dopušča, da bi prišlo do uporabe možnosti, ki jo daje določba 31. člena Uredbe, ki pa je namenjena prav temu, da se vsak posamezni primer obravnava konkretno, ne le posplošeno. 31. člen Uredbe zajema tudi situacije kot je obravnavana, prvostopni organ pa se do nje konkretno sploh ni opredelil. To pomeni, da je odločitev v neskladju z možnostjo odločanja z uporabo navedene določbe o višji oprostitvi.

11. Po povedanem je po mnenju sodišča nepravilno uporabljeno materialno pravo, saj je tožničino zatrjevanje glede preživninske obveznosti in izobraževanja mladoletne hčere in premoženjsko stanje tožnice upoštevano zgolj v okviru splošnih določb Uredbe, glede določitve meje socialne varnosti in plačilne sposobnosti družine tožnice, ne pa tudi v okviru določbe 31. člena Uredbe. Zato je izpodbijana odločba nezakonita in jo je bilo potrebno, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v delu, ki se nanaša na tožnico odpraviti in zadevo ob upoštevanju četrtega in petega odstavka ZUS-1 vrniti v tem obsegu prvostopnemu organu v ponovni postopek. Upravni organ naj v nadaljevanju odloči v skladu s pravnim mnenjem, izraženim v tej sodbi. Odgovori pa naj tudi na konkretne navedbe tožnice. Pri tem sodišče še pripominja, da pogoji za uporabo 65. člena ZUS-1 niso bili podani, saj podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za odločitev, prav tako pa sodišče tudi na glavni obravnavi samo ne bi moglo ugotoviti dejanskega stanja v zadostni meri.

12. V preostalem delu je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Po določbi 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Upravni spor pa ni dopusten v primeru, če tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Pravni interes je pri tem bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Pravovarstvena potreba mora biti izkazana ves čas postopka, sodišče pa mora na obstoj pravnega interesa paziti tudi po uradni dolžnosti. Ker v obravnavani zadevi izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na druge osebe, ki niso v zvezi s tožnico, ne posega v pravice ali pravno korist tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu, ni podan pravni interes za tožbo v tem delu. Zato je sodišče glede tega dela tožbe odločilo, kot izhaja v točki 2 izreka te odločbe.