Jedro

1. Funkcionalno zemljišče, ki naj zaokroži določeno stavbno zemljišče postane njegov sestavni del in ga potem ni več mogoče dodeljevati samostojno ali samo k delu nekdaj skupne parcele. Pogodba, s katero bi tožena stranka v nasprotju s svojo prejšnjo odločitvijo, in že po razdelitvi nekdaj enotne parcele razpolagala le v korist enega dela prej skupne parcele, tj. ne v korist parcele, za katero je bilo funkcionalno zemljišče določeno, bi bila nična. Šlo bi za razpolaganje s predmetom, ki ni več v samostojnem pravnem prometu (47. člen ZOR).

2. Izpodbojnost je manjša napaka kot ničnost. Če torej tisti, ki ima pravni interes na ugotovitev ničnosti, zahteva razveljavitev pogodbe in ne ugotovitve njene ničnosti, mu sodišče sme (in mora) nuditi pravno varstvo. Pri tem ni več vezano na omejitev iz 112. člena ZOR, po kateri lahko izpodbija pogodbo le pogodbena stranka, v katere korist je bila izpodbojnost določena (pravna pravila, ki so se uporabljala pred ZOR, so bila vsebinsko enaka).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sporna pogodba nična in ne izpodbojna. Sodišči sta se zato napačno sklicevali na 112. člen ZOR. Uporabiti bi morali 103. in 109. člen tega zakona. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča z dne 19.4.1977 izreče za nično, izbriše pravico na C listu spornega zemljiškoknjižnega vložka in nato funkcionalno zemljišče dodeli pravdnima strankama v skladu z dogovorom pred delitvijo parcele št. 289/10, tj. prvemu tožencu parcelo št. 287/4, tožniku pa parceli št. 287/3 in 287/5. Tožnik še zahteva, da mu sodišče prisodi vse pravdne stroške. Po preteku revizijskega roka je tožnik vložil še dopolnitev k reviziji. V njej trdi, da je bil k formulaciji tožbenega zahtevka zaveden s strani sodišča. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je sodišče vezano na trditveno podlago spora, ne pa na njeno pravno podlago. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval in pri tej trditvi vztraja tudi v reviziji, da je druga tožena stranka sporno zemljišče določila za funkcionalno zemljišče k nekdanji parceli 289/10. Sodišče prve stopnje je to dejstvo štelo za resnično. Ugotovilo je, da sta pristojna organa res že pred delitvijo parcele 289/10 na dve parceli (289/10 in 289/27) sprejela sklep o dodelitvi dodatnega funkcionalnega zemljišča k celotni prejšnji parceli. Toda sodišče tega dejstva ni štelo za pravno odločilnega. Bilo je mnenja, da je pristojni organ kljub temu smel skleniti pogodbo le z enim od prejšnjih soupravičencev, ker je samo eden formalno zaprosil za dodelitev. Sodišče je bilo tudi mnenja, da morebitno zmoto druge tožene stranke tožnik kot tretja oseba ne more uveljavljati, ker ni bil pogodbena stranka. Enakega mnenja je bilo tudi drugostopno sodišče. V podkrepitev svojega stališča se je sklicevalo na 112. člen ZOR. Pri tem pa je izrecno poudarilo, da je tožnikova razlaga pogodbe v povezavi z odločitvijo pristojnega organa z dne 30.6.1972 in kasnejšo delitvijo parcele v letu 1976 sprejemljiva. Upoštevalo je ni, ker je bilo mnenja, da je vezano na postavljeni zahtevek in navedeno določilo ZOR.

Obe sodišči sta bili mnenja, da gre za spor med tožnikom in prvim tožencem in tožnika napotili na uveljavitev svoje pravice v postopku zoper prvega toženca.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da trditvena podlaga v spisu (predvsem pa nesporna lega spornega zemljišča, ki meji le na sedanjo tožnikovo parcelo) zahteva drugačen materialnopravni pristop k odločitvi v tem sporu.

Če je druga tožena stranka v letu 1972 odločila o dodelitvi sporne parcele kot funkcionalnega zemljišča k dvojčku, katerega lastnika sta tožnik in prvi toženec, in ki stoji na nekdaj skupni parceli, nato pa v letu 1977 sklenila pogodbo le z enim od upravičencev oz. za del nekdanje parcele, čeprav je bila izkazana potreba za dopolnitev funkcionalnega zemljišča k dvojčku kot celoti (in v času odločanja skupni parceli), je s tem 2. tožena stranka razpolagala tudi z delom funkcionalnega zemljišča, ki sodi k stavbi tožnika.

Funkcionalno zemljišče ali njegov del nista v samostojnem pravnem prometu. Funkcionalno zemljišče sodi k stavbi, za katero je določeno in tvori z njo neločljivo celoto. Če je 2. tožena stranka v letu 1972 (sklep pravne prednice z dne 30.6.1972) res določila sporno zemljišče za funkcionalno zemljišče k prejšnji parceli, s pogodbo, ki predstavlja realizacijo tega sklepa, ni mogla več razpolagati drugače kot v korist obeh stavb (dvojčka) na tej parceli. Funkcionalno zemljišče, ki naj zaokroži določeno stavbno zemljišče postane njegov sestavni del in ga potem ni več mogoče dodeljevati samostojno ali samo k delu nekdaj skupne parcele. Ali kot je pravilno ugotovilo že drugostopno sodišče, "dodatno funkcionalno zemljišče, dodeljeno s pogodbo z dne 19.4.1977, je lahko delilo le enako usodo kot osnovna parcela št. 289/10, na kateri sta tožnik in prva tožena stranka zgradila hišo - dvojčka". Pogodba, s katero bi 2. tožena stranka v nasprotju s svojo prejšnjo odločitvijo, in že po razdelitvi nekdaj enotne parcele razpolagala le v korist enega dela prej skupne parcele, tj. ne v korist parcele, za katero je bilo funkcionalno zemljišče določeno, bi bila nična. Šlo bi za razpolaganje s predmetom, ki ni več v samostojnem pravnem prometu (47. člen ZOR). Ker pa ničnost lahko uveljavlja vsak, ki ima pravni interes in ker nanjo pazi sodišče tudi po uradni dolžnosti (109. člen ZOR), bi sodišče spor moralo obravnavati tudi na tej pravni podlagi. Vprašanje je le, ali bi jo smelo upoštevati v tem postopku.

Tožeča stranka ni zahtevala ugotovitve ničnosti pogodbe, temveč je zahtevala njeno razveljavitev. Sprememba tega zahtevka v zahtevek na ugotovitev ničnosti na revizijski stopnji ni več dovoljena (190. člen ZPP). Vprašanje je torej ali je mogoče v okviru razveljavitvenega zahtevka odločati o ničnosti, oz. ali je mogoče ugoditi zahtevku na razveljavitev pogodbe, čeprav sodišče ugotovi, da pogodba ni izpodbojna, temveč nična. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je to dopustno, saj tožnik zahteva manj kot bi lahko (odločanje z uporabo načela a maiori ad minus). Izpodbojnost je manjša napaka kot ničnost. Če gre za izpodbojnost, pogodba velja dokler se s sodbo ne razveljavi. Ničnost pa sodišče le ugotovi. V obeh primerih stranka praviloma postavi tudi zahtevek, s katerim se doseže vrnitev v prejšnje stanje. Če torej tisti, ki ima pravni interes na ugotovitev ničnosti, zahteva razveljavitev pogodbe in ne ugotovitve njene ničnosti, mu sodišče sme (in mora) nuditi pravno varstvo. Pri tem ni več vezano na omejitev iz 112. člena ZOR, po kateri lahko izpodbija pogodbo le pogodbena stranka, v katere korist je bila izpodbojnost določena (pravna pravila, ki so se uporabljala pred ZOR, so bila vsebinsko enaka).

Tožnik je zahteval razveljavitev pogodbe (proti obema strankama pogodbe) in izbris sporne pravice prvega toženca v zemljiški knjigi. Sodišči prve in druge stopnje sta bili mnenja, da lahko tožnik svoje pravice uveljavi direktno proti prvemu tožencu in neodvisno od sporne pogodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da takšno stališče ni pravilno. Sodišče druge stopnje zmotno trdi, da je pravica uporabe na stavbnem zemljišču pravica, ki je v prometu med fizičnimi osebami. Stavbno zemljišče v družbeni lastnini dodeljuje občina oz. sedaj njen Sklad stavbnih zemljišč. Pravico uporabe so upravičenci pridobili sprva z odločbo in le izjemoma s pogodbo (zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča, Ur.l. SRS, št. 42/66 in 20/71, 10. in 13. člen), sedaj pa le s pogodbo (zakon o stavbnih zemljiščih, Ur.l. SRS, št. 18/84 in 33/89, 54. člen). Vpis v zemljiško knjigo ni imel in tudi sedaj nima konstitutivnega pomena. Zato tudi ni mogoč direktni "stvarnopravni" zahtevek proti prvemu tožencu, na katerega napotuje sodišče druge stopnje. Tožniku lahko funkcionalno zemljišče dodeli le 2. tožena stranka. Da bo do tega lahko prišlo, pa je treba najprej ugotoviti, ali je veljavna že sklenjena pogodba med prvo in drugo toženo stranko.

Prav to pa želi tožnik doseči v tem postopku. Sodišče bi zato moralo sprejeti aktivno legitimacijo tožnika in o zahtevku odločiti. Zavzeti bi moralo stališče do vseh trditev v spisu in izvesti vse dokaze, ki te trditve potrjujejo ali izpodbijajo. Ker sta sodišči izhajali iz drugačne materialnopravne podlage, sta zavzeli stališče le do nekaterih trditev in izvedli le nekatere dokaze. Zato ni pogojev za morebitno spremembo izpodbijane odločitve. Revizijsko sodišče je moralo ravnati na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP in vrniti zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno oceniti vse izvedene dokaze in o zahtevku ponovno odločiti. Revizijsko sodišče pa pri tem opozarja, da bo tudi v nadaljevanju postopka treba upoštevati, da je tožbo vložil tožnik, ki ni pravnik. Po 11. členu ZPP je sodišče dolžno opozoriti stranko, ki iz nevednosti ne uporablja pravic, ki jih ima po tem zakonu, katera pravdna dejanja lahko opravi. Vendar pa se tudi revizijsko sodišče pridružuje sodišču prve stopnje, ki je tožnika že pozvalo, da naj si v postopku priskrbi kvalificiranega pooblaščenca. Gre za zahtevna pravna razmerja, ki zahtevajo poznavanje prava in ki ga tožnik očitno ni vešč. Sodišče je namreč le razsodnik v sporu, v katerem mora enakovredno obravnavati obe stranki. Zato lahko tožniku pomaga le pri procesnih dejanjih, ne sme pa se postaviti v vlogo njegovega pooblaščenca.

Tožnik je formalno uveljavljal tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar tega ni obrazložil. Po 386. členu ZPP sme revizijsko sodišče preizkusiti izpodbijano sodbo le v mejah kršitev, ki jih revident uveljavlja, po uradni dolžnosti pa pazi le na kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Ker na prvi in drugi stopnji ni bila storjena nobena kršitev po tej določbi, navedeni revizijski razlog ni podan.

Revizijsko sodišče končno ni smelo upoštevati dopolnitve revizije, ker jo je tožnik vložil po preteku revizijskega roka.