Jedro

Glede na določila ZTVCP je sodišče prve stopnje pravilno očitalo tožnici, da ob situaciji v prometu, ko je bilo pred njo drugo vozilo, za katerega ni bilo dokazano, da je dajalo znak za zavijanje v levo, glede na njegovo majhno hitrost in ob dejstvu, da je bil odcep na levo naprej od tega mesta, ne bi smela tega vozila prehitevati po desni.

Zmotno pa je ocenilo težo njene kršitve, ki je hujša, zato je delež njene odgovornosti 70 % namesto 50 %.

Izrek

Pritožbama tožeče in drugo tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se sedaj glasi:

I.

1. Tožena stranka Z. T. d.d., L., OE C. je dolžna plačati tožeči stranki J.P. P. ..., Ž. odškodnino v višini 352.425,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 350.000,00 SIT, ki od 1.1.2002 do 27.6.2003 tečejo po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti in od zneska 2.425,50 SIT od 12.8.1997 do plačila, ter ji povrniti nastale pravdne stroške v višini 187.219,OO SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2004 do plačila, v roku 15 dneh pod izvršbo.

V presežku za plačilo zneska 1.151.039,50 SIT z zahtevanimi obrestmi in za plačilo preostalih zahtevanih obresti se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka A. Z. d. d.d., K., PE C. je dolžna plačati tožeči stranki J. P., P. ..., Ž. odškodnino v višini 166.039,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od zneska 165.000,00 SIT od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti in od zneska 1039,50 SIT od 12.8.1997 do plačila, v roku 15.dni.

V presežku za plačilo zneska 1.337.425,50 s pp. ter zakonskih zamudnih obresti se zahtevek kot neutemeljen zavrne.

II.

sklenilo: Pritožbama tožeče stranke in drugotožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje.

III.

V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožbi zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevkoma tožeče stranke in iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti AO + naložilo prvo toženi stranki Z. T., da plača tožnici odškodnino v višini 251.732,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 250.000,00 SIT od 20.1.2004 do plačila in od zneska 1.732,50 SIT od 12.8.1997 do plačila, v presežku pa je zahtevek tožeče stranke zoper prvo toženo stranko zavrnilo. Drugo toženi stranki je iz naslova obveznega zavarovanja naložilo plačilo odškodnine v višini 301.732,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 300.000,00 SIT od 20.1.2004 do plačila in od zneska 1.732,50 SIT od 12.8.1997, v presežku za plačilo glavnice in zakonskih zamudnih obresti pa je tožničini zahtevek zavrnilo. Prvo toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke v višini 187.219,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, drugo toženi stranki pa 130.167,00 SIT z enakimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta k prometni nezgodi z enakimi deleži prispevala oba udeleženca, tožeča stranka in S. K. in zavarovanka drugotožene stranke, zato je vsakemu naložilo polovično odškodnino. Za zvin vratne hrbtenice je tožnici prisodilo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja od zahtevanega zneska 700.000,00 SIT 300.000,00 SIT, za strah 50.000,00 SIT od zahtevanih 100.000,00 SIT in za psihične bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 200.000,00 SIT od zahtevanih 700.000,00 SIT. Prvo toženi stranki, glede na to, da je tožnica zahtevala od nje odškodnino iz naslova AO + zavarovanja, ni priznalo odškodnine za strah, ampak jo je v celoti naložilo v plačilo drugo toženi stranki.

Tožeča in drugo tožena stranka sta se zoper sodbo pravočasno pritožili, prvo tožena Z. T. pa pritožbe ni vložila, zato je postala sodba v prisodilnem delu zoper njo pravnomočna.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. V obširni pritožbi očita sodišču prve stopnje več kršitev. Sodišče je napačno zaključilo, da je prišlo do prometne nezgode po krivdi obeh udeležencev, saj je za nezgodo izključno kriv zavarovanec tožene stranke; zaradi nepredvidljivosti dokazne ocene pa je postavila zahtevek zoper oba toženca in od njiju zahtevala solidarno plačilo. Sodišče je napačno odločilo o temelju odškodninske odgovornosti in se je preveč oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke. Izključni krivec za prometno nezgodo je S. K., ki je pred nezgodo vozil po levi strani svojega prometnega pasu, nato pa je nenadoma zavil na desno. Pred spremembo smeri je imel vključen levi smerokaz, zato je bila prepričana, da bo zavil na levo. Zato tudi utemeljeno ni reagirala z zaviranjem, saj za to ni bilo potrebe. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je K. vozil v času nezgode pod vplivom alkohola. Sodišče je prisodilo tudi prenizko odškodnino za vse oblike škode. Ni upoštevalo, tožena stranka pa tega tudi ni z ničemer dokazala, da pred nezgodo ni imela težav in da je bila poškodba sprožilni element. Od nezgode dalje ima stalne bolečine, zato tudi znatno duševno trpi. Za vso obliko škode je sodišče prisodilo prenizko odškodnino za znesek 949.000,00 SIT. Sodišče pa je napačno odločilo tudi o obrestnem zahtevku in je zavrnitev tega dela zahtevka v nasprotju z načelom pravičnosti, določbami Zakona o obligacijskih razmerjih in s temeljnim ustavnim načelom enakosti pred zakonom. V obširnih pritožbenih navajanjih oporeka sodni praksi, očita sodišču, da je nepravilno uporabilo materialno pravo in da tudi ni upoštevalo dolžine čakanja na satisfakcijo. Sodišče bi ji najmanj moralo priznati zamudne obresti od 1.1.2002 dalje. Napačna pa je tudi odločitev o stroških postopka, saj je pri odločanju sodišče prezrlo, da je pretežni del stroškov odpadel na ugotavljanje temeljnega zahtevka, zaradi odločanja o višini pa niso nastali posebni stroški. Zato bi ji sodišče moralo priznati vse priglašene stroške. Predlaga, da se pritožbi ugodi in glede zavrnjenega dela odškodnine v znesku 949.000,00 SIT in glede celotnega zavrnjenega obrestnega zahtevka za nepremoženjsko škodo sodba spremeni tako, da se zahtevku ugodi v celoti, toženkama pa naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe sodišča prve stopnje, od izvedenine 126.000,00 SIT za izvedenca medicinske stroke pa od dneva plačila izvedenine ter da se toženima strankama naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tudi drugo tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, saj je sodišče odločalo preko zahtevka. Tožnica je od obeh tožencev zahtevala nerazdelno plačilo odškodnine, čeprav je šlo za dva različna pravna temelja in zahtevek za nerazdelno plačilo ni bil utemeljen. Zato bi moralo sodišče ta zahtevek zavreči. Sodišče prve stopnje ne bi smelo odškodnine porazdeliti med oba toženca, saj bi lahko takšen zahtevek postavila le tožnica. Ker je sodišče razsodilo mimo njenega zahtevka, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Napačna pa je tudi odločitev sodišča o tem, da je delež obeh udeležencev enak, zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Njihov zavarovanec je vozil počasi, s hitrostjo okoli 20 km/h in je začel zavijati na desno z vklopljenim desnim smerokazom, takrat pa ga je po desni začela prehitevati tožnica, ki je vozila s hitrostjo 52, 7 km/h, s tem pa je prekršila cestnoprometne predpise. Prehitevanje po desni ni dovoljeno. Zaradi počasne vožnje njihovega zavarovanca bi morala tožnica voziti bistveno bolj previdno in počasi in ga ne bi smela prehitevati po desni. Sodišče bi tudi moralo šteti, da je K. pred zavijanjem v desno vklopil desni smerokaz. Sodišče je napačno ocenilo mnenje izvedenca cestnoprometne stroke. Zato njihovemu zavarovancu ni mogoče očitati krivde, ampak je za prometno nezgodo v celoti odgovorna tožnica. Sodišče je tožnici za strah prisodilo 50.000,00 SIT in ker je drugo tožena stranka odgovorna le ˝, je dolžna povrniti le 25.000,00 SIT odškodnine. Pritožujejo pa se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče je spregledalo spremembo tožbenega zahtevka v vlogi z dne 3.9.2003, ugotovilo pa je tudi, da je tožnica uspela s 37 %, priznalo pa ji je 50 % pravdnih stroškov. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba sodišča spremeni tako, da sodišče tožbo zavrže oz. da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča druge stopnje dalje ali pa da se spremenijo deleži odgovornosti tožnika in tožene stranke ali pa da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke glede temelja odškodninske odgovornosti ni utemeljena, v tem delu pa je delno utemeljena pritožba drugo tožene stranke, saj je po mnenju pritožbenega sodišča delež tožničine odgovornosti višji, 70 %, drugo tožene stranke pa le 30 %. Glede odločitve o višini zahtevane odškodnine je utemeljena pritožba drugo tožene stranke glede prisojene odškodnine za strah, ni pa utemeljena pritožba tožeče stranke. Delno pa je utemeljena pritožba tožeče stranke glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za negmotno škodo. Delno pa sta tudi utemeljeni pritožbi zoper odločitev o stroških postopka, saj sodišče ni obrazložilo svoje odločitve, zato je bilo potrebno ta del razveljaviti.

Ad. 1: Glede odločitve o podlagi odškodninskega zahtevka: Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče na podlagi ocene vseh dokazov ugotovilo, da je zavarovanec drugo tožene stranke vozil v smeri proti V. po levi strani svojega voznega pasu, s hitrostjo pred zavijanjem na desno okoli 20 km/h, tožnica pa je v isti smeri vozila za njim, s hitrostjo okoli 52,7 km/h. Do trčenja med voziloma je prišlo, ko je začel S. K. zavijati na desno, k gostinskemu lokalu, ki je bil ob desni strani ceste. V tem trenutku pa ga je tudi tožnica obvozila po desni strani. Sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, da bi K. pred zavijanjem v desno imel vklopljen desni smerokaz, ni pa tudi verjelo tožnici, da je imel vklopljen levi smerokaz in da je želel zavijati v levo. Sodišče je ocenilo izpoved priče B. H., ki je povedala, da je opazovala dogodek iz terase gostinskega lokala in da je videla, da je imel K. preden je zavil na desno, vklopljen desni smerokaz, in ji ni verjelo, saj je izvedenec cestnoprometne stroke ugotovil, da se s terase vidi na cesto le v enem delu, pa še tu vidljivost zmanjšujejo drevesa.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v dejansko stanje in dokazno oceno, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka le pavšalno navaja, da se je sodišče preveč opiralo na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, ne da bi obrazložila, s katerim delom se ne strinja. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 215. čl. ZPP, ki govori o dokaznem bremenu in določbo 8. čl. ZPP, ki določa da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo, zakaj je verjelo izvedencu, ki je podal mnenje na podlagi ugotovitev policistov na kraju samem in ob ogledu kraja ter sledov vožnje enega in drugega vozila. Obrazložilo je tudi, zakaj v celoti ni verjelo udeležencema in priči H.. Mnenje izvedenca je objektivno, na način vožnje obeh udeležencev pa je sklepal na podlagi sledov na kraju samem, ki so jih zabeležili ob ogledu policisti in na podlagi poškodb vozil. Tako je izvedenec na podlagi zavornih sledil ugotovil, da se je vozilo R . (tožničino) ob trčenju s sprednjimi kolesi nahajalo na mestu, kjer sta se sledi zaviranja tega vozila prelomili proti desni, in sicer na področju desnega voznega pasu, neposredno pred mestom, kjer se prične ustje dovozne ceste in je bilo z desnim bokom oddaljeno okrog 0,7 m levo od desnega roba vozišča, z levim bokom pa okrog 3,6 m desno od sredinske črte. V trenutku trčenja, ko je tožničino vozilo reagiralo z močnim zaviranjem, se je vozilo gibalo s hitrostjo okrog 40,7 km/h, pred zaviranjem pa s hitrostjo okrog 52,7 km/h. Glede nasprotnega vozila pa je sodišče na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da se začne ustje odcepa na stransko cesto (na levo) 45 m naprej od mesta trčenja, da se je vozilo K. znamke H. gibalo s hitrostjo okoli 20 km/h in da je bilo to vozilo na levi polovici desnega voznega pasu.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, v katerega pritožbeno sodišče ne dvomi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta oba udeleženca soodgovorna in zato pravilno uporabilo določbo 178. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je še veljal v času nastanka spornega razmerja, zato se na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) uporablja. V tem primeru se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti, če pa je krivda obojestranska pa odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

V času nastanka škodnega razmerja je pravila o tem, kako se vozi po cesti, urejal ZTVCP in pa ZVCP (Uradni list SFRJ št. 50/1998 in Uradni list RS 5/82). ZTVCP daje v 53. tč. 10. čl. definicijo prehitevanja in pove, da je prehitevanje vožnja mimo drugega vozila, ki se premika v isti smeri, v 54. tč. pa pove, da je vožnja mimo vožnja mimo ustavljenega ali parkiranega vozila ali drugega objekta na prometnem pasu, po katerem se premika vozilo. 38. in 39. čl. ZTVCP govorita o premikih z vozilom v prometu, 41. čl. pa določa, da mora vozilo voziti po desni strani vozišča v smeri vožnje, voziti pa mora čim bližje desnemu robu vozišča. Zavijanje z vozilom na desno ureja 49. čl. ZTVCP, ki določa, da mora voznik, ki zavija z vozilom na desno, to storiti tako, da vozi po skrajnem prometnem pasu ob desnem robu vozišča, razen, če ni s prometnim znakom na cesti drugače določeno. Voznik, ki zavija z vozilom na levo, mora to storiti tako, da vozi po skrajnem levem prometnem pasu, ob srednji črti in ob zamišljenem ali zaznamovanem loku, ki veže srednji črti bočnih vozišč, oz. po prometnem pasu ob levem robu ceste z enosmernim prometom, razen, če ni s prometnim znakom na cesti drugače določeno. Prehitevanje pa ureja 59. čl. ZTVCP, ki pove, da se vozilo prehiteva in mimo ustavljenega ali parkiranega vozila se vozi z leve strani, da pa je obvezno prehitevanje z desne strani, če je vozilo na vozišču zavzelo tak položaj in je njegov voznik dal tak znak, da se da zanesljivo sklepati, da bo vozilo zavilo na levo.

Tožničina pritožba, da je za prometno nezgodo izključno kriv drugi udeleženec ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo o krivdni odgovornosti in glede na določila ZTVCP pravilno očitalo tožnici, da ob situaciji, ki je bila na cesti, ko je bilo pred njo drugo vozilo, za katerega ni bilo dokazano, da je dajalo znak za zavijanje v levo in glede na majhno hitrost tega vozila ter ob dejstvu, da je bil odcep na levo naprej od tega mesta, ne bi smela s takšno hitrostjo to vozilo prehitevati po desni strani. Z desne strani, kot to določa 59. čl. bi lahko prehitevala le v primeru, če je vozilo na vozišču zavzelo tak položaj in daje njegov voznik tak znak, da se da zanesljivo sklepati, da bo vozilo zavilo na levo, česar pa sodišče ni ugotovilo in tožnici tega ni uspelo dokazati. Zato je ravnala nepremišljeno, saj iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče ni ugotovilo, da je nasprotni udeleženec na cesti zavzel tak položaj iz katerega bi se lahko nedvoumno sklepalo, da namerava zavijati na levo, niti ni dokazano, da je imel vključen res levi smerokaz. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da se odcepi cestna na levo šele 45 m od tega kraja iz česar izhaja, da tožnica ni mogla sklepati, da bo K. zavil na levo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, s čemer se pritožbeno sodišče strinja, je tožnica z vožnjo po desni strani in s hitrostjo 52 km/h huje prekršila določbe ZTVCP. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je napačno uporabilo določbo 178. čl. ZOR. Tožničina kršitev je hujša, zato je po mnenju pritožbenega sodišča delež njene odgovornosti 70 % in ne 50 %.

Pritožbene trditve drugo tožene stranke, da je njen zavarovanec vozil v skladu s predpisi, zato je v celoti odgovorna tožnica sama, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da mu ni uspelo dokazati, da je pred zavijanjem na desno imel vključen desni smerokaz. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo v čem vidi nepravilno vožnjo Kolačkega in tudi opisalo kršitev 49. čl. ZTVCP, saj se K., ko je nameraval zaviti na desno ni razporedil oz. ni vozil po skrajnem prometnem pasu ob desnem robu vozišča, pač pa je vozil po levem delu desnega voznega pasu. Ker pa je vozil z zelo majhno hitrostjo in ker je vozil pred tožnico, je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je njegov delež enak kot tožničin 50 %. Glede na stopnjo njegove krivde je po mnenju pritožbenega sodišča njegov prispevek s 30 % in je v tem delu sodišče prve stopnje sicer popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno pa uporabilo materialno pravo. V tem delu je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je delež odgovornosti prve tožene stranke 70 %, drugo tožene stranke pa 30 %.

Ad 2: Glede zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb ZPP (pritožba drugo tožene stranke): Tožnica je zahtevala plačilo odškodnine od obeh tožencev solidarno, sodišče prve stopnje pa je v sodbi prisodilo odškodnine vsakemu od tožencev glede na delež odgovornosti, kar je pravilno. Solidarna odgovornost je urejena v 206. čl. ZOR, ki določa, da odgovarjajo za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, vsi udeleženci solidarno. Za tak primer ne gre, saj škode ni povzročilo več oseb skupaj, ne gre za isto dejansko in pravno podlago, le historični dogodek je enak. Sodišče prve stopnje je v tem združenem postopku obravnavalo dva tožničina zahtevka. En zahtevek temelji na pogodbenem razmerju med tožnico in prvotoženo stranko, njeno zavarovalnico in sicer na njuni medsebojno sklenjeni zavarovalni pogodbi in pogojih za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb, AO plus-95, drug zahtevek pa na Zakonu o obveznem zavarovanju in na podlagi sklenjene pogodbe med K. S. in drugotoženo stranko ter pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo odgovornost ene in druge stranke in pravilno razsodilo. Gre za pravilno uporabo materialnega prava in ne držijo trditve drugotožene stranke, da je sodišče odločalo preko zahtevka in da bi moralo tožbo zavreči, zato absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana in pritožba drugotožene stranke v tem delu ni utemeljena.

Ad 3: O pritožbi obeh strank glede višine odškodnine: Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o primerni višini odškodnine za negmotno škodo pravilno oprlo na tožnikovo izpovedbo, ki jo je objektiviziralo z mnenjem izvedenca medicinske stroke in medicinsko dokumentacijo. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica ob prometni nezgodi 13.6.1997 utrpela lažjo telesno poškodbo - zvin vratne hrbtenice. Drugotožena stranka razen odškodnine za strah, drugih odškodninskih postavk s pritožbo posebej ne izpodbija, tožeča stranka pa zatrjuje, da ji je sodišče za vse oblike škode prisodilo prenizko odškodnino, kar pa ni res.

Za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je sodišče prisodilo tožnici od zahtevanega zneska 700.000,00 SIT odškodnino v višini 300.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dejansko stanje, ki ga je glede trajanja fizičnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ugotovilo sodišče prve stopnje. Bolečinsko obdobje je bilo kratko, hudih bolečin ni prenašala, trajne zmerne bolečine je imela le pet dni, trajne lažje en teden, ostale pa so bile le občasne. Tudi bodoče bolečine so bile občasne in so lahke, neugodnosti pa minimalne, zato je odškodnina v višini 300.000,00 SIT primerna. Pritožbene trditve, da je tožnica uspela dokazati hud zvin vratne hrbtenice, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke, ki mu je tudi utemeljeno sledilo, da ni šlo za hude poškodbe.

Iz mnenja izvedenca medicinske stroke res izhaja, da je izvedenec ugotovil, da je tožnica imela že prej degenerativno okvaro med 6. in 7. vretencem, vendar pa iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče te okoliščine pri odmeri višine odškodnine ni upoštevalo. Odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti je glede na lahko telesno poškodbo in glede na minimalne bodoče bolečine, popolnoma primerna in višji zahtevek ne bi ustrezal kriterijem iz čl. 200 ZOR. Zato v tem delu pritožba ni utemeljena.

Primerna pa je tudi odškodnina za strah, saj je sodišče pri oceni upoštevalo jakost primarnega strahu, ki ni bil močan niti dolg in tudi sekundarnega, ki je bil glede na lažjo telesno poškodbo in minimalne posledice le minimalen. V tem delu je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Drugotožena stranka pa pravilno opozarja na to, da ji sodišče ne bi smelo prisoditi celotne odškodnine za strah, ampak le toliko, za kolikor je sama odgovorna, to pa je le v višini 30 % odgovornosti, kar predstavlja znesek 15.000,00 SIT. Tožnica zoper prvotoženo stranko odškodnine za strah glede na to, da gre za AO plus zavarovanje, ni zahtevala, zato je bilo potrebno iz tega razloga zahtevek za 35.000,00 SIT zavrniti.

Tudi odškodnina, ki jo je sodišče določilo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 200.000,00 SIT je glede na minimalne posledice primerna. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na mnenje izvedenca, s katerim je objektiviziralo tožničino izpovedbo in pravilno upoštevalo, da je šlo le za lažjo telesno poškodbo. Izvedenec je v mnenju navedel, da je kot funkcionalno posledico ugotovil le nekoliko omejeno gibljivost vratne hrbtenice in da ima zato tožnica zaostale bolečine, ki pa so minimalne in jo le ovirajo v vsakdanjem življenju, zato so nekoliko omejene njene splošne življenjske aktivnosti, v celoti vzeto pa je to zmanjšanje majhno, le 2 do 3 %. Gre torej za minimalne težave, pri katerih pa, kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, sodišče niti ni upoštevalo navedb izvedenca o prejšnjih težavah. Zato pritožbene trditve tožeče stranke v sprožilnem elementu niso relevantne, pritožba pa ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

Delno pa je utemeljena pritožba glede teka zakonskih zamudnih obresti, saj je sodišče delno nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je od negmotne škode tožnici priznalo obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja in pridružuje načelnemu mnenju Vrhovnega sodišča, po katerem gredo tožnici obresti od dneva uveljavitve Obligacijskega zakona, to je od 1.1.2002. V tem delu sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe ZOR, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti kot izhaja iz izreka sodbe. Pritožba pa ni utemeljena v delu, ko zahteva obresti od negmotne škode od 20.8.1999, to je od dneva vložitve te tožbe. Negmotna škoda se presoja po razmerah na dan izdaje sodbe, takrat se odškodninska obveznost šteje za zapadlo, zato tožeča stranka ne more zahtevati obresti od vložitve tožbe. Zato je sodišče prve stopnje obresti za to časovno obdobje pravilno zavrnilo, pritožba pa ni utemeljena.

Ad 4: Glede odločitve o stroških postopka To odločitev pritožbeno izpodbijata tožeča stranka in drugotožena stranka, zato je odločitev o prisojenih stroških prvotožene stranke postala pravnomočna v prisodilnem delu, ne pa tudi v delu, v kolikor bi sodišče priznalo premalo stroškov. Drugotožena stranka očita sodišču, da je pri odmeri stroškov spregledalo, da je tožeča stranka spremenila med pravdo višino tožbenega zahtevka, nadalje da je ogotovilo, da je tožnica uspela v pravdi le z 37%, naložilo pa ji je polovico stroškov, ne da bi navedlo razloge za takšno odločitev. Takšna pritožba je utemeljena, saj iz obrazložitve ni razvidno niti kako je sodišče ugotovilo uspeh niti kako je upoštevalo spremembo tožbe. Podana je kršitev, saj se sklep ne da preizkusiti, zato ga je bilo potrebno že iz tega razloga razveljaviti.Pritožba tožeče stranke v delu, ko navaja, da bi ji moralo sodišče priznati vse priglašene stroške ni utemeljena, vendar pa je glede na to, da se sklep ne da v celoti preizkusiti bilo potrebno ugoditi tudi tej pritožbi. Pri ponovnem odločanju o stroškikh postopka bo moralo sodišče upoštevati uspeh ene in druge stranke, odmeriti stroške, ki so bili potrebni in upoštevati tudi spremembe tožbe, v kolikor so vplivale na stroškovno odločitev. Stroške bo moralo odmeriti v skladu z določbami členov 154 in 155 ZPP. Pritožbeno sodišče zaradi nejasnosti v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje samo v tem delu ni moglo spreminjati odločitve, saj bi s tem strankama odvzelo pravico do pritožbe. Pritožbeni stranki sta uspeli s približno enakim delom, zato vsaka sama nosi stroške pritožbenega postopka.