Jedro

Določba 376. člena OZ je bila črtana z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika, ki je pričel veljati 22.5.2007 in ki ne določa retroaktivne veljave. To pomeni, da če so obresti od glavnice do 22.5.2007 že dosegle glavnico, so prenehale teči. Če so enkrat prenehale teči, ne morejo pričeti teči znova.

Izrek

Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Toženec je dolžan plačati tožniku 14.587,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 14.587,57 EUR v 15 dneh pod izvršbo.

Kar zahteva tožnik več, se zavrne.

Toženec je dolžan tožniku povrniti 189,80 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila".

V ostalem se pritožba toženca in v celoti pritožba tožnika zavrneta.

Tožnik je dolžan tožencu povrniti na 339,86 EUR odmerjene stroške pritožbenega postopka v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 39.853,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 19.177,80 EUR od 3.4.2003 dalje do plačila in od zneska 20.675,24 EUR od 23.1.2006 do plačila. Tožencu je naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 5.548,31 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik izpodbija zavrnilni del in sicer odločitev glede obresti, pri čemer uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi tožnikovemu zahtevku ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da bi moralo prvo sodišče priznati tožniku obresti tudi od kapitaliziranih obresti od vtoževanega dne dalje, torej od 3.4.2003 in se nepravilno sklicuje na določbo 2. odstavka 279. člena ZOR. Tožnik je po presoji pritožbe upravičen do obresti od zamude dalje do plačila.

Toženec pa izpodbija ugodilni del in tudi uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da na račun embalaže za jogurtove lončke ni toženec tožniku plačal ničesar. Zato ni prišlo do pretrganja zastaranja in v posledici je zadevni zahtevek zastaran. Prav tako toženec ničesar tožniku ne dolguje iz naslova posojila, ker je vse posojeno tožniku vrnil, glede posojilne pogodbe z dne 1.6.1999 pa je treba pojasniti, da ni tožnik tega dne tožencu ničesar posodil. Sicer pa je toženec svoj dolg do tožnika tudi v ostalem v celoti poravnal in sicer z gotovino, državni subvencijami, ki bi sicer pripadale njemu, kar vse izhaja iz toženčeve izpovedbe, ki bi ji moralo sodišče verjeti.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo toženca in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

O pritožbi toženca Sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča, ki jo je le-to jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe. Prvo sodišče je utemeljeno glede obstoja toženčevega dolga do tožnika izhajalo iz potrdil v prilogi pod A2, A3 in A4, pravilno ugotovilo koliko je toženec tožniku v poravnavo posameznih obveznosti plačal, nato pa pravilno sledilo mnenju izvedenca glede višine dolga po posameznih postavkah, upoštevajoč stanje dolga, kot ga je izračunal izvedenec finančne stroke iz naslova glavnice oziroma iz naslova obresti. V tem delu pritožbeno sodišče v celoti sprejema prvostopne razloge in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje. V zvezi s pritožbo toženca glede plačila zneska 200.000,00 SIT na račun embalaže je prvo sodišče utemeljeno sledilo izpovedbi tožnika, tudi upoštevajoč toženčevo izpovedbo na list. št. 26. Toženec je svojo izpovedbo, s katero je potrdil tožnikovo izpovedbo, popravil šele na intervencijo svojega zastopnika in je bila kot takšna nezanesljiva, ter je zato prvo sodišče utemeljeno sledilo tožniku. Posledično je tudi pravilno stališče prvega sodišča, da terjatev, ki jo izkazuje priloga pod A2, ni zastarala. Glede ostalega pa so pritožbene navedbe toženca pavšalne in nekonkretizirane. Zato nanje pritožbeno sodišče posebej ne odgovarja in se le sklicuje na pravilne prvostopne razloge.

Ne glede na spredaj navedeno pa je pritožba toženca delno utemeljena, ker je v spodaj navedenem obsegu prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik s tožbo vtožuje plačilo embalaže, vrnitev posojila in plačilo zakupnine. Glede prvih dveh vtoževanih postavk pritožbeno sodišče sprejema stališče prvega sodišča, da terjatve za navedeni postavki zastarajo v petletnem zastaralnem roku in da, upoštevajoč pretrganje zastaranja, nista zastarali. Ne velja pa to za terjatev iz naslova zakupnine, za katere določa Zakon o obligacijskih razmerjih v svojem 375. členu triletni zastaralni rok. Sodišče je v zvezi z terjatvijo za plačilo najemnine oziroma zakupnine iz priloge pod A4 ugotovilo, da je toženec na račun navedene terjatve plačal zadnji znesek dne 15.10.2001, tožba pa je bila vložena 23.1.2006, torej po izteku triletnega zastaralnega roka iz 375. člena ZOR. Zastaranje vseh vtoževanih terjatev je toženec ugovarjal že v odgovoru na tožbo in bi zato moralo prvo sodišče zahtevek iz naslova najemnine oziroma zakupnine zaradi zastaranja zavrniti. Ker tega ni storilo prvo sodišče, je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo in zavrnilo zahtevek, ki izhaja iz potrdila v prilogi pod A4. 376. člen nenoveliranega Obligacijskega zakonika je določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Navedeno določbo je potrebno glede na odločbo Ustavnega sodišča (objavljeno v Ur. l. RS, št. 28/2006) uporabiti tudi za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika. Določba 376. člena Obligacijskega zakonika je bila črtana z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 40/2007), ki je pričel veljati 22.5.2007 in ki ne določa retroaktivne veljave. To pomeni, da če so obresti od glavnice do 22.5.2007 že dosegle glavnico, so prenehale teči. Če so enkrat prenehale teči, ne morejo pričeti teči znova. V konkretnem primeru je glede zahtevka za plačilo embalaže izvedenec ugotovil stanje dolga na dan 3.4.2003, in sicer v višini glavnice 1.140,96 EUR in obresti v znesku 488,42 EUR. Obresti od glavnice 1.140,96 EUR od 4.4.2003 pa do 22.5.2007 znašajo 727,37 EUR (glej prilogo 1, ki je sestavni del sodbe). Seštevek zneskov obresti, nateklih do 3.4.2003, in obresti, nateklih od tega dne dalje pa do 22.5.2007, znaša 1.215,79 EUR in presega glavnico v znesku 1.140,96 EUR. Enako velja tudi za terjatev iz naslova posojila (priloga pod A3). Obresti, natekle do 3.4.2003 v znesku 5.069,81 EUR, in obresti od zneska glavnice 13.446,61 EUR za čas od 4.4.2003 do 22.5.2007, ki znašajo 8.572,32 EUR (glej prilogo št. 2, ki je sestavni del sodbe) v seštevku tudi presegajo glavnico. V obeh primerih je torej glede na spredaj navedeno tožnik upravičen do plačila glavnice in obresti v znesku glavnice, upoštevajoč določbo 376. člena nenoveliranega Obligacijskega zakonika. Tudi v smislu spredaj navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo, kar vse izhaja iz izreka drugostopne sodbe.

O pritožbi tožnika Vse, kar je bilo v zvezi z tekom zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice in prenehanju teka obresti glede na določbo 376. člena Obligacijskega zakonika povedano v zvezi s pritožbo toženca, vsebuje odgovor na pritožbena izvajanja tožnika, ki se nanašajo na zavrnjeni del obrestnega zahtevka. Zato pritožba tožnika ne terja dodatnega odgovora.

V posledici delne spremembe sodbe sodišča prve stopnje je treba spremeniti tudi izrek o stroških prvostopnega postopka. Uspeh tožnika v pravdi je namreč po spremembi sodbe le 30 %. Upravičen je torej do povrnitve 30 % odmerjenih pravdnih stroškov. Prvo sodišče mu je odmerilo pravdne stroške v znesku 7.240,49 EUR, 30 % tega zneska pa je 2.172,15 EUR. Toženec je upravičen do povrnitve 70 % svojih pravdnih stroškov, ki jih je prvo sodišče odmerilo na 2.831,94 EUR, torej do zneska 1.982,35 EUR. Razlika v korist tožnika znaša 189,80 EUR.

Toženec je s pritožbo uspel v višini 63,4 %. Zato mu je tožnik dolžan povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov, katerih odmera je razvidna na stroškovniku na pritožbi. Tožnik s pritožbo ni uspel, z odgovorom na pritožbo pa ni v ničemer prispeval k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji in zato ni upravičen do stroškov pritožbenega postopka.