Jedro

Ker se višina terjatve glavnega dolžnika po kreditni pogodbi, za katero toženec odgovarja kot solidarni porok, z izplačilom garancije ni zmanjšala, toženčev ugovor znižanja terjatve ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna solidarno z D., d. o. o. (VI Pg 4251/2012) in V.P. (II P 2095/2012) plačati tožeči stranki 141.854,43 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 5. 2012 dalje, ter izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povračilo 7.013,99 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stališče sodišča prve stopnje o pravočasnosti tožničinih navedb glede unovčitve garancije Sklada za podjetništvo je napačno. Res je pritožbeno sodišče naložilo sodišču prve stopnje, da razjasni vprašanje unovčevanja garancije Sklada za podjetništvo, vendar pa bi moralo sodišče v ponovljenem postopku opraviti predlagane poizvedbe in izvesti dokaze, ki jih je predlagal toženec, tožnica pa bi morala odgovor na navedbe podati pravočasno. Višino unovčenega zneska garancije je tožnica priznala šele v ponovljenem postopku, zato je glede teh navedb in dokazov prekludirana. Stališče sodišča, da prejeta garancija ne zmanjšuje dolga glavnega dolžnika in tudi ne toženca kot solidarnega poroka, je napačno. Sklad za podjetništvo in toženi porok nista v nobenem pravnem razmerju, ki bi Skladu za podjetništvo oz. v njegovem imenu tožnici omogočalo izterjavo zneska, plačanega na podlagi unovčene garancije. Sklad je le eden izmed garantov glavnega dolžnika, ki pa svoje terjatve, pridobljene z izpolnitvijo garancije, ne more terjati od poroka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ugovor prekluzije glede navedb in dokazil tožnice v zvezi z unovčitvijo garancije, ki jih je slednja podala v ponovljenem postopku, je sodišče utemeljeno zavrnilo z razlogom, navedenim v 25. točki obrazložitve sodbe, ki ga kot pravilnega sprejema tudi pritožbeno sodišče. Nasprotni pritožbeni očitek zato ni utemeljen.

6. Iz 20. člena Pogodbe o medsebojnem sodelovanju pri dolgoročnem kreditiranju mikro, malih in srednje velikih podjetij ter izdajanju garancij za leto 2009 in 2010 (v nadaljevanju: Pogodba) izhaja, da je Sklad za podjetništvo (v nadaljevanju: Sklad) na tožnico prenesel svojo regresno terjatev do dolžnika, tožnica pa se je zavezala, da bo regresno terjatev Sklada uveljavljala v svojem imenu za račun Sklada. To pomeni, kot je materialnopravno pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da izpolnitev garancije s strani Sklada nima refundacijskega učinka, saj je Sklad s prej navedenim 20. členom Pogodbe tožnico izrecno pooblastil za izterjavo njene terjatve od dolžnika. Ker se tako višina terjatve glavnega dolžnika po kreditni pogodbi 826/09 – 410 z dne 9. 7. 2009, za katero toženec odgovarja kot solidarni porok (na podlagi tretjega odstavka 1019. člena OZ odgovarja upniku enako kot glavni dolžnik za celo obveznost), z izplačilom garancije ni zmanjšala, toženčev ugovor znižanja terjatve ni utemeljen.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve (155. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).