Jedro

V 2. odstavku 13. člena zakona o tujcih so navedeni tudi drugi upravičeni razlogi, zaradi katerih je mogoče izdati dovoljenje za začasno prebivanje. Upravni organ mora te razloge ugotoviti, ker sicer krši določbe ZUP, sodišče pa odpravi odločbo po 2. odstavku 39. člena ZUS.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 23.3.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Občinskega sekretariata za notranje zadeve, ki ni ugodil njeni prošnji za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ker ne izpolnjuje pogojev po 13. in 19. členu zakona o tujcih. Tožena stranka je v utemeljitvi odločbe navedla, da tožnica ni predložila dokazov, iz katerih bi bilo nedvomno razvidno, da ima upravičen razlog, zaradi katerega bi bilo potrebno daljše prebivanje v Sloveniji.

V tožbi je tožnica predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Izpodbijano odločbo je grajala zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve procesnih določb. V upravnem postopku ji ni bila dana možnost, da bi pojasnila svoj položaj, da se zaradi vojne ne more vrniti v kraj stalnega prebivanja v Bosni in Hercegovini. To je kršitev 8. in 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Tožnica živi pri moževih starših v Sloveniji zaradi vojne v Bosni in Hercegovini. Drugostopna odločba ne navaja dejanskega stanja. Tožnica ni prava vešča, zato ni vedela, da bi morala že v prvostopnem postopku navesti, da je v Republiki Sloveniji zaradi vojne v Bosni in Hercegovini. To pa je določno navedla v pritožbi zoper prvostopno odločbo. Zato ni točno, da ni ponudila nobenih dokazov. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno, zato je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Sicer pa iz napadene odločbe ni mogoče ugotoviti, kakšno dejansko stanje je bilo sploh ugotovljeno.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da po 19. členu zakona o tujcih dovoljenja za začasno prebivanje ne more dobiti tujec, pri katerem ne obstajajo razlogi iz 2. odstavka 13. člena, torej da bi bilo bivanje v državi potrebno in ki nima sredstev za preživljanje ali mu preživljanje ni kako drugače zagotovljeno. Zakon o tujcih velja tudi za državljane nekdanjih republik SFRJ z izjemo začetka veljavnosti (81. člen zakona). O višini sredstev, ki naj zagotavljajo materialno varnost, je vlada Republike Slovenije sprejela stališče, da morajo znašati najmanj 60 % zajamčenenega osebnega dohodka. Tožnica za to pogojev ne izpolnjuje.

Tožba je utemeljena.

Pogoje za začasno prebivanje tujca na ozemlju Republike Slovenije, položaj tujca pa ima tudi tožnica, ureja zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZT) tudi v 13. členu, ki je pomemben za odločitev v tem sporu. V 2. odstavku navedenega člena so primeroma določeni razlogi za prebivanje tujca na ozemlju Republike Slovenije. Tujec ima pravico pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje tudi v primeru, če ima drugi upravičen razlog, zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno. Že dne 18.2.1993, ko je bila tožnica zaslišana kot stranka, je izpovedala, da želi živeti v Republiki Sloveniji zaradi razmer v Bosni in Hercegovini. V pritožbi z dne 4.3.1993 je navedla, da z otrokom nima kam, ker je v Bosni vojna, mož pa je v Avstriji. Navedla je tudi, da se najbolj varno počuti v Sloveniji pri moževih starših. Navedene okoliščine skupaj z dejstvom, da ima tožnica sina, ki je bil rojen 4.5.1990, kažejo, da bi v tem primeru lahko šlo za drug upravičen razlog, zaradi katerega bi bilo daljše bivanje tožnice v državi potrebno.

Upravni organ prve stopnje v odločbi ni navedel, ali so dane tudi druge okoliščine za začasno prebivanje tožnice v Republiki Sloveniji, razen tistih, ki so izrecno navedene v 2. odstavku 13. člena zakona o tujcih. Svojo odločbo je utemeljil le s tem, da je tožnica poročena s tujcem in da živi skupaj z družino tasta in tašče, ki pa imata tudi položaj tujcev. Tožena stranka je svojo odločbo o zavrnitvi tožničine pritožbe utemeljila le s tem, da tožnica ni v postopku predložila nikakršnih novih dokazov, iz katerih bi nedvomno izhajalo, da ima upravičen razlog, zaradi katerega bi bilo njeno daljše prebivanje v državi potrebno. Ni pa utemeljila okoliščin, vojnih razmer v Bosni in Hercegovini in dejstva, da ima tožnica otroka, in bi se morala z njim vrniti v Bosno in Hercegovino, če njeni vlogi za začasno prebivanje ne bi bilo ugotovljeno. S takšnimi navedbami se je tožnica smiselno sklicevala na 2. odst. 18. člena zakona o tujcih, vendar izpodbijana odločba o tej okoliščini nima razlogov.

V izpodbijanem upravnem aktu so dejanske okoliščine nepopolno ugotovljene, oziroma je iz ugotovljenih dejanskih okoliščin sprejet napačen sklep glede dejanskega stanja. Sodišče je zato moralo na podlagi 2. odstavka 39. člena v zvezi z 2. odstavkom 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) izpodbijano odločbo odpraviti.