Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da obravnavano kaznivo dejanje ni bilo storjeno v silobranu ali v prekoračenem silobranu, ker okoliščina, da naj bi oškodovanka žalila obdolženca ter proti njemu pljunila, ne predstavlja takšnega napada za odvrnitev katerega, bi bila potrebna obramba, oziroma storilčevo ravnanje sploh ni bilo potrebno.

Izrek

Pritožba zagovornka obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po čl. 98/I v zvezi s čl. 95/I in 92 ZKP je obdolženec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino odmerjeno na 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obdolženca za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po čl. 146/I KZ in mu izreklo 50 dnevnih zneskov denarne kazni, to je 80.000,00 SIT, ki jih je obdolženec dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe, sicer se bo ta kazen izvršila tako, da se bo za vsaka dva začeta dnevna zneska to je 3.200,00 SIT določil en dan zapora. Nadalje je sodišče prve stopnje izreklo obdolžencu varnostni ukrep odvzema predmetov in vseh štirih električnih kablov dolžine 50 cm in tudi odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka po čl. 371/I točka 11 ZKP, zaradi kršitve kazenskeg zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo sodbe in izrek oprostilne sodbe.

Višja državna tožilka je v svojem pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je po pregledu kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, izvedlo vse potrebne dokaze, svoje zaključke pa v izpodbijani sodbi tudi primerno obrazložilo. Pritožbena navedba, da gre v obdolženčevem ravnanju za silobran, saj je oškodovankama samo skušal preprečiti nezakoniti vstop v svoje stanovanje, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni dvoma, da se je kritičnega dne oškodovana Š. Z. najprej sprla, z obdolženčevo izvenzakonsko partnerko, kar je potrdila tudi priča A. Z., nato pa še z obdolžencem, pri čemer je pljunila proti njemu, svoje zaključke pa je sodišče prve stopnje oprlo na zagovor obdolženca in na uradni zaznamek o sprejemu ustne kazenske ovadbe, ki jo je podala oškodovanka Š. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno opozarja na obdolženčevo spreminjanje zagovora tekom postopka, saj je slednji na glavni obravnavi dne 2.10.1997 izpovedal, da je starejša Z.-jeva pomolila glavo v stanovanje in začela psovati, na glavni obravnavi dne 3.9.1999 pa je izpovedal, da je Z.-jeva planila korak in pol v njegovo stanovanje. V postopku je sodišče zaslišalo tudi več prič A. Z., Š. J. in H. H., ki dogodka niso videle, priča K. B., obdolženčeva izvenzakonska partnerica, pa je izpovedala, da je obdolženec Z.-jevo našel, kako prisluškuje pred vrati, nato pa je prišlo do prerivanja med oškodovanko in možem.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tako izvedenih dokazov utemeljeno ocenilo izpovedbo obeh oškodovank, Š. in S. Z. kot verodostojni ter jima verjelo, ko sta izpovedali, da je obdolženec na stopnišču z električnimi kabli udaril najprej S. po obrazu, kasneje pa tudi Š. Z. po desni strani in po hrbtu, prav tako pa tudi utemeljeno, upoštevaje zdravniško dokumentacijo ni verjelo obdolženčevemu zagovoru v delu, kjer navaja, da je oškodovanki z električnimi kabli le "nenamerno oplazil", ko jima je skušal preprečiti vstop v stanovanje. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da samo dejstvo, da se oškodovanka tega dne prej res sprla z obdolženčevo izvenzakonsko partnerico, kasneje pa tudi z obdolžencem in ga pljunila, ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja v smislu silobrana, saj to njeno ravnanje ni predstavljalo takšnega protipravnega napada, ki bi zahteval obrambo, temveč je to sodišče prve stopnje opravičeno štelo kot olajševalno okoliščino, ki je vplivala na odmero kazenske sankcije, ne pa dejstvo, ki bi vplivalo na obstoj kaznivega dejanja.

Utemeljeno pa je upoštevalo tudi obdolženčevo razburjenje zaradi predhodnega spora med njegovo izvenzakonsko partnerico in Š. Z. Navajanje pritožbe, da je obdolženenc ravnal v silobranu in je zgolj skušal preprečiti oškodovankama nezakoniti vstop v lastno stanovanje, tako ni utemeljeno, nima opore v dokaznem gradivu, pri čemer pa tudi preprečitev vstopa v stanovanje ne bi predstavljala silobrana, saj je silobran tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali od koga drugega istočasen protipraven napad. Čeprav pritožba opozarja na izpovedi prič Š. J. in H. H., da jima je že Š. Z. grozila, med drugim tudi, da ju bo spravila v grob in na zagovor obdolženca, kjer navaja, da je Š. Z. zelo agresivna ter da se je sostanovalci utemeljeno bojijo in jih pogosto žali, pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da oškodovana Š. Z. vendarle ni tako problematična in strah vzbujajoča oseba, kakor jo želi prikazati obdolženec, saj jo je priča A. Z. označila le kot precej živčno osebo. Obdolženčevo pretiravanje glede osebnosti oškodovanke pa potrjuje tudi dopis MNZ z dne 4.11.1997, iz katerega izhaja, da imajo podatke le o eni intervenciji v stanovanju Z. pa še takrat je šlo za lažno prijavo o kršitvi javnega reda in miru, medtem ko je sam obdolženec navedel, da policija zaradi oškodovanke intervenira približno trikrat mesečno, ne nazadnje pa je tudi sam obdolženec v zagovoru povedal, da grožnje Š. Z. ne gre jemati resno. Pri tem tudi ni zanemariti okoliščine, da je obdolženec moški in kot tak bistveno močnejši od oškodovank. Ker je torej dejansko stanje pravilno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi popolnoma pravilno zaključilo, da obravnavano kaznivo dejanje ni bilo storjeno v silobranu ali prekoračenem silobranu, je bilo potrebno pritožbo zagovornika zavrniti kot neutemeljeno.

Skladno z določilom čl. 386 ZKP je pritožbeno sodišče ocenilo tudi izrečeno kazensko sankcijo, ki ji ni mogoče odrekati pravičnosti.

Sodišče prve stopnje se je glede na številne olajševalne okoliščine pravilno odločilo za izrek milejše izmed predpisanih kazni, to je denarne kazni, pravilno pa tudi določilo število dnevnih zneskov ter ustrezno dolg rok za plačilo. Tudi po zaključku pritožbenega sodišča je takšna kazen primerna vsem razlogom kazensko-pravnega varstva.

Odločitev o stroških temelji na v izreku te določbe citiranih določilih Zakona o kazenskem postopku.