Jedro

Ni mogoče ugotoviti, iz česa je sestavljena glavnica 1.280.683 SIT, saj se seštevek stanovanjskih stroškov in uporabnine ne ujema niti ob izhodišču, da tožnica uveljavlja uporabnino za 37 mesecev, kot trdi v tožbi, še manj pa se ujema pri drugem možnem izhodišču, da jo dejansko uveljavlja tudi za 45 mesecev, kot izhaja iz višine posameznih mesečnih obrokov v tožbenem zahtevku pri opredelitvi njihove zapadlosti. Tako oblikovan tožbeni zahtevek zato ne izhaja iz trditev v tožbi o višini dolžnih zneskov za posamezne mesece, iz trditev o obdobju, za katero tožnica uveljavlja plačilo uporabnine in drugem obdobju, za katero uveljavlja povrnitev stroškov v zvezi s stanovanjem, končni znesek glavnice pa se ne ujema z nobenim od dveh možnih izhodišč.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo tožencu naložilo, da plača tožnici 1.280.683 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 45 različnih zneskov z različnimi datumi zapadlosti in ji povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi pritožbenega sodišča uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Res je prepozno vložil odgovor na tožbo, vendar kljub tej zamudi niso bili izpolnjeni ostali zahtevani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Glede svojega lastništva na spornem stanovanju se tožnica v tožbi sklicuje na kupno pogodbo, po kateri pa bo celotno kupnino plačala šele leta 2005 in ji je do takrat prepovedano razpolaganje s stanovanjem. Zato še ni lastnica celotnega stanovanja. Poleg tega je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 13.5.2003 odločilo, da je stanovanje skupno premoženje pravdnih strank, na katerem znaša toženčev delež 20%, s pritožbo proti tej sodbi pa toženec izpodbija zavrnilni del za še večji delež. V nadaljevanju toženec razlaga svojo situacijo po odpovedi delovnega razmerja pri takratni JLA dne 17.10.1991, o vložitvah vlog za pridobitev slovenskega državljanstva za vse štiri družinske člane, o izbrisu toženca iz registra stalnega prebivalstva, o njegovi ponovni pridobitvi slovenskega državljanstva po devetih letih, o odstopu pravice ženi za nakup stanovanja, na katerem je imel on stanovanjsko pravico itd. Zato meni, da je tožničino razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi normami. Vse to izkazuje, da je tožnica v tožbi zatrjevala neresnična dejstva, najemnino pa uveljavlja brez pravne podlage. Utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Med razvezanima zakoncema, ki še nimata rešenega vprašanja skupnega premoženja, ne more veljati obveznost plačevanja profitne najemnine. Tudi dejstva v tožbi so v nasprotju z dokazi, ki jih toženec prilaga reviziji. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 6. in 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je vedela za pravdo o skupnem premoženju, zato je sporen že temelj v tej zadevi, sporna pa je tudi višina stanarine ali uporabnine za stanovanje. Materialno pravo je zmotno uporabljeno zaradi drugačnih jasnih zakonskih določb o skupnem premoženju in zaradi profitne najemnine, saj ne gre za službeno ali profitno stanovanje.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče se strinja z razlogi pritožbenega sodišča, da glede na zatrjevano dejansko podlago v tožbi o tožničinem lastništvu spornega stanovanja njeno ravnanje ni bilo v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi normami. Lastnik stanovanja lahko od uporabnika, ki stanovanje (so)uporablja brez pravnega naslova, zahteva plačilo uporabnine in tudi povrnitev (ustreznega dela) stanovanjskih stroškov. Tožbi so bile priložene le listine o stanovanjskih stroških, ne pa tudi kupna pogodba. Toženec ne more uspeti z revizijskimi trditvami o neresničnosti v tožbi zatrjevanih dejstev, ker se v postopku izdaje zamudne sodbe njihove resničnosti prav zaradi pasivnosti toženca ne preverja. Sklicevanje na reviziji priložene dokaze ne more biti uspešno, ker se preverja skladnost v tožbi zatrjevanih dejstev z dokazi, ki jih predloži sam tožnik (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

Pač pa revizija pravilno zatrjuje, da utemeljenost uveljavljanega tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

Tožba je sicer res dolga 18 strani, vendar bi jo morali obe sodišči pri preverjanju te predpostavke temeljito pregledati: sodišče prve stopnje zaradi preverjanja med drugim tretje točke prvega odstavka 318. člena ZPP, sodišče druge stopnje pa ne glede na pritožbene trditve v okviru uradnega preizkusa obstoja procesne kršitve iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP. Trditvena podlaga tožbe je bila, da je stanovanje kupila tožnica in je njena last, da je zakonska zveza pravdnih strank razvezana, vendar se toženec iz stanovanja noče izseliti in v njem tako živita obe pravdni stranki s polnoletnima hčerkama, da teče pravdni postopek zaradi prisilne izselitve toženca, da toženec za uporabo stanovanja ne plačuje ničesar in tudi ne prispeva k stroškom v zvezi s stanovanjem. Ker toženec zaseda eno sobo v trosobnem stanovanju, tožnica zahteva plačilo ene tretjine uporabnine, kar znese 27.000 SIT mesečno, plačilo uporabnine pa zahteva za čas od 1.3.1999 do 31.3.2002, torej za 37 mesecev. Povrnitev ustreznega četrtinskega deleža vsakomesečnega zneska stroškov v zvezi s stanovanjem pa zahteva za čas od 1.4.1998 do 31.12.2001, torej za 45 mesecev (navedbe pod točkama IV in V tožbe).

V samem tožbenem zahtevku je tožnica (pri opredelitvi mesečnih zneskov in od njihove zapadlosti zahtevanih zamudnih obresti) stroškom za mesec april 1998 prištela 27.000 SIT uporabnine, čeprav je uporabnino potrditvah v tožbi zahtevala šele za čas od 1.3.1999. Isto napako je ponovila v vseh nadaljnjih mesecih do navedenega datuma. Ta del tožbenega zahtevka je oblikovala tako, kot da bi zahtevala za 45 mesecev povrnitev stroškov v zvezi s stanovanjem in plačilo uporabnine, čeprav je slednjo po tožbenih trditvah uveljavljala samo za 37 mesecev. Zato ni mogoče ugotoviti, iz česa je sestavljena glavnica 1.280.683 SIT, saj se seštevek stanovanjskih stroškov in uporabnine ne ujema niti ob izhodišču, da tožnica uveljavlja uporabnino za 37 mesecev, kot trdi v tožbi, še manj pa se ujema pri drugem možnem izhodišču, da jo dejansko uveljavlja tudi za 45 mesecev, kot izhaja iz višine posameznih mesečnih obrokov v tožbenem zahtevku pri opredelitvi njihove zapadlosti. Tako oblikovan tožbeni zahtevek zato ne izhaja iz trditev v tožbi o višini dolžnih zneskov za posamezne mesece, iz trditev o obdobju, za katero tožnica uveljavlja plačilo uporabnine in drugem obdobju, za katero uveljavlja povrnitev stroškov v zvezi s stanovanjem, končni znesek glavnice pa se ne ujema z nobenim od dveh možnih izhodišč.

Iz navedenega razloga je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP odločilo kot v izreku tega sklepa. Odločitev o toženčevih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.