Jedro

Tožnik je bil upravičen terjati povrnitev vlaganj potem, ko teh vlaganj zaradi izgube posesti nad poslovnim prostorom ni več sam uporabljal. S tem trenutkom je prišlo do zatrjevane neupravičene obogatitve toženke in od tedaj je pričel teči petletni zastaralni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi bila toženka dolžna plačati tožniku 56.292,32 EUR z obrestmi. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v nov postopek. V pritožbi ponavlja dejstva o tem, kdaj je sklenil s toženko najemno pogodbo, kdaj in s kom je sklenil najemno pogodbo za prostor v prizidku v izmeri 36,4 m2, kdaj je v najem vzete prostore adaptiral s soglasjem najemodajalcev, kdaj so bili prostori, ki so predmet te pravde izpraznjeni in je na njih izgubil posest in kdaj je bilo v poslovnih prostorih uničeno tisto, kar je sam adaptiral. Na tej podlagi zavzame stališče, da zastaralni rok teče od dneva, ko so bila vtoževana vlaganja uničena, torej od 31.4.2004 in ne od takrat, ko ni več imel posesti nad nepremičnino (6.2.1997). Meni tudi, da je pobotni ugovor v drugi pravdi pretrgal zastaranje, ker je šlo vsebinsko za celovite poslovne prostore in ne za različne prostore, kot napačno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Svojo odločitev je oprlo na določbo 346. člena Obligacijskega zakonika, ki določa splošni petletni zastaralni rok in na določbo 3. odstavka 48. člena Stvarnopravnega zakonika, ki določa, da zastaralni rok začne teči z dnem, ko je tožnik izgubil posest nepremičnin. S takšnim pravnim stališčem prvega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Zastaralni rok je pričel teči z dnem, ko je tožnik izgubil posest nad prostori, ki so predmet tega postopka, to pa upoštevaje določbe 3. odstavka 48. člena Stvarnopravnega zakonika ali določbe o neupravičeni pridobitvi iz Obligacijskega zakonika oziroma v času izgube posesti veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožnik je bil upravičen terjati povrnitev vlaganj potem, ko teh vlaganj zaradi izgube posesti nad poslovnim prostorom ni več sam uporabljal. S tem trenutkom je prišlo do zatrjevane neupravičene obogatitve toženke in od tedaj je pričel teči petletni zastaralni rok.

Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi s stališčem prvostopnega sodišča, da tožnik z vložitvijo pobotnega ugovora v zadevi pod opr. št. I P 494/2003 zastaranja ni pretrgal. Zastaranja z vložitvijo pobotnega ugovora v navedeni pravdni zadevi ni pretrgal že zato, ker pobotnega ugovora ni vložil v postopku, ki bi tekel med njim in toženko. Toženka namreč ni bila stranka v prej navedenem postopku, postopek pa se je tudi, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, nanašal na drug poslovni prostor, glede katerega je bila sklenjena druga najemna pogodba. Tega dejstva ne more spremeniti pritožbena trditev, da gre za vsebinsko celovite poslovne prostore. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje še na prvostopne razloge. Ob vsem navedenem pa se pokaže, da pritožba tožnika ni utemeljena, ni podan noben uveljavljani pritožbeni razlog in je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspele pritožbe in dejstva, da toženkin odgovor na pritožbo glede na vsebino obravnavane pritožbene problematike ni bil potreben in ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji.