Jedro

V zvezi z višino odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da po ustaljeni sodni praksi duševne bolečine zaradi neopravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, za kar se prisodi enotna odškodnina, pri odmeri katere se upoštevajo vse okoliščine primera.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da izrek odslej v celoti glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati znesek 7.230,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2017 dalje do plačila.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati pravdne stroške v znesku 551,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati pritožbene stroške v znesku 184,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki 13.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2017 do plačila, v roku 15 dni od prejema sodbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v presežku in toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 1.727,32 EUR.

2. Zoper citirano sodbo sta pritožbi vložili obe pravdni stranki. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) je vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava po tretji točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe Ustave RS (v nadaljevanju URS). Tožnik soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in meni, da je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo ter mu prisodilo prenizko odškodnino. Premalo je upoštevalo dejstvo, da tožnik tekom pripora ni imel stikov s svojim mladoletnim sinom G. Prav tako pa je premalo upoštevalo medijsko odmevnost kazenskega postopka. Tožnik je zaradi neutemeljenega pripora hudo stigmatiziran in se ga okolica izogiba, kar mu povzroča hude duševne bolečine. Prav tako je sodišče premalo upoštevalo, da tožnik tekom zapora ni imel zagotovljenega prostorskega minimuma v svoji celici. Tožnik se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev in meni, da bi mu moralo sodišče priznati stroške postopka v dveh fazah. Zavzema se za ugoditev pritožbi, spremembo sodbe v smeri ugoditve celotnemu zahtevku, s stroškovno posledico.

3. Toženka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Ponovno ugovarja odločitvi v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka, saj meni, da le-ta ni podan, ker je bil pripor odrejen zaradi tožnikovega nedovoljenega protipravnega ravnanja, zaradi česar tožnik do odškodnine ni upravičen (tretji odstavek 542. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Podrejeno se toženka pritožuje zoper višino prisojene odškodnine. Meni, da je le-ta močno pretirana, saj tožnik ni izkazal posebnih oziroma izjemnih okoliščin, ki bi utemeljevale določitev tako visoke odškodnine. Prav tako v postopku ni dokazal ničesar dodatnega, kar ni bilo že upoštevano v predpravdnem postopku, kjer mu je bila ponujena odškodnina v skladu s poenoteno sodno prakso v znesku 7.230,00 EUR. Sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo, da je tožnik za medijsko izpostavljenost kriv sam, da pred odreditvijo pripora ni bil zaposlen, da so mu bili omogočeni stiki z družinskimi člani, možnost telefonskih pogovorov in da so bile psihične težave pogojene z odvisnostjo od alkohola, v priporu pa je dejansko prišlo celo do izboljšanja njegovega duševnega in telesnega zdravja. Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane odločitve v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti oziroma znižanja prisojene odškodnine, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik se v odgovoru na pritožbo toženke zavzema za zavrnitev le-te.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, v zadevi je razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede višine odškodnine in izračuna pravdnih stroškov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. Tožnik je vložil tožbo na plačilo odškodnine na podlagi 1. točke prvega odstavka 542. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku ugotovilo, da je tožnik bil v priporu v času od 6. 8. 2015, do 21. 1. 2016, kar je skupaj 169 dni in ne 168, kot navaja toženka v pritožbi. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, I K 28185/2015 z dne 9. 12. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II K 28185/2015 z dne 15. 3. 2017 je bil oproščen obtožbe.

8. Neutemeljena je pritožba toženke, ki se nanaša na temelj tožbenega zahtevka. Toženka v postopku na prvi stopnji ni bila uspešna z ugovorom, da tožnik ni upravičen do odškodnine, ker je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost in odrejen pripor, kot določa tretji odstavek 542. člena ZPP. Kot izhaja iz besedila določbe tretjega odstavka 542. člena ZKP, do povrnitve škode nima pravice, kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost. V primerih iz 1.1 ali 2.2 točke prvega odstavka tega člena je izključena pravica do povrnitve škode tudi, če so bile podane okoliščine iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 538. člena.

9. Sodišče druge stopnje soglaša z stališčem sodišča prve stopnje, da razlogi, zaradi katerih je bil tožniku odrejen pripor – begosumnost in ponovitvena nevarnost, v konkretnem primeru ne predstavljajo tožnikovega nedovoljenega ravnanja v smislu tretjega odstavka 542. člena ZKP. Kot izhaja iz pravne teorije in sodne prakse, besedilo omenjene določbe v delu, da je „s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost in odrejen pripor“ pomeni, da je lahko nedovoljeno ravnanje samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora. Kot pojasnjuje sodišče prve stopnje, mora biti podano neko aktivno nedopustno ravnanje obdolženca3, ki povzroči prisilen ukrep državnega organa. V konkretnem primeru namreč pripor ni bil odrejen zgolj zaradi begosumnosti, ampak tudi zaradi ponovitvene nevarnosti, ki je pri kaznivih dejanjih, kakršno je bilo očitano tožniku, zadosten razlog za odreditev pripora.

10. V zvezi z višino odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da po ustaljeni sodni praksi duševne bolečine zaradi neopravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, za kar se prisodi enotna odškodnina, pri odmeri katere se upoštevajo vse okoliščine primera.

11. V dokaznem postopku je ugotovilo, da so bili prostori za pripornike v tistem času prenatrpani in tožnik ni imel povsem zagotovljenega prostorskega minimuma, saj je imel na voljo manj kot 7 m2 prostora. Tožnik je imel možnost jesti pri mizi in je bila njegova osebna izbira, da tam ne bo jedel. Imel je na voljo posteljo, mizo, stol in omaro, kuhalnik za pripravo toplih napitkov, wc v sobi, možnost opravljanja osebne higiene in vsaj dve uri gibanja na svežem zraku na dan. Prav tako je imel možnost obiskov zdravnika in psihiatra ter igranje namiznega tenisa, košarke, sprehajanja, uporabe fitnes naprav, boksarske vreče, vese v zgibih, gledanja televizije, dostopa do računalnika in računalniških igric.

12. Sodišče prve stopnje je pri prisoji odškodnine pravilno upoštevalo celoten sklop vseh relevantnih okoliščin konkretnega primera ter se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na zmotno uporabo določb URS. Tožniku je prisodilo odškodnino v znesku 13.500,00 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik se s pritožbo zavzema za zvišanje, toženka pa za znižanje odškodnine.

13. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je s strani sodišča prve stopnje prisojena odškodnina previsoka. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo vse zgoraj navedene dejanske ugotovitve v zvezi z bivanjskimi razmerami in tudi tožnikovo subjektivno doživljanje – da je bil pod stresom in je občutil tesnobo; imel je stike s svojo mamo in bratom, ki sta ga obiskovala, hudo pa mu je bilo, ker ni imel stikov s svojima sinovoma. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, tožnik ni imel omejenih stikov z družinskimi člani in bi ga lahko sinova obiskovala. Če se za to niso odločili, da otrokoma ne bi povzročali dodatnega stresa, za to ne more odgovarjati toženka.

14. V zvezi s psihičnimi težavami je potrebno upoštevati, da so bile le-te predvsem posledica zlorabe alkohola, ki jo je zakrivil tožnik sam, ne pa toliko posledica morebitne tesnobe zaradi tega, ker je bil priprt. Občutki, ki jih priprte osebe doživljajo, ker nimajo stikov z zunanjim svetom in s svojimi domačimi, so običajna posledica pripora, kjer je oseba izolirana od zunanjosti zaradi svojih dejanj, ki so pripeljala do uvedbe pripora. Pri prisoji odškodnine je potrebno upoštevati izpoved psihiatra R.O. dr. med., da ni mogel ugotoviti vpliva pripora na tožnikovo duševnost, saj je imel slednji že prej4 velike težave odvisnosti od alkohola in da „je tožnik s tem, ko je bil v priporu, imel srečo, da se je razstrupil od alkohola“. Zaradi pripora je posledično celo prišlo do izboljšanja njegovega duševnega in telesnega zdravja.

15. Pritrditi je pritožbi toženke, da tožnik zaradi te specifične situacije, ko pripor v primeru odvisnosti od alkohola celo pozitivno vpliva na osebo, ni upravičen do odškodnine v prisojenem znesku. Višino odškodnine je potrebno znižati tudi zaradi „medijske izpostavljenosti“. Pritrditi je toženki, da medijska izpostavljenost tožnika ne more pomeniti njene odškodninske odgovornosti, saj ni nastala zaradi tega, ker je bil tožnik priprt, ampak zaradi njegovega lastnega ravnanja, ki je pritegnilo zanimanje družbe in medijev.

16. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine prevelik poudarek dalo dejstvu, da „tožnik zaradi tega, ker je bil v priporu, ne more najti službe“. Kot v pritožbi utemeljeno opozarja toženka, tožnik že pred priporom ni imel službe, niti ni znal sam natančno povedati, koliko let delovne dobe ima. To pomeni, da je tožnik že pred priporom imel težave z zaposlitvijo in sam pripor na to ni imel neposrednega vpliva, hkrati pa je potrebno upoštevati, da je tožnik zgolj pavšalno navajal, da ne more najti službe in ni predložil nobenih dokazov, da jo je poskušal najti, pa pri tem ni bil uspešen.

17. Upoštevaje zgornje ugotovitve in pritožbena navajanja toženke, da „tožnik ni dokazal ničesar dodatnega, kar ne bi bilo upoštevano že v predpravdnem postopku pred Državnim odvetništvom, kjer mu je bila ponujena odškodnina v skladu s poenoteno sodno prakso v znesku 7.230,00 EUR“, sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 358. člena ZPP spremenilo in odškodnino znižalo na znesek 7.230,00 EUR. Odškodnina v takšnem znesku je glede na subjektivne in objektivne okoliščine konkretnega primera, upoštevaje načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti odškodnine povsem ustrezna, upoštevaje pomen prizadete dobrine in namen odškodnine (179. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Sodišče druge stopnje je pri določitvi višine odškodnine upoštevalo okoliščine konkretnega primera in tudi sodno prakso, zardi primerjave tožnikove škode s podobnimi primeri/škodami in zanje prisojenimi odškodninami. Sodna praksa, na katero se je skliceval tožnik - II Ips 333/2014, II Ips 531/2007, II Ips 815/2009, se glede na trajanje in subjektivne okoliščine primerov oziroma glede na ugotovljen obseg škode ne more primerjati s konkretnim primerom. Dejstvo je, da so tudi v okviru enakovrstnih škod prisotna odstopanja zaradi individualizacije posameznega škodnega dogodka oziroma oškodovanca. Primerljiva z okoliščinami konkretnega primera je naslednja sodna praksa: VSL sklep II Cp 2596/2011, VSL sodba II Cp 633/2017, II Ips 377/2006, II Ips 455/2010, II Ips 196/2016 in II Ips 412/2011. 18. Tako kot sodišče prve stopnje, je tudi sodišče druge stopnje upoštevalo, da je bila tožnikova bivalna površina sicer manjša od 7 m2, da pa zgolj zaradi tega ni bilo kršeno varstvo človekove osebnosti in njegovega dostojanstva iz 21. člena URS. Toženka je zaradi prenatrpanosti priporov skušala z drugimi ukrepi ublažiti premajhno površino ter je tožniku bilo zagotovljeno spoštovanje njegove osebnosti in dostojanstva. Sam tožnik je izpovedal, da je imel možnost gibanja na svežem zraku, opravljanja osebne higiene, bilo je ustrezno poskrbljeno za nastanitev in prehrano, preživljanje časa, prav tako je imel tožnik dovoljene obiske brez omejitev in zagotovljeno zdravniško oskrbo. Kot izhaja iz izpovedbe vodje zaporov S.P., je bil tožnik zgleden pripornik, ki ni nikoli imel nobenih pripomb.

19. Zaradi delne spremembe sodbe je sodišče druge stopnje odločalo o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi drugim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP ter veljavno Odvetniško tarifo). Pritrditi je pritožbi tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje stroške postopka računati v dveh fazah, saj je tožnik tekom postopka prvotni tožbeni zahtevek 16.900,00 EUR dne 4. 12. 2018 zvišal na 19.500,00 EUR. Sodišče druge stopnje je zato stroške postopka računalo v dveh fazah. V prvi fazi postopka je tožnik uspel v višini 42,78 % (od zahtevanih 16.900,00 EUR je uspel z 7.230,00 EUR), toženka pa v višini 57,22%. V drugi fazi postopka je tožnik uspel v višini 37,07 % (od zahtevanih 19.500,00 EUR je uspel z 7.230,00 EUR), toženka pa v višini 62,93%.

20. Sodišče druge stopnje je v prvi fazi postopka tožniku priznalo naslednje stroške: predpravdni odškodninski zahtevek 600 točk, tožba 600 točk, prva pripravljalna vloga 600 točk, poravnalni narok 600 točk, prva glavna obravnava 600 točk, urnina 50 točk, odsotnost iz pisarne 80 točk, kilometrina L. – G.R. – L. 37,00 EUR, druga pripravljalna vloga 450 točk, druga glavna obravnava 300 točk, urnina 150 točk, odsotnost iz pisarne 80 točk, kilometrina L. – G.R. – L. 37,00 EUR, tretja glavna obravnava 300 točk, odsotnost iz pisarne 80 točk, kilometrina L. – G.R. – L. 37,00 EUR ter tretja pripravljalna vloga 300 točk, 2% materialnih stroškov v višini 95,8 točk kar je skupaj 4.885,8 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 2.242,58 EUR, 22% DDV v znesku 493,37 EUR, kilometrina v skupnem znesku 111,00 EUR, kar je skupaj 2.846,95 EUR, kar ob tožnikovem 42,78% uspehu pomeni, da mu je toženka dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 1.217,92 EUR. Toženki je v prvi fazi postopka priznalo naslednje stroške: odgovor na predpravdni zahtevek 600 točk, odgovor na tožbo 600 točk, prva glavna obravnava 600 točk, druga glavna obravnava 300 točk, tretja glavna obravnava 300 točk, kar je skupaj 2.400 točk, 2% materialni stroški v višini 48 točk, kar je skupaj 2.448 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.123,63 EUR ter kilometrina za tri naroke v skupnem znesku 44,40 EUR, kar je skupaj 1.212,43 EUR, kar ob toženkinem 57,22 % uspehu pomeni, da ji je tožnik dolžan povrniti pravdne stroške v znesku 693,75 EUR.

21. V drugi fazi postopka je tožnik upravičen do naslednjih stroškov: četrta glavna obravnava 300 točk, urnina 50 točk, odsotnost iz pisarne 80 točk, kar skupaj znaša 430 točk ter 2% materialni stroški v višini 8,6 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 201,32 EUR ter 22% DDV v znesku 44,29 EUR, kilometrina L. – G.R. – L. v znesku 37,00 EUR in sodna taksa v znesku 54,00 EUR, kar skupaj znaša 336,61 EUR in glede na tožnikov uspeh pomeni, da mu je toženka dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 124,78 EUR. Sodišče druge stopnje je toženki v drugi fazi postopka priznalo: 300 točk za četrto glavno obravnavo, 2% materialnih stroškov v višini 6 točk, kar je skupaj 306 točk in ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 140,45 EUR ter kilometrino v znesku 14,80 EUR, kar je skupaj 155,25 EUR. Glede na njen 62,93 % uspeh ji je tožnik v tej fazi postopka dolžan povrniti pravdne stroške v znesku 97,70 EUR.

22. Po pobotu pravdnih stroškov je dolžna toženka tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 551,25 EUR.

23. Ker je toženka delno uspela s pritožbo, ji je dolžan tožnik povrniti stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka je uspela s pritožbo v višini 53,55 % (od pritožbeno spornega zneska 13.500,00 EUR je uspela znižati znesek na 7.230,00 EUR). Sodišče druge stopnje ji je priznalo stroške nagrade za pritožbo v višini 750 točk, kar je glede na vrednost točke 0,459 EUR znaša 344,25 EUR. Glede na njen pritožben uspeh ji je dolžan tožnik povrniti pritožbene stroške v znesku 184,34 EUR.

24. Tožnik s pritožbo zoper glavno stvar ni uspel, ampak je delno uspel le glede stroškov postopka, v zvezi s čemer posebni stroški niso nastali, zato sam krije svoje pritožbene stroške.

1 1. točka prvega odstavka 542. člena ZKP določa: kdor je bil v priporu, ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, ali pa je bil postopek ustavljen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali je bila obtožba zavrnjena; 2 2. točka prvega odstavka 542. člena ZKP določa: kdor je prestajal prostostno kazen, v zvezi z obnovo kazenskega postopka ali z zahtevo za varstvo zakonitosti pa mu je bila izrečena krajša prostostna kazen, kot jo je že prestal, ali mu je bila izrečena kazenska sankcija, ki ni bila v odvzemu prostosti, ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena kazen; 3 Kot izhaja iz primerov sodne prakse, je to izmikanje prihodom na naroke, skrivanje, kljub temu, da pripor zaradi narave kaznivega dejanja ni potreben in vedenju, da je kazenski postopek že v teku. 4 Tožnikov osebni zdravnik J.P., dr. med. je pojasnil, da je bil tožnik v letu 2010 na zdravljenju zaradi prekomernega pitja alkohola.