Jedro

Skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika ni le merilo za presojo krivde, ampak je tudi objektivna dolžnost ravnanja. Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu se zato ne nanaša le na predpostavko krivde, temveč tudi na predpostavko protipravnosti.

Ocenjevanje potrebnosti in končnega rezultata glede na (dejansko) povečano vrednost družbe bi pomenilo, da se pri presoji odgovornosti uprave upošteva dejanske okoliščine ex post, od članov uprave pa bi se zahtevala obligacija uspeha.

Uprava delniške družbe je pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov samostojna, seveda pa sklep skupščine upravo zavezuje in je v primeru, da se za odškodninski zahtevek ne odloči, primorana tak zahtevek vložiti, če ji tako narekuje sklep skupščine. Ureditev 327. člena ZGD-1 predstavlja le korektiv delovanja uprave.

V konkretni zadevi je drugotoženi odobril izplačilo dveh računov brez pogodbene podlage, računa nista verodostojna, ker prikrivata dejansko stanje zadeve in zakrivata revizijsko sled. Plačilo je bilo v korist tretjega.

Gledano v celoti (odsotnost pogodbe, koristi tretjega in zavestno brisanje revizijske sledi), ni mogoče umestiti pod pojem poštenega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo 1./ zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvotoženega dr. A. A., da ji je dolžan solidarno z drugotoženim B. B. povrniti škodo v zneskih 508.039,24 EUR in 35.425,15 EUR s pripadki; 2./ ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper drugotoženega B. B. tako, da je dolžan tožeči stranki povrniti škodo v znesku 20.457,89 EUR s pripadki; 3./ zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugotoženega, da ji je dolžan solidarno s prvotoženim povrniti škodo v znesku 508.039,24 EUR in v znesku 35.425,15 EUR, sam pa tudi škodo v znesku 140.210,35 EUR s pripadki; 4./ ter tožeči stranki naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka, in sicer stroške prvotoženega v znesku 7.629,27 EUR ter stroške drugotoženega v znesku 8.109.27 EUR, vse s pripadki.

2. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in izrecno navaja, da se pritožuje zoper odločitev v 1. in 3. točki izreka sodbe, in sicer le v tistem delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zoper oba toženca za nerazdelno plačilo zneska 111.414,00 EUR (plačilo po računu št. 12070423 - priloga A56) in zneska 71.880,00 EUR (plačilo po računu št. 12090394 - priloga A126). V pritožbi poudarja zlasti pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (presoja dolžne skrbnosti skrbnega in poštenega gospodarstvenika) in opozarja, da v zvezi s storitvami X PR ni pisnega izdelka, zato delo za tožečo stranko ni bilo koristno. Vesten in skrben gospodarstvenik bi se moral vprašati, ali je svetovanje in vodenje projektov s strani PR agencij primerne kakovosti, ali dodaja vrednost družbi in ali so izvedene storitve legalne. Ni bilo pojasnjeno, na katere spremembe zakonodaje naj bi X PR v tem obdobju vplivala. Sodišče je nepravilno razdelilo dokazno breme (zmotna uporaba materialnega prava), saj bi moralo dokazno breme razdeliti tako, da je trditveno in dokazno breme na tisti stranki, v korist katere so zatrjevana dejstva. S tem, ko je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da toženca pri odreditvi plačila o uspešnosti X PR nista ravnala dovolj skrbno, dokazno breme o negativnih dejstvih pa je prevalilo na tožečo stranko, je bistveno kršilo določbe postopka, in sicer 212. člena ZPP. Pri odločitvi o dokaznem bremenu je spregledalo določbo 263. člena ZGD-1. 3. Drugotoženi se je pritožil zoper odločitev v 2. točki izreka izpodbijane sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z odškodninsko odgovornostjo poslovodij gospodarskih družb (zmotna uporaba ZGD-1 in OZ). Najprej opozarja, da ni bilo sklepa skupščine za vložitev tožbe, le-ta pa predstavlja materialno predpostavko za vložitev tožbe (s tem v zvezi se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 30/2012 in ne sprejema stališča Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 9894/2013). Bistvo pritožbe je, da sodišče ni ugotovilo obstoja vseh elementov odškodninske odgovornosti, iz obstoja enega elementa je „mehanično“ sklepalo na obstoj drugega. Elementa protipravnosti ni, ker drugotoženi s spornimi plačili ni preprečeval izvajanje korporativnih pravic v Vzajemni, vse pa je prispevalo k konsolidaciji in učinkovitejšemu korporativnemu upravljanju Vzajemne. Sodišče ni zadosti upoštevalo koristi od takega ravnanja in konkurenčnega ozadja, ki je tako ravnanje zahtevalo. Ravnanje drugotoženega je bilo v interesu tožeče stranke in je bilo v okviru usmeritev nadzornega sveta tožeče stranke. Glede koristnosti je podana zatrjevana absolutno bistvena kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je neko ravnanje poslovodje za družbo koristno, hkrati ne more biti škodljivo za isto družbo, torej premoženjsko neugodno. Zgolj izplačilo na podlagi napačno izpolnjene fakture ne more predstavljati pravno pomembne škode.

4. Drugotoženi je v odgovoru na pritožbo navedel, da mu zaradi nedokazanosti obstoja škode ni treba dokazovati primerne skrbnosti, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Nepotrebnost dokazovanja se nanaša tudi na domnevno neuspešnost rezultata izvedenih storitev s strani X PR, za katero pa trditveno breme nosi tožeča stranka.

5. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je trditveno breme in breme dokazovanja koristnosti na drugotoženemu (v kontekstu dokazovanja skrbnosti dolžnega ravnanja).

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

8. Odškodninska odgovornost članov uprave delniške družbe je v Zakonu o gospodarskih družbah – ZGD-1 posebej urejena. V prvem odstavku 263. člena ZGD-1 opredeljuje dolžna ravnanja - za ta postopek je pomemben le tisti del, ki se nanaša na dolžnost skrbnega ravnanja(1). V drugem odstavku(2) je določena odškodninska odgovornost članov organov vodenja in nadzora kot notranja odgovornost, to je kot odgovornost nasproti družbi, hkrati pa je s tem vzpostavljena lastna pravna podlaga odškodninskih zahtevkov. Oba pritožnika navajata, da je sodišče zmotno razporedilo dokazno breme, kar predstavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (in ne pritožbeni razlog kršitve pravil postopka iz 212. člena ZPP). Pri razmejitvi med trditvenim in dokaznim bremenom je treba izhajati iz specialne določbe drugega odstavka 263. člena ZGD-1, iz katere izhaja, da se člani organov vodenja lahko razbremenijo odgovornosti, če dokažejo, da so vestno in pošteno izpolnjevali svoje dolžnosti. Skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika ni le merilo za presojo krivde, ampak je tudi objektivna dolžnost ravnanja. Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu se zato ne nanaša le na predpostavko krivde, temveč tudi na predpostavko protipravnosti(3). Odgovornost članov uprave pomeni obligacijo prizadevanja. Potrebno je upoštevati dejansko stanje ex ante, to pomeni, da je treba imeti pred očmi stanje, v katerem so se nahajale poslovedeče osebe v trenutku sprejemanja odločitev, ko so bili njihovi dejanski učinki še negotovi. Pri presoji se upošteva vse okoliščine primera, na primer poslovno okolje, v katerem se gospodarska družba nahaja, in tudi ostale okoliščine, ki so pomembne za obstoj in poslovanje gospodarske družbe(4).

9. Materialno dokazno breme določa norma materialnega prava, ki je podlaga za odločanje, zato je zmotna pritožbena navedba tožeče stranke, da bi moralo sodišče razporediti materialno breme tako, da bi izhajalo iz predpostavke, katero dejstvo je stranki v korist. Tožeča stranka mora zatrjevati in dokazati nastanek škode in njeno višino ter vzročno zvezo med škodo in ravnanjem članov organov vodenja ali nadzora. Hkrati pa mora zatrjevati okoliščine, ki kažejo na to, da bi bilo lahko ravnanje, zaradi katerega je bila družbi povzročena škoda, kvalificirano kot protipravno. Toženi član organov vodenja pa mora dokazovati ekskulpacijske razloge - poštenost in vestnost pri izpolnjevanju dolžnosti, ki jih nalaga zakon(5). Dokazati mora, da je ravnal v skladu s svojimi dolžnostmi ali da mu ni mogoče očitati krivde ali pa, da bi škoda nastala tudi, če bi ravnal v skladu s svojimi dolžnostmi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je trditveno in dokazno breme glede škode in vzročne zveze naložilo tožeči stranki, dokazovanje skrbnega ravnanja (v tem okviru krivde in protipravnosti) pa toženima.

O pritožbi tožeče stranke glede terjatev po fakturah 70423 in 90394. 10. Višje sodišče pri obravnavanju pritožbe tožeče stranke izhaja iz obsega pritožbenega izpodbijanja. Po pritožbi sta sporni le še plačili faktur upnika X PR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili v letu 2007 in 2009 sklenjeni Pogodba o načrtovanju in izvajanju odnosov z javnostmi z dne 7. 1. 2007 (A6; račun št. 70423) in Pogodba o načrtovanju in izvajanju odnosov z javnostmi z dne 5. 1. 2009 (račun št. 90394). Obstoj pogodb pritožbeno ni več sporen, kot tudi ne pravilnost njihovih izpolnitev v delu, ki se ne nanaša na uspešnost: a) dvanajst računov od 31. 1. 2007 - št. 70026 do 31. 12. 2007 - št. 70402; po pogodbi z dne 7. 1. 2007; b) dvanajst računov od 31. 1 .2009 - št. 90016 do 31. 12. 2009 - št. 90394; po pogodbi z dne 5. 1. 2009. Predmet pritožbenega odločanja ostajala le, ali je bila pravilno priznana nagrada za uspešnost, katere izplačilo je predvideno v točkah 3.3 obeh pogodb. Sodišče prve stopnje tega ni izpostavilo, ker pa pritožbeno ni več sporno, da je bilo izplačilo po vseh pravkar citiranih računih (ki predstavljajo plačila po točkah 3.1 obeh pogodb) opravljeno pravilno oziroma rečeno drugače, v zvezi s tem pritožbeno ni več sporno, da tožeča stranka toženima za ta posel (in realizacijo le-tega) več ne očita nepravilnosti, lahko to izpostavi višje sodišče: če izplačila obveznosti po točkah 3.1 niso sporna, je logični sklepati: a) da je X PR ta del pogodbe izvedla in b) da jo je izvedla uspešno. Že zato ni utemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da bi se moral skrben gospodarstvenik vprašati, ali je svetovanje in vodenje projektov s strani PR agencij bilo primerne kakovosti. Pravilnost tega argumenta logično podpira tudi višina dogovorjenega plačila za primerljive storitve strateških komunikacij družbe S. (kar pritožbeno ni izpodbijano); sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so končni zneski plačil pri obeh primerljivi, razlika je bila le v višini mesečnega pavšala, ki je bil pri X PR dogovorjen v nižjem znesku, zato pa je bilo predvideno še plačilo po uspešnosti.

11. Ni sporno, da je bila podlaga za izplačilo uspešnosti določena v pogodbi (v smislu temelja v točki 3.3). Sporna utegne biti le višina izplačila; po določbah 3.3 je lahko dosegla enkratnik izplačila po točki 3.1. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da sta se toženca s X PR naknadno dogovorila, da se bo kriterij uspešnosti (ki je zapisan v točki 3.3) določal po kriteriju, ali se je v zadevnem obdobju sprejemala kakšna zakonodaja s področja poslovanja tožeče stranke. Odsotnost pisnega dogovora o konkretizaciji tega kriterija je sodišče prve stopnje sicer opredelilo kot pomanjkanje skrbnosti dobrega strokovnjaka (zaradi naknadne zmožnosti preverbe takega dogovora), vendar je hkrati ugotovilo, da sta pogodbeni stranki vseeno tak kriterij vsebinsko napolnili, ko sta ustno dogovorili plačilo po kriteriju, ali je bil v tistem času sprejet kakšen člen zakona, ki je poslabšal položaj tožeče stranke. Tudi ni v ničemer izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta oba toženca na številnih sestankih s X PR neposredno spremljala njeno delo, obseg opravljenih storitev in da sta zato na tej podlagi lahko sprejela ustrezno oceno, ali je bilo opravljeno delo X PR za tožečo stranko uspešno. Pritožbeno obstoj tega (ustnega) dogovora ni sporen.

12. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ni bilo pojasnjeno, na katere spremembe zakonodaje naj bi X PR v tem obdobju vplivala, zato odreditev plačil uspešnosti s strani tožencev ni bila skrbna. Zgolj sprejemanje zakonodaje iz področja dela tožeče stranke še ne utemeljuje izplačila uspešnosti, če ni izkazano, v čem naj bi bile sprejete zakonodajne rešitve ugodnejše za položaj tožeče stranke.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (glej 11. stran obrazložitve izpodbijane sodbe), da je iz javno dostopnih podatkov razvidno, da so se v času izvajanja svetovalnih storitev X PR spreminjali zakoni, ki urejajo področja, povezana z dejavnostjo tožeče stranke: štiri novele Zakona o zdravstveni dejavnosti (7. 3. 2008, 10. 6. 2008, 11. 2. 2008 in 28. 7. 2008), dve noveli Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (8. 10. 2007 in 25. 7. 2008), šest novel Zakona o zavarovalništvu (2. 2. 2007, 9. 11. 2007, 8. 7. 2008, 13. 3. 2009, 29. 6. 2009 in 23. 10. 2009) in priprave za novelo z dne 8. 10. 2010 ter sedem novel Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (26. 2. 2007, 18. 1. 2008, 30. 1. 2008, 18. 7. 2008, 10. 7. 2009, 4. 12. 2009 in 14. 5. 2010). Tožeča stranka v pritožbi navaja, da priča C. ni povedala niti ene določbe, na katero je bilo potrebno reagirati, pa bi bila za tožečo stranko škodljiva. Sodišče je na podlagi klipingov in zaslišanja priče C. ugotovilo, da je bila v tem obdobju sporna problematika, ki se je dotikala dejavnosti tožeče stranke, ki je bila aktualna tako v smislu pogostih sprememb zakonodaje kot tudi napadov konkurentke Vzajemne, nadalje poskus združevanja Vzajemne in Adriatica ter da je 7. 7. 2007 stopil v veljavo tudi Zakon o pogojih za statusno preoblikovanje Vzajemne zdravstvene zavarovalnice d. v. z., v zvezi s katerim si je po izpovedbi priče D. tožeča stranka izrazito prizadevala uveljaviti svoje predloge (kar se je očitno tudi zgodilo). Sodišče prve stopnje je konkretno navedlo zakonodajno dejavnost v pomembnem obdobju, tožeča stranka v pritožbi nasprotnega ne navaja, vsaj konkretno ne, zato ne more uspeti s pavšalno pritožbeno navedbo, da ni bilo pojasnjeno, na katere zakonodajne spremembe je X PR vplivala; tudi sicer sta imela tožena s tem v zvezi le obligacijo prizadevanja.

14. Tožeča stranka je nadalje navedla, da se uprava ni spraševala, ali dejavnost X PR daje dodano vrednost družbi in ali so bile izvedene storitve legalne. Nadalje še, da tudi niso bili določeni cilji posameznega projekta in pričakovani rezultati. Glede legalnosti višje sodišče odgovarja, da tožeča stranka niti ne zatrjuje, v čem naj bi bile aktivnosti, ki so bile v njenem imenu opravljene s preparacijo okolja, nelegalne, zato višje sodišče na to pritožbeno navedbo v večji meri ne odgovarja. Na nespornost obveznosti po določbah 3.1 obeh pogodb je višje sodišče zgoraj že opozorilo (glej točko 10). Dodaja pa, da so bile dejanske okoliščine (konkurenčne in zakonodajne) ex ante takšne, ki so upravi tožeče stranke nalagale aktivnost za izvajanje strateških operacij z uporabo PR agencij, saj tožeča stranka kadrov, ki bi imeli tovrstna znanja in poznanstva, ni imela. Cilji projekta in pričakovani rezultati so bili preko strateških operacij PR agencij spremljati, se odzivati in vplivati na relevantna okolja (ne samo poslovno, temveč tudi politično in javnomnenjsko). Da je tožeča stranka zaradi aktivne uprave spremljala in se po potrebi tudi odzivala na spremenjeno zakonodajno in poslovno okolje, je toženima uspelo dokazati, s tem pa je izključena protipravnost. Ocenjevanje potrebnosti in končnega rezultata glede na (dejansko) povečano vrednost družbe bi pomenilo, da se pri presoji odgovornosti uprave upošteva dejanske okoliščine ex post, od članov uprave pa bi se zahtevala obligacija uspeha. Tako pritožbeno stališče je materialnopravno zmotno.

15. Toženima je uspelo dokazati, da jima v zvezi s plačilom obeh računov X PR ni mogoče očitati protipravnosti. Kolikor to tožeča stranka izpodbija z argumentom, da pomanjkljiva dokumentacija, ki je ostala po opravljenih storitvah, napeljuje na zaključek, da opravljeno delo ni bilo tako koristno, da bi vplivalo na izboljšanje njenega položaja, višje sodišče odgovarja, da z argumentom koristnosti ni mogoče izpodbijati protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju). Na goli pritožbeni očitek, da ni pisnega rezultata v smislu, da bi ga pravna oseba lahko v prihodnje tudi uporabila, je zadosti odgovorilo že sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo, za kakšne vrste strateškega komuniciranja je šlo (v času aktualno vplivanje na organe odločanja, politične stranke) in da v pogodbah s X PR ni bilo dogovorjeno, da bi svetovanje moralo imeti za posledico pisni izdelek. Obstoj nasprotnega (pogodbena določila) tožeča stranka niti ne zatrjuje.

Posebej o pritožbi tožene stranke

16. Ni utemeljena pritožbena navedba, da ni podana materialna predpostavka za sklepčnost tožbenega zahtevka, ker bi moral biti o tem, da se vloži tožba zoper bivše člane uprave, sprejet sklep skupščine tožeče stranke (s tem v zvezi se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 30/2012 in ne sprejema stališča Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 9894/2013). Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da gre za izvirno pristojnost uprave d. d. Ureditev pri d. d. se bistveno razlikuje od ureditve pri d. o. o. Pri odločitvi o vložitvi odškodninskih tožb zoper (bivše) člane uprave gre za vprašanje poslovodenja družbe, kar je v pristojnosti uprave (glej prvi odstavek 265. člena ZGD-1). Tudi iz 293. člena ZGD-1, ki določa pristojnosti skupščine d. d., izhaja, da to vprašanje ni v izključni pristojnosti skupščine (za razliko od 505. člen ZGD-1, ki ureja odločanje družbenikov v d. o. o.). Uprava delniške družbe je pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov samostojna, seveda pa sklep skupščine upravo zavezuje in je v primeru, da se za odškodninski zahtevek ne odloči, primorana tak zahtevek vložiti, če ji tako narekuje sklep skupščine. Ureditev 327. člena ZGD-1 predstavlja le korektiv delovanja uprave(6). Pritožba se v podkrepitev napačno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 30/2012 z dne 17. 7. 2012, v kateri je imelo sodišče pred seboj vprašanje potrebnosti sklepa skupščine za vložitev tožbe zoper člane poslovodstva v d. o. o. Vrhovno sodišče je izrecno opozorilo na različno ureditev v razmerju do d. d. (razlogi v 15. točki obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča).

17. Končno ni utemeljena pritožba drugotoženega, da ni protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti. V tem delu gre za plačilo spornega dela računov upnika Y PR (računa št. 28/2009 na A178 in št. 60/2009 na A184). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugotoženi odobril plačilo upnika Y PR, ne da bi bila za to sklenjena pogodba. Nadalje, da je vedel, da upnik Y PR tako plačanega ni izvedel (račun je bil izdan za usposabjanje kadra tožeče stranke), in mu je bilo jasno, da gre za plačilo usposabljanja upokojencev ZDUS v komuniciranju, pripravo 700.000 pooblastil, razpečevanje 700.000 časopisov in pooblastil po gospodinjstvih, izobraževanje članov ZDUS in prostovoljcev za pobiranje teh pooblastil. V svojem bistvu je šlo za financiranje dejavnosti članov ZDUS, ki je bila vezana na uresničevanje njihovih glasovalnih pravic na skupščini Vzajemne, sicer konkurenta tožeče stranke. Drugotoženi pritožbeno ne izpodbija ugotovitve, da za plačilo ni bilo pogodbe, uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava, ko navaja, da je sodišče v ravnanju drugotoženega videlo protipravno ravnanje. Bistvo pritožbe je, da tako ravnanje ni bilo protipravno, saj je bila z njim dosežena korist (v podkrepitev navaja primer poslovodje, ki bi zaposloval „na črno“ in bi s tem pravni osebi naredil korist). Navaja, da je bilo tako ravnanje v korist tožeče stranke, v korist segmenta trga, na katerem opravlja dejavnost, končno pa tudi v korist Vzajemne (v kateri so se naposled uredila poslovodna razmerja oziroma korporativno upravljanje z odstavitvijo prejšnje uprave in imenovanjem nove).

18. Pritožbeno naziranje, da koristnost izključuje protipravnost, ni pravilno. S pojmom koristnosti ni mogoče izključiti protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti. Povsem pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da četudi so vsi udeleženci (uprava tožeče stranke, družba mati, predstavniki ZDUS) določeno ravnanje šteli za koristno, protipravnemu ravnanju drugotoženega v konkretni zadevi ni mogoče nuditi varstva. V tej zadevi ne gre za kršitev obveznosti, naloženih z zakon ali statutom, pač pa gre za protipravnost kot kršitev dolžnosti iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. V ravnanju drugotoženega v tem delu ni mogoče videti ravnanja poštenega gospodarstvenika iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Podjetniško delovanje uprave mora biti usmerjeno izključno k interesom podjetja ter temeljiti na skrbno pripravljenih odločitvenih podlagah in občutku odgovornosti. Če uprava to krši, lahko govorimo o protipravnosti.

19. V konkretni zadavi je drugotoženi odobril izplačilo dveh računov brez pogodbene podlage, računa nista verodostojna, ker prikrivata dejansko stanje zadeve in zakrivata revizijsko sled (računa se v relevantnem delu glasita na usposabljanje zaposlenih tožeče stranke); drugotoženi je za te okoliščine vedel ob odobritvi plačil. Plačilo je bilo v korist tretjega – nosilca korporativnih pravic v Vzajemni, da se zagotovi izvajanje njegovih koristi v Vzajemni. Uprava za kaj takega ni imela podlage v zakonu, statutu ali morebiti v sklepu skupščine tožeče stranke. Drugotoženi v pritožbi navaja, da je šlo za dejanje v okviru usmeritve nadzornega sveta tožeče stranke, vendar to ne more spremeniti odločitve, glede na določbo tretjega odstavka 263. člena ZGD-1, ki je tudi v relevantnem obdobju izrecno določala, da članu uprave ni treba vrniti škode le v primeru, če dejanje temelji na zakonitem sklepu skupščine. Nadalje še, da odškodninska odgovornost ni izključena, če je nadzorni svet ali upravni organ dejanje odobril. Gledano v celoti (odsotnost pogodbe, koristi tretjega in zavestno brisanje revizijske sledi), tudi po prepričanju višjega sodišča takega ravnanja ni mogoče zagovarjati oziroma povedano drugače - zunanjemu opazovalcu se dobesedno vsiljuje kot napačno(7), zato ga ni mogoče umestiti pod pojem poštenega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1. 20. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče pri presoji obstoja elementov odškodninske odgovornosti naredilo le mehaničen sklep tako, da je iz obstoja enega elementa sklepalo na obstoj drugega elementa odškodninske odgovornosti. Kaj takega iz obrazložitve ne izhaja (glej točko D obrazložitve na 19. strani), saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je drugotoženi vedel, da plačuje fiktivna računa (to je računa, ki sta izstavljena za plačilo drugih storitev). Pred tem je obrazložilo protipravnost, prav tako je odgovorilo na ugovor drugotoženega o koristnosti ravnanja. Kolikor pritožba navaja, da je sodišče z ugotovitvijo protipravnosti ugotovilo tudi krivdo, višje sodišče na to odgovarja, da sta kriterija protipravnosti in krivde neločljivo povezana, saj skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika ni le merilo za presojo krivde, ampak je tudi objektivna dolžnost ravnanja. Zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V čem je podana protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pritožba konkretno ne pove.

21. Glede na to, da je ravnanje drugotoženega v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, protipravno, je pravilno tudi stališče sodišča, da je z izplačilom tega zneska tožeči stranki povzročena škoda v obliki zmanjšanja premoženja (navadna škoda; 132. člen OZ). Drugotoženi nima prav, ko v pritožbi navaja, da bi do zmanjšanja premoženja prišlo tudi v primeru, če bi račun vseboval pravilno vsebino. Taka pritožbena navedba pomeni ločeno obravnavo posameznih okoliščin odškodninskega delikta, vendar neutemeljeno, saj so pomembne vse zgoraj poudarjene okoliščine primera. Nadalje drugotoženi navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo koristnosti njegovega ravnanja kot negacijo škode. Trditveno in dokazno breme glede škode je bilo na tožeči stranki. Ta jo je zatrjevala v višini izplačila računa, za katerega ni bilo nobene podlage. Zato je bilo na drugotoženem, da zatrjuje in dokaže nasprotno. Če drugotoženi to utemeljuje s trditvijo, da se je posledično izboljšalo korporativno upravljanje v Vzajemni in je posledično pridobila tudi tožeča stranka, gre v prvem delu za zatrjevanje koristi tretjega (Vzajemne in članov ZDUS) in ne tožeče stranke, v obeh primerih pa le za hipotetično trditev, na kateri ni mogoče utemeljiti drugačne presoje.

22. Pritožbi nista utemeljeni in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbi zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

23. Pritožnika krijeta vsaka svoje stroške pritožbe. Višje sodišče ni priznalo stroškov odgovorov na pritožbo, ker odgovora nista bistveno prispevala k odločitvi višjega sodišča in tako nastali stroški niso bili potrebni. Odločitev temelji na prvem odstavku 154. in 155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Član organa vodenja ali nadzora mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe.

Op. št. (2): Člani organa vodenja ali nadzora so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti.

Op. št. (3): Primerjaj doc. dr. Peter Podgorelec, Odškodninska odgovornost članov uprave delniške družbe po ZGD-1, Pravosodni bilten 1/2013. Op. št. (4): Primerjaj Vrhovno sodišče sodba II Ips 80/2010 z dne 9. 7. 2013 in VIII Ips 168/2012 z dne 13. 5. 2013. Op. št. (5): Primerjaj Vrhovno sodišče sodba in sklep VIII Ips 168/2012 z dne 13. 5. 2013. Op. št. (6): Tako tudi VSL sodba I Cpg 526/2014 z dne 16. 7. 2014. Op. št. (7): Podgorelec, glej opombo 22.