Jedro

Sodišče je materialnopravno zmotno presojalo razmerje z vidika določb o neposlovni odškodninski odgovornosti namesto določb o poslovni odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji je toženka dolžna plačati 3.086,53 EUR s pripadki. Tožnici je zato naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 738,83 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevaje izvedene dokaze zaključilo, da je toženka izpolnila svojo obveznost glede dogovora po sodni poravnavi z dne 18. 2. 2008, sklenjeni v zadevi N 40/2007, kjer je bilo dogovorjeno, da bo tožnica postala izključna lastnica opornega zidu, ki razmejuje parc. št. 2 in 5 (k. o. ...), pri čemer sta dogovor po tej sodni poravnavi pravdni stranki povzeli v sklep o dedovanju D 176/2008 z dne 6. 3. 2009 (Okrajnega sodišča v Piranu). Ugotovilo je namreč, da v ravnanju toženke ni zaslediti elementov odškodninske odgovornosti (nobene protipravnosti in zato tudi ne vzročne zveze med zatrjevano škodo in ravnanjem toženke). Po mnenju sodišča prve stopnje je bilo v sferi tožnice, da bi geometra ob parcelaciji parc. št. 5 oziroma določitvi meje med parc. št. 2 in 5 opozorila na dogovor pravdnih strank, pa tožnica sama v zvezi s tem ni bila dovolj skrbna in je zato njen zahtevek neutemeljen.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja tudi stroške pritožbenega postopka. Pritožnica meni, da je sodišče napačno ugotovljeno dejansko stanje subsumiralo pod napačne pravne norme. Iz razlogov namreč izhaja, da je ugotovljeno dejansko stanje sodišče subsumiralo pod določbe 131. in 135. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki se nanašajo na nepogodbeno odškodninsko odgovornost. Tožnica pa je vseskozi zatrjevala, da gre pri odškodninski odgovornosti toženke za pogodbeno odškodninsko škodo, saj škoda izvira iz kršitve pogodbe oziroma dogovora med strankama (sklenjena sodna poravnava in dedni dogovor). Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko ni uporabilo določb o strožji (objektivni) poslovni odškodninski odgovornosti, ki bi jih moralo uporabiti (239. do 246. člen OZ). Zato je izpodbijana sodba nezakonita in nepravilna. Glede zaključka, da je bila tožnica tista, ki ni bila dovolj skrbna pri izvedbi postopka parcelacije, meni, da je zgrešen, takšen zaključek pa je posledica napačne uporabe materialnega prava in neupoštevanja določb 48. in 49. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN). Posledično sodišče ravnanja toženke ni presojalo v luči določb tega zakona. Citirane zakonske določbe toženki podeljujejo legitimacijo, da geodetu v postopku parcelacije poda navodila o tem, kako naj izvede parcelacijo, da bo le-ta opravljena v skladu z dogovorom med pravdnima strankama. Opozarja, da je tožnica lahko sodelovala le v postopku urejanja meje med parcelama. Na nadaljnji postopek delitve (parcelacijo) parc. št. 4 in 5 pa tožnica ni imela nobenega vpliva. Zato je napačen zaključek sodišča, da bi tožnica lahko sama storila kar je potrebno, da bi postala lastnica spornega dela zemljišča. Opozarja, da dolžnostno ravnanje toženke ni bilo v tem, da nekaj dopusti (da zgolj soglaša s postopkom parcelacije), pač pa da nekaj aktivno stori (sodeluje v postopku parcelacije) in kot edina upravičenka daje geodetu navodila za pravilno delitev njene parcele ter da kot lastnica zemljišča, ki se je parceliralo, v skladu z določbami Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) dovoli tožnici vpis lastninske pravice na spornem zemljišču v zemljiško knjigo. V kolikor že toženka ni aktivno sodelovala pri parcelaciji, je imela opcijo dolžnostnega ravnanja, da o tem obvesti njenega kupca A. A. in nanj prenese svojo obveznost iz dednega dogovora. Tega pa ni storila (glede na izpovedbo navedenega), pri tem je napačna dokazna ocena izpovedbe kupca A. A., saj je naveden potrdil navedbe tožnice, da za obveznosti iz sklepa o dedovanju ni vedel in da je vseskozi menil, da kupuje tudi škarpo (zemljišče, na katerem je podporni zid). Dolžnostno ravnanje toženke bi sodišče moralo presojati tudi v luči 240. člena OZ, česar ni storilo. Zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka ravnala prav, ko je nepremičnino prodala, še preden je izpolnila svojo obveznost po sklepu o dedovanju oziroma o svoji navedeni obveznosti ni obvestila pravnega naslednika in nanj te obveznosti tudi prenesla, je napačen, kot je napačen tudi zaključek, da je toženka ravnala prav, da je zgolj dopustila postopek parcelacije, ne pa v njem aktivno sodelovala. Kršitve določb pravdnega postopka, kot tudi zmotna uporaba materialnega prava, je povzročila tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožničin odškodninski zahtevek v obravnavani zadevi temelji na 239. členu OZ in sledečih, ki urejajo odškodninsko odgovornost dolžnika, če ta ne izpolni pogodbene obveznosti (ali zamudi z njeno izpolnitvijo), pa je zaradi tega tožnici nastala škoda (tožnica zatrjuje, da ji je zaradi toženkine neizpolnitve pogodbene obveznosti nastala škoda, ki jo vtožuje). Toženkina pogodbena obveznost pa je po tožbenih trditvah bila po sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Piranu D 176/2008 z dne 6. 3. 2009, s katerim sta pravdni stranki (med drugim) potrdili tudi vsebino sodne poravnave N 40/07 z dne 18. 2. 2008 Okrajnega sodišča v Piranu, da zid, ki ločuje parceli št. 2 in 5 k. o. ... postane izključna last tožnice, pravdni stranki pa sta bili soglasni, da bosta zemljišče, na katerem stoji mejni zid, vključno z zidom geodetsko in zemljiškoknjižno uredili v korist lastnice parc. št. 2 k. o. ... (tožnice). In če se pri tem upošteva, da je toženka pridobila (podedovala) parcelo št. 5 k. o. ..., na kateri je bil naveden (mejni) zid, je bila toženkina pogodbena obveznost, ta del parc. št. 5 k. o. ... geodetsko odmeriti in zemljiškoknjižno prenesti v korist (last) tožnice. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava (določb OZ o neposlovni odškodninski odgovornosti – 131. člen OZ in sledeči) nepravilno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko pogodbenih obveznosti toženke ni presojalo v okvirih izpolnitve pogodbenih obveznosti (členi 239 do 246 OZ). Pritožbeno sodišče, ki glede na naravo stvari in okoliščine primera ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti navedene pomanjkljivosti, je zato na podlagi 355. člena ZPP moralo tožničini pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (zaradi ugotovitve relevantnega dejanskega stanja). Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem teku postopka izhajati iz toženkine obveznosti izpolniti pogodbo, pri čemer pritožbeno sodišče vendarle opozarja na omejen obseg odškodnine po 243. členu OZ.(1) Toženkino morebitno soodgovornost zaradi sodelovanja v postopku določitve meje in parcelacije pa bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati v okviru 244. člena OZ (če bo sodišče ugotovilo, da je tudi tožnica soprispevala k nastali škodi).

5. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega sodišča pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Po citiranih zakonskih določbah ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana;