Jedro

Glede na ugotovljeni izostanek pogodbenega temelja je mogoče ravnanje tožeče stranke opredeliti kot poslovodstvo brez naročila. Tožeča stranka je tako kljub temu, da v postopku ni izkazala pogodbenega temelja, uživala zakonsko upravičenje, da se je lotila tujega posla, in sicer da je poravnala račune, katere je bila zavezana plačati tožena stranka ter da je v nadaljevanju napravila obračun stroškov.

Tožena stranka je navajala, da v času, iz katerega tožeča stranka vtožuje terjatev, etažna lastnina še ni bila oblikovana. Že zato se tožeča stranka pri razdelitvi stroškov ni mogla opreti na zemljiškoknjižne podatke o kvadraturi posameznih stanovanj. Potrebno je upoštevati, da tudi zemljiškoknjižno stanje in predloženi predlogi za vknjižbo lastninske pravice ne izkazujejo kvadrature, kot jo zatrjuje tožena stranka. Pa tudi sicer zemljiška knjiga ni evidenca, ki bi merodajno izkazovala katastrske podatke, ampak je temu namenjen kataster stavb.

Izrek

Pritožba zoper 1. in 3. točko izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna povrniti tožeči stranki 188,64 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0006 Ig 2005/07670 z dne 11. 10. 2005 ostane v veljavi v 1. točki za znesek glavnice 4.590,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: 351,75 EUR od 06. 03. 2005 dalje; 189,90 EUR od 02. 04. 2005, 204,38 od 04. 05. 2005 dalje, 450,85 EUR od 03. 06. 2005 dalje, 729,86 EUR od 05. 07. 2005 dalje, 577,05 EUR od 04. 08. 2005 dalje, 301,35 EUR od 06. 06. 2004 dalje, 277,98 EUR od 08. 07. 2004 dalje, 272,97 EUR od 06. 08. 2004 dalje , 203,05 EUR od 04. 09. 2004 dalje, 204,22 EUR od 06. 10. 2004 dalje, 220,39 EUR od 30. 10. 2004 dalje, 204,38 EUR od 30. 11. 2004 dalje, 198,46 EUR od 30. 12. 2004 dalje, 204,38 EUR od 22. 02. 2005 dalje ter v 3. točki izreka (1. točka izreka sodbe); se v preostalem delu 1. točka navedenega sklepa o izvršbi razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne (2. točka izreka sodbe); je dolžna tožena stranka v roku 15 dni toženi stranki (pravilno tožeči stranki - gre za očitno pisno napako, ki jo lahko sodišče prve stopnje vsak čas popravi) povrniti njene pravdne stroške v višini 1.043,63 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila tožena stranka pravočasno pritožbo. V 2. točki izreka je bil tožbeni zahtevek delno zavrnjen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkušalo le glede 1. in 3. točke izreka, saj v tem delu tožena stranka v sporu ni uspela (1. odstavek 350. člena ZPP). Pritožnica je uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni ali jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v postopku vtoževala stroške obratovanja in stroške upravljanja, nastale iz naslova upravljanja objekta A v D.. Sodišče je tožbenemu zahtevku na temelju pravil o verziji v večjem delu ugodilo.

Tožena stranka v pritožbi zmotno razume, da je sodišče odločitev o utemeljenosti zahtevka naslonilo na obstoj pogodbe o upravljanju. Nasprotno. Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, da pogodbena podlaga ne obstoji (4. odst. str. 3 sodbe), ker tožeča stranka ni izkazala pravnega nasledstva po družbi Č d.o.o., ki je (kot upravnik) sklenila v postopku predložene pogodbe o upravljanju. Pritožbene navedbe o zahtevani in predpisani višini soglasij za sklenitev pogodbe o upravljanju so zato neodločilne in se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti zahtevka za plačilo obratovalnih stroškov naslonilo na ugotovitve, da so dobavitelji za opravljene dobave in storitve račune izstavili tožeči stranki, da je tožeča stranka le-te plačala iz svojih sredstev ter da tožena stranka svojih obveznosti po vtoževanih računih ni poravnala. Poleg tega je bila neprerekana tudi navedba tožeče stranke, da bi v primeru neplačil dobaviteljem slednji odtegnili svoje storitve, zaradi česar bi na objektu nastala ogromna in nepopravljiva škoda (tč. II 2. pripravljalne vloge z dne 20. 06. 2008).

Glede na ugotovljeni izostanek pogodbenega temelja je mogoče ravnanje tožeče stranke opredeliti kot poslovodstvo brez naročila (199. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Tožeča stranka je tako kljub temu, da v postopku ni izkazala pogodbenega temelja, uživala zakonsko upravičenje, da se je lotila tujega posla, in sicer da je poravnala račune, katere je bila zavezana plačati tožena stranka ter da je v nadaljevanju napravila obračun stroškov. Skladno z določbo 202. člena OZ je poslovodja brez naročila upravičen, da od tistega, čigar posel je opravljal, zahteva, da mu povrne vse potrebne in koristne izdatke (1. odstavek) ter tudi primerno plačilo za trud (2. odstavek).

Pritožba tudi ne uspe omajati pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v delu, kjer izpodbija zaključek, da je tožeča stranka račune poravnala iz lastnih sredstev. Tožeča stranka je v ta namen predložila potrdila o plačilih ter potrdila dobaviteljev o poravnanih obveznostih. Tožena stranka pa zgolj s pavšalnim prerekanjem, da naj bi potrdila dobaviteljev o poravnanih obveznosti ne izkazovala uporabe lastnih sredstev, ker naj bi se sredstva upravnika in lastnikov na računu upravnika ločila zgolj knjigovodsko, ni uspela. Skladno s pravili o dokaznem bremenu je potrebno upoštevati, da je bila po izkazu plačila dobaviteljem s strani tožeče stranke tožena tista, ki je nosila breme za podajo nasprotnih, dovolj konkretnih navedb. Temu ni zadostila. Navedbe tožene stranke pritožbeno sodišče ocenjuje kot premalo konkretne in obrazložene, poleg tega pa je tožena stranka edini dokaz, ki ga je podala v izkaz svojih navedb (t.j. angažiranje izvedenca finančne stroke) umaknila z vlogo z dne 30. 04. 2009. Njenih sicer pavšalnih navedb, da se sredstva upravnika na računu vodijo zgolj knjigovodsko ločeno od sredstev etažnih lastnikov, se tako niti ni dalo preizkusiti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka račune dobaviteljem poravnala iz lastnih sredstev.

Prav tako je neutemeljena pritožba, ko navaja, da je sodišče prve stopnje napravilo zmoten zaključek o površini poslovnega prostora tožene stranke. Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno upoštevaje dokazno breme, ki sta ga stranki nosili glede izkaza navedenega dejstva. Tožena stranka je navajala, da v času, iz katerega tožeča stranka vtožuje terjatev, etažna lastnina še ni bila oblikovana. Že zato se tožeča stranka pri razdelitvi stroškov ni mogla opreti na zemljiškoknjižne podatke o kvadraturi posameznih stanovanj. Tožena stranka je sicer zatrjevala drugačno kvadraturo, kot jo je upoštevala tožeča stranka, vendar je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da slednje ni izkazala. Dopis tožene stranke pod B2 vzbuja dvom v navedbe tožene stranke, saj iz njega izhaja, da je tožena stranka poleg prostorov v površini 542 m2 (kot jo sama zatrjuje v tem postopku) lastnica prostorov v medetaži in prvem nadstropju, ki pa sta pod parc. št. 1.E vpisana v opisni obliki. Ob tem je potrebno upoštevati, da tudi zemljiškoknjižno stanje in predloženi predlogi za vknjižbo lastninske pravice ne izkazujejo kvadrature, kot jo zatrjuje tožena stranka. Pa tudi sicer zemljiška knjiga ni evidenca, ki bi merodajno izkazovala katastrske podatke (1. odstavek 1. člena Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1), ampak je temu namenjen kataster stavb. Zato je pritožbeno sklicevanje na te listine neutemeljeno. Tožena stranka tudi ni podala navedb, da bi o drugačni/spremenjeni kvadraturi obvestila tožečo stranko, ta pa je pojasnila, da je ključ delitve prevzela od prejšnjega upravnika. Zato, ob izostanku kakršnegakoli obvestila o napačno izmerjeni oz. določeni kvadraturi, tedaj tožeča stranka ni imela razloga za preverjanje kvadrature posameznih stanovanj.

Upoštevaje, da je bilo potrebno tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugoditi na podlagi poslovodstva brez naročila (199. člen OZ), tudi niso odločilne pritožbene navedbe o predmetu upravljanja. Četudi bi bil objekt A res sestavljen iz več ločenih objektov, navedeno ne vpliva na utemeljenost zahtevka. V kolikor je tožeča stranka plačala račune dobaviteljem za celoten A objekt in je te račune (v skladu z veljavnim ključem delitve) razdelila med vse tam obstoječe lastnike, število posameznih objektov ni relevantno dejstvo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zoper 1. in 3. točko kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo 250 točk za odgovor na pritožbo, 20 točk poročila stranki, 2% administrativnih stroškov, 20 % DDV ter sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 36,95 EUR. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR po odvetniški tarifi je pritožbeno sodišče priznalo tožeči stranki skupaj stroške v višini 188,64 EUR. Slednje je tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglašene stroške pregleda listin (50 točk) pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj so ti zajeti v storitvi sestave odgovora na pritožbo.