Jedro

Ugovori toženca, s katerimi napada ugotovljeno dejansko stanje (obstoj dolga, torej dejstvo, da sporni dolg obstaja, ker ga še ni plačal) so neupoštevni; pritožbeno sodišče ne sme (ne more) preverjati njihove utemeljenosti (resničnosti). S svojimi navedbami toženec uveljavlja napačno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar v pritožbenem postopku zoper sodbo v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. To sicer ne pomeni, da je v dejanskem pogledu sodba sodišča prve stopnje lahko poljubna, torej arbitrarna. Mora biti preverljiva. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi je, saj so razlogi o tem, da toženčev neplačani dolg v določeni iztoževani višini obstaja, navedeni v 8., 9. in 10. tč. obrazložitve sodbe. Ti razlogi so jasni ter razumni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je toženec dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni zneske: 50,85 EUR, 51,93 EUR in 50,71 EUR, vse z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 23. 2. 2021, 23. 3. 2021 oz. od 23. 4. 2021 dalje do plačila) (I. točka izreka) in 54 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec. Smiselno navaja, da je dolg v celoti poravnal, in sicer naj bi za neplačane fakture do 10. 5. 2021 plačal 17. 5. 2012 znesek 62,51 EUR ter 216 EUR. Nadalje, trgala mu je banka 20. 5. 2019 za VL 31925/2019 342,64 EUR, potem pa septembra 2019 še delodajalec za isti VL 330,49 EUR. Meni, da ni ničesar več dolžan.

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlagala zavrnitev. Navaja, da se sporni znesek ne nanaša na terjatve, ki jih omenja pritožnik, pač pa se nanaša na tri račune za stanovanjske stroške ter plačilo v rezervni sklad. Predlaga zavrnitev pritožbe ter povračilo stroškov za odgovor, skupaj 110 EUR.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti po 433. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR. Po 1. odst. 458. čl. ZPP se sme odločba, s katero je končan postopek v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Ugovori toženca, s katerimi napada ugotovljeno dejansko stanje (obstoj dolga, torej dejstvo, da sporni dolg obstaja, ker ga še ni plačal) so torej neupoštevni; pritožbeno sodišče ne sme (ne more) preverjati njihove utemeljenosti (resničnosti). S svojimi navedbami toženec uveljavlja napačno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar v pritožbenem postopku zoper sodbo v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. To sicer ne pomeni, da je v dejanskem pogledu sodba sodišča prve stopnje lahko poljubna, torej arbitrarna. Mora biti preverljiva. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi je, saj so razlogi o tem, da toženčev neplačani dolg v določeni iztoževani višini obstaja, navedeni v 8., 9. in 10. tč. obrazložitve sodbe. Ti razlogi so jasni ter razumni. Sodišče prve stopnje je vpogledalo vse predložene listine in presodilo, da toženec z njimi ni uspel dokazati, da je plačal sporne račune.

7. Pritožba torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

8. Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odst. 165. čl. v zv. s 1. odst. 154. in 155. čl. ZPP. Pritožnik stroškov ni priglasil, odgovor na pritožbo pa glede na pritožbene razloge ni bil potreben, tožeča stranka pa stroškov, ki jih zahteva v odgovoru na pritožbo, tudi ni izkazala.