Jedro

Tožnica od tožene stranke ni zahtevala odločitve o priznanju obstoja delovnega razmerja za nazaj, saj je to izrecno navedla. Tudi za naprej (od 1. 1. 2002) iz vloge ne izhaja zahteva za priznanje delovnega razmerja prav na podlagi trditev o obstoju elementov delovnega razmerja glede na konkretna dela, ki jih je tožnica opravljala pred tem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku (po sklepu Vrhovnega sodišča VIII Ips 337/2006 z dne 15. 1. 2008, s katerim je to sodišče razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje) sklenilo, da se zavrže tožba v zvezi z zahtevkom tožnice za ugotovitev, da je v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 6. 1992, zavrnilo pa je zahtevek, da je tožena stranka dolžna zanjo od 1. 6. 1992 plačati vse prispevke in davke od plač v skladu z veljavnimi predpisi, ji delovno razmerje vpisati v delovno knjižico ter da je dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 1. 1. 2002 dalje, z obračunom plače za vsak mesec ter plačilom davkov in prispevkov v skladu z veljavnimi predpisi. Odločilo je tudi, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Ugotovilo je, da se je tožnica pred vložitvijo tožbe z dopisom z dne 18. 12. 2001 po svojem pooblaščencu obrnila na toženo stranko, vendar tega dopisa ni štelo kot zahtevo za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja od leta 1992 dalje. Zaradi tega niso bile podane procesne predpostavke za vložitev tožbe glede na določbo takrat veljavnega drugega odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se v Republiki Sloveniji smiselno uporablja kot republiški predpis). Tožbo v zvezi z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 6. 1992 je zavrglo, ob takšni odločitvi pa ni imelo pravne podlage za ugoditev zahtevku za plačilo prispevkov in davkov za sporno obdobje, vpis delovne dobe in priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja tudi od 1. 1. 2002 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter s presojo, da spornega dopisa z dne 18. 12. 2001 ni mogoče šteti za zahtevo za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja. Dopis formalno in po vsebini nima narave takšne zahteve, temveč le izraža željo in pripravljenost tožnice, da bi s toženo stranko še naprej sodelovala.

3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je z vlogo z dne 18. 12. 2001 nedvomno uveljavljala varstvo svojih pravic iz delovnega razmerja. ZTPDR ni določil elementov, ki jih mora vsebovati zahteva za uveljavljanje pravic delavca pri delodajalcu. Tudi takrat veljavni Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.) ni zahteval postavitve določnega zahtevka. Zato je pri interpretaciji tedaj veljavnih predpisov treba upoštevati načelo varstva šibkejše stranke, kar delavec vsekakor je. Meni, da ji ne morejo škodovati navedbe v vlogi z dne 18. 12. 2001, namreč da „predlaga“ namesto zahteva, da je ohranitev zaposlitve pri toženi stranki njen življenjski interes, da njen primarni interes ni uveljavljanje zahtevkov za nazaj, temveč da želi skleniti pogodbo o zaposlitvi od 1. 1. 2002 dalje tudi za neko drugo delovno mesto, itd.. Sklicuje se tudi na načelo dobre vere in poštenja v smislu, da bi tožena stranka to vlogo morala obravnavati kot zahtevo za varstvo pravic; če se je toženi stranki v zvezi s tem pojavljal kakršenkoli dvom, bi morala v smislu tedaj veljavne procesne zakonodaje (predvsem 17. člena ZDSS) tožnico pozvati, da naj pomanjkljivosti v vlogi odpravi. Tudi tožena stranka prvotno ni ugovarjala neobstoju procesnih predpostavk, iz česar izhaja, da je ta dopis vendarle sprejela in razumela kot zahtevo tožnice za uveljavljanje pravic.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnem državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila. V odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Tožnica se v reviziji uvodoma sklicuje na bistvene kršitve določb postopka, ki jih pravno ne opredeli. Vseeno je iz vsebine revizije razvidno, da se ne strinja z odločitvijo sodišča o tem, da niso podane procesne predpostavke za uveljavljanje sodnega varstva glede na določbi 80. in 83. člena ZTPDR (v povezavi z 274. oziroma 288. členom ZPP). Kot edino v zvezi s tem pa izpostavlja le vprašanje pravne presoje njene pisne vloge, ki jo je na delodajalca naslovila dne 18. 12. 2001. Odločilna pri tem je opredelitev, ali se ta vloga šteje kot zahteva za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, saj je v skladu s prvim odstavkom 80. člena ZTPDR predhodno varstvo pri delodajalcu predpostavka za sodno uveljavljanje pravic po drugem odstavku 83. člena ZTPDR.

8. ZTPDR ne določa posebnih zahtev glede obličnosti vlog delavca, s katerimi ta uveljavlja svoje pravice iz delovnega razmerja oziroma obličnosti ugovora zoper sklepe delodajalca o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavca. Tudi če bi po analogiji upoštevali predpise o postopku iz delovnih sporov, torej ZDSS, in določbo 17. člena ZDSS, na katero opozarja tožnica, bi ta lahko prišla v poštev le v primeru nerazumljive ali nepopolne vloge.

9. Revizijsko sodišče se glede na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje strinja s presojo, da vloga z dne 18. 12. 2001 ne predstavlja zahteve za uveljavljanje pravic. Vlogo je na toženo stranko naslovil njen pravni pooblaščenec - odvetnik. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da iz vloge izrecno izhaja „da ni primarni interes tožnice urejati razmerja in uveljavljati zahtevkov za nazaj“, temveč da tožnica „želi predvsem ohraniti zaposlitev“ pri toženi stranki ter v nadaljevanju, da izraža le željo in pripravljenost, da še naprej dela pri toženi stranki (pri kateri pred tem ni delala na podlagi pogodbe o zaposlitvi), saj je iz vloge razvidno tudi, da „predlaga“, da se razmerje formalizira“ in da se z njo s 1. 1. 2002 sklene pogodba o zaposlitvi za delovno mesto novinarja ali za neko drugo delovno mesto. Zgolj izražena želja tožnice za nadaljnje delo (delovno razmerje) pri toženi stranki izhaja tudi iz zaključka vloge, saj „vljudno prosi“, da tožena stranka „svojo odločitev oziroma predloge sporoči v najkrajšem možnem času.“ Tožnica torej od tožene stranke ni zahtevala odločitve o priznanju obstoja delovnega razmerja za nazaj, saj je to izrecno navedla. Tudi za naprej (od 1. 1. 2002) iz vloge ne izhaja zahteva za priznanje delovnega razmerja prav na podlagi trditev o obstoju elementov delovnega razmerja glede na konkretna dela, ki jih je tožnica opravljala pred tem, temveč izhaja le predlog oziroma prošnja za zaposlitev na delovnem mestu novinarke ali na nekem drugem delovnem mestu npr. tajnice režije. Navedeni dopis je formalno in vsebinsko jasen. Pri presoji sodišča tudi ni mogoče zanemariti dejstva, da gre za vlogo tožničinega pooblaščenca – odvetnika, torej ne za vlogo laične osebe. Da tožnica ni uveljavljala svoje pravice do delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 80. člena ZTPDR posredno kaže tudi to, da bi imela v takšnem primeru tožena stranka dolžnost oziroma možnost odločiti o zahtevi v 30 dneh od njene vložitve (81. člen ZTPDR), tožnica pa možnost uveljavitve sodnega varstva šele po tem roku (83. člen ZTPDR oziroma 105. člen ZDR). Vendar pa tožnica na ta rok, kot rok za odločitev o zahtevi, ni čakala, saj je tožbo neposredno na sodišče vložila že 4. 1. 2002. 10. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

11. Ker odgovor na revizijo ni pripomogel k odločitvi, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške tega odgovora (prvi odstavek 165. člena, v zvezi s 155. členom ZPP).