Jedro

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in je odločbi disciplinskih organov tako spremenilo, da mu je izreklo namesto ukrepa prenehanja delovnega razmerja ukrep javni opomin. Na pritožbo toženca je pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo tako spremenilo, da je tožnikov zahtevek zavrnilo. Menilo je, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je vsaka posamezna kršitev delovnih obveznosti lažja kršitev delovne obveznosti, upoštevalo pa ni, da je ponavljanje lažjih kršitev, hujša kršitev delovnih obveznosti, za katero se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Na revizijo tožnika je sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, ker v pravilniku ni določeno, da mora postati lažja kršitev delovne obveznosti dokončna, če naj gre za hujšo kršitev. Gre za realni stik lažjih kršitev, zato je šlo za hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katere je bilo dovoljeno izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Toženka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku za razveljavitev sklepov disciplinskih organov, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti. Ugotovilo je, da je tožnik lažje kršil delovne obveznosti in je zato ukrep spremenilo v javni opomin. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika odločbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožnikov zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj revizijsko sodišče izpodbijano odločbo tako spremeni, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi odločbo sodišča prve stpnje, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču druge stopnje v dopolnitev postopka in novo sojenje. Navajal je, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določilo 119. člena samoupravnega sporazuma o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu v povezavi s takrat veljavnim 45. členom zveznega in 54. členom republiškega, zakona o medsebojnih razmerjih. Tožnik je storil lažje kršitve delovnih obveznosti 21.5.1976, 20.7.1976 in 25.7.1976. Izpodbijani odločbi disciplinskih organov sta bili izdani prvostopna 28.9.1976 in drugostopna 6.11.1976. Tožnik je storil 26.5.1976 tudi hujšo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere mu je bil z odločbo z dne 30.7.1976 izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki je bil pogojno odložen za dobo dveh mesecev. Hujša kršitev delovnih obveznosti se uvršča kronološko na drugo mesto med vsemi štirimi kršitvami. Kršitve so bile obravnavane v dveh ločenih postopkih, kar je nepravilno in nezakonto. Če je hotela toženka izreči za kršitve, ki jih je sodišče okvalificiralo kot lažje, najstrožji disciplinski ukrep, ne bi smela izreči ukrepa prenehanja delovnega razmerja zaradi teh kršitev, ampak bi morala le preklicati pogojno odločitev že izrečenega ukrepa. Tožnik novih kršitev delovnih obveznosti ni storil po 30.7.1976, ko je bil izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila pogojno odložena, zato niso bili dani pogoji za preklic pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Po 119. členu omenjenega samoupravnega sporazuma pomeni ponavljanje lažjih kršitev delovnih obveznosti hujšo kršitev delovnih obveznosti le, če je izdana dokončna odločba, ne pa tudi, če se obravnavajo skupno.

Revizija je bila v skladu z določili 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki je nanjo odgovorila. Predlagala je zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Po tretjem odstavku 73. člena ZDSS v primeru, če je revizija vložena zaradi prenehanja ali sklenitve delovnega razmerja in zaradi razporeditve na drugo delovno mesto, preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Ker revizija uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP), je revizijsko sodišče revizijo preizkusilo le v tem obsegu.

Čeprav je bila hujša kršitev delovnih obveznosti, za katero je bil tožniku izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, storjena kasneje, kot ena izmed lažjih kršitev, glede katerih je bil začet disciplinski postopek, ta okoliščina ne pomeni nezakonitosti, saj zakon tega ne prepoveduje. Da je toženka tako ravnala zato, da bi oškodovala tožnika, ni dokazov, saj je mogoče, da je organ, ki je pristojen za vložitev zahteve, za lažjo kršitev izvedel kasneje, zato je bila prvo storjena lažja kršitev delovnih obveznosti obravnavana v disciplinskem postopku, ki je bil začet kasneje. Da toženka tožnika ni oškodovala kaže, tudi to, da je tožniku izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja in ni razveljavila pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa, čeprav bi bila to dolžna storiti, če je postala odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da je storil tožnik hujšo kršitev delovnih obveznosti, dokončna. Hujša kršitev delovne obveznosti po 20. alinei 119. člena omenjenega samoupravnega sporazuma je podana v ponovnih primerih istih ali podobnih lažjih kršitev delovnih obveznosti. Nikjer ni določeno, da mora delavec storiti ponovno lažjo kršitev delovnih obveznosti šele po dokončnosti odločitve glede lažje kršitve, ki je bila storjena prej. Storitev več lažjih kršitev delovnih obveznosti v kratkem razmaku, ki so v tesni zvezi z opravljanjem službe, glede na besedilo samoupravnega sporazuma kaže, da je stališče sodišča druge stopnje, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, čeprav so bile lažje kršitve obravnavane v istem postopku, pravilno. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je treba iste ali podobne lažje kršitve storjene v realnem steku, kot v obravnavanem primeru, vrednotiti kot hujšo kršitev delovnih obveznosti v smislu omenjenega samoupravnega sporazuma, je utemeljena. Utemeljena ni le navedba, da disciplinski ukrep za hujšo kršitev delovnih obveznosti na tožnika ni vzgojno deloval, saj je storil lažje kršitve delovnih obveznosti že pred izrekom ukrepa za hujšo kršitev delovnih obveznosti. Ta navedba pa v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve. Odločba sodišča druge stopnje je v skladu tudi z določili zakonov, ki jih omenja revizija in z določilom 153. člena omenjenega republiškega zakona.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena, zato jo je na podlagi 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 155. člena ZPP. Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).