Jedro

Za razsojo ni relevantno, ali je skrbnik pri sklenitvi Dogovora o vrnitvi posojila prekoračil z odločbo CSD dana mu upravičenja za zastopanje tožnice. Tožeča stranka se na prekoračitev upravičenja za zastopanje ne sklicuje, toženka pa se na neupravičeno zastopanje in prekoračitev pooblastil za zastopanje ne more uspešno sklicevati (72. in 73. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 746,64 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je veljaven in zavezujoč dogovor o vrnitvi darila, ki sta ga dne 10. 3. 2017 sklenili tožeča in tožena stranka v zvezi z darilno pogodbo, sklenjeno dne 15. 7. 2015 med tožečo stranko kot darovalko in toženo stranko kot obdarjenko za solastni delež ½ stanovanja št. ... na naslovu v ... ter toženi stranki naložilo v plačilo 3.054,28 EUR stroškov postopka tožeče stranke.

2. Pritožuje se tožena stranka (toženka), uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka in obenem materialnega prava s tem, da sodišče ni pravilno dokazno ocenilo listin v spisu, in sicer darilne pogodbe z dne 15. 7. 2015, ki glede na vsebino predstavlja izročilno pogodbo. Na vsebino darilne pogodbe je ves čas opozarjala in tudi na to, da dogovor o vrnitvi darila ne more biti veljaven, ker je v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava. Ob ugotavljanju dejanskega stanja je sodišče storilo bistveno kršitev postopka, saj je v sodbo zapisalo očitno neskladje med listinami v spisu in razlogi sodbe. Pri podpisu dogovora o vrnitvi darila nista bila prisotna ne tožnica ne skrbnik tožnice, pa tudi v notarski pisarni ju ni bilo. Pogodbeni stranki osebno se v zvezi z dogovorom o vrnitvi darila nista nikoli osebno srečali in dogovarjali, saj je vse listine sestavljala in med pravdnima strankama prenašala A. K. Tako obstoji utemeljen dvom, da je bila pogodba sklenjena na podlagi določb OZ glede soglasja volj, izjave volj ter tudi glede nesporazumov, ki pri pogajanjih lahko nastanejo. Pogodbo je podpisala pod prisilo, saj jo je A. K. obvestila, da jo bosta B. M. in njegov brat pretepla oziroma ubila. Zato se je sestala z A. K. in podpisala dogovor o vrnitvi darila, ko pa je ugotovila, da gre za osebne interese A. K. in da je bila posrednica za B. M. v nasprotju s pogodbenimi določili darilne pogodbe z dne 15. 7. 2015, je uvidela svojo zmoto. Počuti se zapeljano, nevedno, ustrahovano in ugotovila je, da za podpis dogovora o vrnitvi darila ni imela prave in resnične volje. Odločba Centra za socialno delo (CSD) o pooblastitvi B. M. za zastopanje tožnice njej ni bila vročena, zato se ne more šteti, da je bila z odločbo seznanjena. Ob podpisovanju pogodbe o razveljavitvi darila ni vedla in ni mogla vedeti za obstoj pooblastila B. M. za sklepanje pogodb v imenu tožnice. Takega pooblastila ni izkazal niti do izdaje izpodbijane sodbe. Za sklepanje dogovora o vrnitvi darila bi morala tožnica B. M. dati posebno pooblastilo na obličen način. Na podlagi odločbe CSD, ki je bila dopolnjena 14. 9. 2017, to je po začetku te pravde, B. M. ni pridobil pooblastil za sklepanje pravnih poslov v imenu O. M., kateri poslovna sposobnost ni bila odvzeta. Skrbnik za posebni primer nima pooblastil niti ni opravnomočen, da bi razveljavljal in sklepal pogodbe v imenu in za račun osebe, ki ji ni odvzeta poslovna sposobnost. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da so pravna naziranja pritožbe glede darilne pogodbe zmotna. Navedbe v pritožbi v zvezi z dogovorom o vrnitvi darila so glede načel obligacijskega prava pavšalne, glede dejanskega poteka sklepanja dogovora nepomembne, glede soglasja volj pa toženka ni podala trditvene podlage. Opozarja, da toženka ni postavila oblikovalnega zahtevka. S pritožbenimi navedbami o odsotnosti ustreznega pooblastila toženka ne more izpodbiti ugotovitve sodišča, da bi bila dolžna vedeti za obseg pooblastil. Graja stališče prvostopenjskega sodišča, da skrbnik tožnice na podlagi odločbe CSD z dne 20. 6. 2016 ni bil upravičen za sklepanje pravnih poslov. Sicer pa je bila prekoračitev pooblastil ustrezno sanirana z dopolnilno odločbo CSD z dne 14. 9. 2017 in z naknadno skrbnikovo odobritvijo dogovora na naroku 6. 10. 2017. Zgrešena je celotna argumentacija toženke, saj določbe v zvezi s prekoračitvijo pooblastila pri zastopanju varujejo zastopanega ne pa nasprotno pogodbeno stranko. Toženka se dejansko sklicuje na svoje napake volje. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 15. 7. 2015 sklenili darilno pogodbo (v nadaljevanju Darilna pogodba), s katero je tožnica podarila toženki ½ stanovanja št. ... v ... . Tožnica ni več sposobna skrbeti sama zase, zato ji je pristojni CSD z odločbo z dne 20. 6. 2016 postavil skrbnika za poseben primer, sina B. M., pri čemer med nalogami skrbnika ni sklepanja pravnih poslov. Z dopolnilno odločbo z dne 20. 6. 2016 je CSD B. M. podelil tudi upravičenje za sklepanje pravnih poslov za tožnico. Tožnica je po postavljenem skrbniku za poseben primer vložila tožbo zaradi ugotovitve prenehanja veljavnosti Darilne pogodbe, podredno zaradi razveljavitve in zaradi razveze Darilne pogodbe. Tekom postopka je toženka podpisala dogovor z dne 10. 3. 2017 o vrnitvi darila, ki ji ga je tožnica dala z Darilno pogodbo (v nadaljevanju Dogovor o vrnitvi darila). Po sklenitvi Dogovora o vrnitvi darila je tožeča stranka podala izjavo o umiku tožbe, vendar se je postopek nadaljeval, ker toženka v umik tožbe ni privolila. Tožeča stranka je nato tožbo spremenila tako, da primarno od sodišča zahteva, naj ugotovi, da je Dogovor o vrnitvi darila (polovice stanovanja št. ... v ... ) veljaven in zavezujoč. Pritožbeno sodišče pripominja, da zaključka prvostopenjskega sodišča, da je podan pravni interes za tožbo za ugotovitev veljavnosti sporazuma o vrnitvi darila, pritožba ne izpodbija, na obstoj pravnega interesa za tožbo pa višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora šteti, da je podan.

6. Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, zato se skladno s tretjim odstavkom 182. člena ZPP podredni tožbeni zahtevki, to so zahtevki, ki se nanašajo na Darilno pogodbo, ne obravnavajo več in so vse navedbe pritožbe glede presoje Darilne pogodbe brezpredmetne. Višje sodišče zato na očitke o kršitvah določb postopka in posledični zmotni ugotovitvi dejanskega stanja ter zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča glede Darilne pogodbe ne bo podrobno odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pripominja pa, da so te pritožbene navedbe tudi premalo konkretizirane, da bi pritožnica z njimi lahko uspela.

7. Kdo je bil prisoten pri podpisu Dogovora o vrnitvi darila in kdo ga je toženki dal v podpis, ni pomembno za razsojo. Ni sporno, da je že napisan Dogovor o vrnitvi darila toženki izročila A. K. in da ga je toženka podpisala. Volja za sklenitev pogodbe, kar je Dogovor o vrnitvi darila, se lahko izrazi z vsakim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da volja obstoji (prvi odstavek 18. člena Obligacijskega zakonika - OZ). S podpisom listine o sklenjenem dogovoru pogodbena stranka nedvomno izrazi svojo voljo za sklenitev pogodbe. Zakaj naj bi obstajal dvom v izjavo volje in soglasje volj, toženka ne pojasni in tudi, da naj bi prišlo do nesporazuma, je v pritožbi zgolj navrgla. S tako pavšalno pritožbeno grajo ne more uspeti.

8. V točki 36 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj toženka ni uspela dokazati, da je Dogovor o vrnitvi darila podpisala pod vplivom grožnje ali sile: B. M. in A. K. sta zanikala, da bi grozila toženki, njena izpovedba o grožnjah pa ni logična, zato sodišče verjame, da groženj ni bilo. Pritožnica le ponavlja svoje trditve o grožnjah. Na tak način življenjsko logične dokazne ocene prvega sodišča ne izpodbije. Toženkin subjektivni občutek, da je bila zapeljana, ni razlog za neveljavnost Dogovora o vrnitvi posojila. Neveljavnosti pogodbe tudi ne povzroči okoliščina, ki se nakazuje v tej pravdi, da je toženka morda k podpisu Dogovora o vrnitvi darila pristopila premalo premišljeno. V tem primeru gre za nezadostno skrbnost pri sklepanju pogodbe, ki tudi ni razlog za neveljavnost dogovorjenega. Sicer pa bi morala, kot pravilno navaja prvostopenjsko sodišče, toženka z oblikovalnim tožbenim zahtevkom doseči razveljavitev Dogovora o vrnitvi posojila. Zgolj ugovor v pravdi ne zadostuje.

9. Da odločba CSD o postavitvi skrbnika za poseben primer tožnici ni bila vročena toženki, na pravilnost odločitve ne vpliva. Da je B. M. skrbnik tožnice, je bilo zapisano v Dogovoru o vrnitvi darila, ki ga je toženka podpisala, razen tega je toženka sama priznala, da je vedela, da je B. M. tožničin skrbnik. Za razsojo tudi ni relevantno, ali je skrbnik pri sklenitvi Dogovora o vrnitvi posojila prekoračil z odločbo CSD dana mu upravičenja za zastopanje tožnice. Tožeča stranka se na prekoračitev upravičenja za zastopanje ne sklicuje; ravno obratno - sklenitev Dogovora o vrnitvi posojila odobrava in je zato skrbnik na CSD dosegel izdajo odločbe, ki mu izrecno daje upravičenje tudi za sklenitev pravdnih poslov v imenu in za račun tožnice. Toženka pa se na neupravičeno zastopanje in prekoračitev pooblastil za zastopanje ne more uspešno sklicevati (72. in 73. člen OZ1).

10. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani razlogi ne pritožbeni razlogi iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP tožnici povrniti potrebne stroške (155. člen ZPP) pritožbenega postopka. Te je višje sodišče odmerilo po stroškovniku na koncu odgovora na pritožbo in skladno z Odvetniško tarifo (OT), in sicer glede na vrednost v pritožbi obravnavanega tožbenega zahtevka 1000 točk (tar. št. 21/1 v zvezi z tar. št 18/1 OT), 20 točk za administrativne stroške (11. člen OT), kar ob vrednosti odvetniške točke v času odločanja višjega sodišča 0,60 EUR znese 612,00 EUR. Od priznanih odvetniških stroškov je sodišče odmerilo še 22 % DDV, ki znese 134,64 EUR. Toženka je tako tožnici dolžna povrniti 746,64 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni (313. člen ZPP). Če bo prišla v zamudo s plačilom, pa bo dolžna od dne zamude dalje plačati še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

1 Komentar N. Plavšak k 72. in 73. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), prva knjiga, izdala GV Založba leta 2003, stran 446 in 454.