Jedro

Zaradi ugotovljenih kršitev osebnostnih pravic, ki jih je toženec povzročil z objavo pisma z žaljivo vsebino na računalniškem omrežju internet ter s pošiljanjem pisma z enako vsebino nekaterim poslovnim partnerjem, se je tožnik počutil užaljenega in prizadetega.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. in 4. točka izreka sodbe) tako spremeni, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki še odškodnino v znesku 200.000,00 SIT ter pravdne stroške v znesku 11.756,00 SIT, oboje v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2000 do plačila.

V ostalem se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni stroške pritožbenega postopka v znesku 22.167,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom v tej zadevi odločilo, da je toženec T. K. dolžan plačati tožniku I. G. odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti v višini 300.000,00 SIT, tožencu pa še naložilo, da sodbo sodišča prve stopnje objavi na svoje stroške na internetu v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in naložilo tožencu, da povrne tožniku pravdne stroške v višini 52.646,50 SIT, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je s sklepom ugotovilo delni umik tožbe ter odločilo, da se razdruži pravdna zadeva proti drugotoženi stranki C., Mednarodno podjetje d.o.o., ter da se bo ta zadeva obravnavala samostojno pod novo opravilno številko.

Tožeča stranka se pritožuje proti zavrnilnemu delu sodbe in sicer tako, da predlaga zvišanje prisojene odškodnine za 600.000,00 SIT ali razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v novo odločanje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po določbi 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se z ugotovitvami sodišča na 7. in 8. strani sodbe, da je tožnik ravnal proti interesom podjetja Sag.... d.o.o.. V času, ko je prišlo do toženčevega škodnega ravnanja, je bila tožnikova življenjska partnerica N. I. družbenica z 80% deležem v tem podjetju. Tožnik je kot računalniški strokovnjak opravljal tehnične storitve v zvezi z dejavnostjo podjetja, v popolnem soglasju in z vednostjo ter odobritvijo družbenice N. I. Če bi se že ugotavljalo, da so kakršnakoli njegova ravnanja v neskladju s koristmi družbe, potem bi to hkrati pomenilo, da je dejanja, škodljiva tej družbi, naročala in odobravala večinska družbenica, katere delež je bil tolikšen, da morebitna opozicija preostalega družbenika (toženca z 20%), sploh ne more biti uveljavljena pri odločitvah, saj bi družbenica dosegla kvalificirano večino. Nadalje ni bila ovrednotena kot hud poseg v tožnikovo čast in dobro ime trditev toženca, da naj bi tožnik deloval zoper interese družbe Sag.... d.o.o.. Tožnik je specializiran v razmeroma ozko področje računalniške dejavnosti, konkurenca je zaradi majhnega slovenskega tržišča izjemno ostra, tako da ima vsaka navidez še tako nepomembna napaka, zamuda, nesolidnost itd., lahko dalekosežne posledice za prizadetega. Tožnik je bil tudi materialno prizadet, ker je iskal zaposlitev in jo šele po daljšem času dobil. Materialne škode sicer ne uveljavlja, pač pa le psihično prizadetost, ki je bila zaradi opisanih težav toliko težja. Zmotne so ugotovitve izpodbijane sodbe glede ocene višine škode. Sporočil na internetu seveda ne pregleduje samo peščica strokovnjakov, temveč zelo veliko število uporabnikov interneta. Marsikoga od teh je utegnila informacija odvrniti od morebitnega sodelovanja na kateremkoli poslovnem področju s tožnikom, ki je bil objavljen s polnim imenom in priimkom, torej povsem identificiran. V enaki meri to velja za drugačen medij - časopis Slovenske novice. Tožnikovo ime je objavljeno večkrat in sicer najprej na naslovnici časopisa, v podnaslovu članka ter v vsebini članka. S člankom v najbolj razširjenem slovenskem dnevnem časopisu so se z vsebino žaljivega pisma na račun tožnika lahko torej seznanili še tisti deli javnosti, ki ne spremljajo informacij na spletnih straneh interneta. Tožnik zahteva ustrezno zvišanje odškodnine, pri čemer upošteva, da je sodna praksa izoblikovala kriterije o nižji višini tovrstnih odškodnin v času od vložitve tožbe do sedaj.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških. Tožba vsebuje več zahtevkov: umik pisma z interneta, denarni zahtevek 3.000.000,00 SIT in objavo sodbe na internetu. Po 41. členu ZPP se določa vrednost spornega predmeta, kadar vsebuje tožba več zahtevkov, po seštevku vseh zahtevkov. Tožeča stranka za nedenarne zahtevke v tožbi ni ločeno označila vrednosti spornega predmeta. Sodišče pa je tudi ni pozvalo, naj to stori. Označena je le protivrednost denarnega zahtevka, ki je pač identičen z denarno terjatvijo. Zaradi navedene opustitve sodišče ni imelo podlage za odmero vseh pravdnih stroškov. Ker je tožeča stranka glede denarne odškodnine uspela le z 10%, bi torej v tem delu morala tožencu povrniti sorazmeren delež stroškov postopka. Nobene podlage ni bilo, da je sodišče v tem delu obračunalo še stroške v zvezi z umikom pisma z interneta in z objavo sodbe na internetu. V tem delu pravdni stranki sploh nista mogli prijaviti pravdnih stroškov. Zato tožena stranka predlaga ustrezno spremembo stroškovnega dela sodbe.

Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril. Če je zahtevek ocenjen z zneskom, ki je enak višini denarnega zahtevka, po mnenju tožeče stranke to še ne pomeni, da je vrednost ostalih zahtevkov ničelna ali pa, da jih tožeča stranka pri določitvi vrednosti ni upoštevala. Dejstvo je, da je tožeča stranka uspela z zahtevkom za objavo sodbe in da je bilo pismo umaknjeno z interneta šele po vložitvi tožbe, denarni zahtevek pa je le eden od zahtevkov, s katerim je tožeča stranka v celoti uspela po temelju, po višini pa res le z 10%, vendar zaradi odločanja o višini tega zahtevka niso nastali posebni stroški.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja kot pritožbeni razlog tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar teh trditev ni z ničemer konkretizirala. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo postopkovnih kršitev, ko je sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti v okviru določbe 2. odst. 350. člena ZPP.

Pravna podlaga uveljavljanega odškodninskega zahtevka je v 1. odst. 200. člena ZOR, po katerem sodišče prisodi denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo. Zaradi ugotovljenih kršitev osebnostnih pravic, ki jih je toženec povzročil z objavo pisma z žaljivo vsebino na računalniškem omrežju internet ter s pošiljanjem pisma z enako vsebino nekaterim poslovnim partnerjem, se je tožnik počutil užaljenega in prizadetega. Obseg nedopustnega ravnanja toženca je sodišče prve stopnje v obširnih razlogih sodbe natančno razčlenilo, v zadostni meri pa tudi izpostavilo, da v pismu ne gre le za žaljivo pisanje, pač pa gre tudi za žaljive obdolžitve (očitek storitve kaznivega dejanja) in pri opredelitvi teh posegov pravilno uporabilo predpise kazenskega prava. Pri ugotavljanju obsega nedopustnega ravnanja, kot enega izmed elementov odškodninskega delikta, pa je bilo potrebno v tem okviru ugotavljati ne le toženčevo nedopustno ravnanje, pač pa tudi tožnikovo. Prvostopno sodišče ga je ocenilo kot ravnanje proti interesom podjetja Sag.... d.o.o., za kar je nedvomno imelo podlago v izvedenih dokazih. Ta ugotovitev pa je vplivala le na presojo, ali je za tožnika žaljivo toženčevo pisanje v celoti ali le deloma in v kolikšnem obsegu. Pritožbene trditve o tem, da je tožnik svoje delo za družbo Sag..... d.o.o. opravljal v popolnem soglasju in z vednostjo in odobritvijo večinske družbenice N. I., nimajo prav nobenega pomena in ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi, saj so bili v razlogih sodbe upoštevani objektivni interesi podjetja.

Pač pa tožeča stranka v pritožbi utemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da pri odločanju o višini odškodnine ni upoštevalo sicer ugotovljenega dejstva, da so se s tožnikovim imenom in priimkom ter celo z vsebino žaljivega pisma na račun tožnika, seznanili bralci najbolj razširjenega slovenskega dnevnega časopisa Slovenske novice, pa tudi dejstva, da so sporočila na računalniškem omrežju internet dostopna zelo velikemu številu uporabnikov. Pritožbeno sodišče s temi trditvami soglaša in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prenizko ocenilo škodo, ki jo je utrpel tožnik zaradi duševnih bolečin, ki so posledica protipravnega posega v njegov ugled poslovneža in strokovnjaka na področju vstopa v internet omrežje. Tudi če bi držalo, da se z objavljenim pismom na internetnih straneh ni moglo seznaniti veliko ljudi, pač pa večinoma le strokovnjaki z enakim delovnim področjem, pa to gotovo ne velja za članek v časopisu Slovenske novice, ki sicer v tožniku naklonjenem tonu, pa vendarle vsem bralcem razgrne skoraj v celoti vsebino spornega pisma. S tem je bil brez dvoma dodatno prizadet tožnikov ugled, kar sam ponovno poudarja v pritožbi, prav tako mu je verjeti, da je bil zaradi tega psihično prizadet, saj so se z vsebino žaljivega pisma na račun tožnika, res lahko seznanili še tisti deli javnosti, ki ne spremljajo informacij na spletnih straneh interneta. Pravična odškodnina za povzročeno škodo znaša po oceni pritožbenega sodišča 500.000,00 SIT, torej poleg že pravnomočno prisojenega zneska 300.000,00 SIT, še dodatno 200.000,00 SIT. Višja odškodnina pa bi bila nesorazmerna v primerjavi z drugimi škodnimi primeri, predvsem tistimi s področja varstva osebnostnih pravic. Ker je tako sodišče prve stopnje le deloma zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo spremenilo v tistem delu, s katerim je bila določena pravična odškodnina, v ostalem pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožba tožene stranke izpodbija le odločitev o pravdnih stroških, in sicer le način izračuna delnega uspeha v pravdi. Ta je po njenem stališču le 10%, ker je upoštevaje denarni zahtevek tožeča stranka le v tem obsegu v pravdi uspela, medtem ko nedenarnih zahtevkov pri označitvi vrednosti spornega predmeta sploh ni upoštevala. Glede na določbo 2. odst. 165. člena ZPP mora sodišče druge stopnje, ker je spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odločiti o stroških vsega postopka. Delna sprememba sodbe je vplivala na tožnikov uspeh v pravdi glede njegovega odškodninskega zahtevka, tako da je sedaj uspel s 16,6% svojega zahtevka. Prej navedeno stališče pritožbe tožene stranke pa ni pravilno. Stroški se odmerjajo po pravilih v določbi 154. člena ZPP, glede na uspeh tožnika v pravdi. Pri tem se po določbi 2. odst. navedenega člena naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov, ob upoštevanju vseh okoliščin primera. To pa pomeni, da je ne glede na označbo vrednosti spora potrebno presojati celoten uspeh strank v pravdi. Tožnik je uveljavljal več zahtevkov in sicer denarno odškodnino v višini 3.000.000,00 SIT ter še dva nedenarna zahtevka (umik pisma z interneta ter objavo sodbe na stroške toženca na internetu ter v časopisu Delo). Glede na vsebino in pomen zahtevkov, jih je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno enakovredno obravnavati, pri čemer se izkaže, da je tožnik s prvim nedenarnim zahtevkom uspel v celoti, z denarnim je uspel s 16,6%, z drugim nedenarnim (objava sodbe), pa le polovično, saj je pravnomočno zavrnjen tisti del zahtevka, ki se nanaša na objavo sodbe v časopisu Delo. Po seštevku znaša povprečen uspeh tožnika v pravdi 55,5%, toženca pa 44,5%. Po odmeri prvostopnega sodišča, ki ji pritožbi nista ugovarjali, znaša seštevek stroškov tožeče stranke znesek 248.250,00 SIT, tožene stranke pa 164.890,00 SIT. Tako mora tožena stranka povrniti 55,5% od 248.250,00 SIT stroškov, kar znese 137.778,70 SIT, tožeča stranka pa mora povrniti toženi stranki 44,5 % od zneska 164.890,00 SIT, kar znese 73.376,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju terjatev mora torej tožena stranka povrniti tožniku 64.402,70 SIT, kar pomeni, da mu mora poleg že prisojenega zneska pravdnih stroškov v višini 52.646,50 SIT plačati še 11.756,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na prej citirani določbi temelji tudi odločitev o pritožbenih stroških. Uspeh pritožbe tožeče stranke je le delen (33,3%), saj je s pritožbo uveljavljala zvišanje odškodnine za 600.000,00 SIT, uspela pa je z zvišanjem za 200.000,00 SIT. Zato ji mora toženec, ki s svojo pritožbo ni uspel, povrniti tretjino pritožbenih stroškov in sicer za pregled sodbe ter sestavo pritožbe, skupaj 42.500,00 SIT ter za sodno takso 24.000,00 SIT, skupaj 66.500,00 SIT, tretjina pa znese 22.167,00 SIT. Stroški odgovora na pritožbo pa tožeči stranki niso priznani, saj so nepotrebni (1. odst. 155. člena ter 366. člen ZPP).