Jedro

Čeprav tožnik v spornem obdobju ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, saj ni bila vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo z vpisom v Poslovni register na podlagi ZPIZ-2 vzpostavljeno zavarovalno razmerje. Toženec je ugotavljal lastnost zavarovanca po uradni dolžnosti in skladno z drugim odstavkom 22. člena ZPIZ-2 ugotovil, da ima tožnik, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravlja pridobitno dejavnost (prvi odstavek 15. člena ZPIZ-2) status zavarovanca od dneva vpisa v Poslovni register Slovenije, do izbrisa. Glede na to, da je bil tožnik v spornem obdobju kot nosilec samostojne dejavnosti vpisan v Poslovni register Republike Slovenije in da v tem obdobju ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, so izpolnjeni pogoji določeni v prvem odstavku 15. člena ZPIZ-2, kot je odločil toženec s prvostopno odločbo, potrjeno z drugostopenjsko odločbo. Zato sta odločbi pravilni in zakoniti.

Izrek

I. Pritožba se v izpodbijanem delu (I. in III. točke izreka) zavrne in v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločbe toženca št. ... z dne 4. 12. 2014, 4. 2. 2015 in 5. 3. 2015 (I. točka izreka). Z II. točko izreka pa je odločilo, da se v odločbi št. ... z dne 4. 8. 2015 odpravita II. in III. točka izreka ter s III. točko, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zoper I. in III. točko izreka. Navaja, da je dne 7. 2. 2014 brez kakršnihkoli težav pri registrskem organu registriral opravljanje dejavnosti in se vpisal v Poslovni register. Po njegovem je potrebno upoštevati, da obdobje od februarja do avgusta 2014 spada v čas, ko so veljala prehodna določila Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Tožnik je posledično imel čas za uskladitev svojega statusa najmanj do 31. 12. 2015. Do navedenega datuma je tožnik uredil in uskladil svoj status ter prenehal opravljati pridobitno dejavnost kot samostojno dejavnost in poskrbel za izbris iz poslovnega registra. Poslovni register je javni register in kot tak dostopen vsakomur, zaradi česar bi lahko toženec z vzpostavitvijo pravnega razmerja njega sam vključil v zavarovanje. Navaja, da mu je s pravnomočno in dokončno odločbo toženca z dne 19. 11. 2013 priznana in odmerjena starostna pokojnina od 7. 11. 2013 dalje. Toženec je potem v letu 2014 za nazaj izdal odločbi, da ima lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti od 7. 2. 2014 do 2. 8. 2014 ter odločbo z dne 5. 3. 2015, s katero je odločil, da je tožnik neupravičeno prejel preveč izplačano dajatev starostne pokojnine in da je slednje dolžan vrniti tožencu. Po pritožbi zoper citirano odločbo je toženec odločbo spremenil tako, da se tožniku pokojnina, priznana z odločbo z dne 19. 11. 2013 v obdobju od 7. 2. 2014 do 2. 8. 2014 ne izplačuje. Poudarja, da je toženec z odločbami, ki so predmet tega postopka in jih je izdala za nazaj, posegel v pravnomočno in dokončno odločbo o starostni pokojnini, kar ni dopustno in ni zakonito. Za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da tožnik nima pravice do izplačevanja pokojnine za nazaj, v zakonodaji ni podlage. To sicer ne pomeni, da takšne odločbe toženec ne sme izdati, vendar pa jo lahko izda le z veljavnostjo za naprej. Dodaja, da je toženec odločil, da ima lastnost zavarovanca šele z odločbo z dne 4. 12. 2014, katera pa še ni dokončna. Z izdajo izpodbijanih odločb za nazaj je toženec dejansko posegel v pravnomočno urejeno razmerje na način, za katerega v procesnem smislu ni zakonite podlage. Takšen poseg je v nasprotju z inštitutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS in zanj toženec v določbah Obligacijskega zakonika in 194. členu ZPIZ-2 ni imel podlage. Dodaja, da je četrti odstavek 406. člena ZPIZ-2 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena ter 49. in 50. členom Ustave RS. Meni, da navedeni člen na ustavno neskladen način krati uživalcem pokojnine pravice, ki jih je določil že ZPIZ-1, hkrati pa v neenakopraven položaj postavlja uživalce pokojnine, ki niso ob uveljavitvi ZPIZ-2 opravljali dejavnosti, na podlagi katere bi ponovno pridobili lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena ZPIZ-2. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V obravnavani zadevi, ko sta predmet sodne presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 4. 2. 2015 v zvezi s prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 4. 12. 2014, s katero je toženec odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti od 7. 2. 2014 do 2. 8. 2014, na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-2, po 40 ur na teden, je sporno, ali ima tožnik možnost uskladitve statusa po prehodni določbi ZPIZ-2 in ali velja za tožnika prehodno obdobje za uskladitev lastnosti zavarovanca ali ne. Hkrati pa je glede na izpodbijano dokončno odločbo z dne 4. 8. 2015 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 5. 3. 2015 sporno, ali je tožnik kot nosilec samostojne dejavnosti v obdobju od 7. 2. 2014 do 2. 8. 2014 ter hkrati uživalec starostne pokojnine, starostno pokojnino prejeto v tem obdobju, dolžan vrniti.

6. Pravna podlaga za odločitev je podana v ZPIZ-2 ter v Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013, v nadaljevanju ZMEPIZ-1). ZPIZ-2 v prvem odstavku 15. člena določa, da so obvezno zavarovane osebe, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost. Po drugem odstavku 22. člena ZPIZ-2 obvezno zavarovanje osebi iz 15. člena traja od dneva vpisa v poslovni register ali v drug register oziroma evidenco, ki je predpisana za določeno dejavnost, ali od dne izdaje dovoljenja za opravljanje samostojne dejavnosti do dneva izbrisa iz registra oziroma evidence, začetka postopka osebnega stečaja, vrnitve ali odvzema takšnega dovoljenja ali z nastopom pravnomočnosti prepovedi opravljanja dejavnosti oziroma v drugih primerih od dneva začetka opravljanja samostojne dejavnosti in se zaključi s prenehanjem opravljanja te dejavnosti. Glede na tretji odstavek 15. člena ZPIZ-2 se samozaposlene osebe zavarujejo za polni zavarovalni čas, če ni z zakonom drugače določeno. Skladno s 76. členom ZMEPIZ-1 oseba pridobi lastnost zavarovanca z dnem vzpostavitve pravnega razmerja, ki je podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če je bila zanjo vložena prijava v zavarovanje. To pomeni, da se prvenstveno pridobi lastnost zavarovanca z vloženo prijavo v zavarovanje. Sicer pa zakon omogoča ugotavljanje lastnosti zavarovanca, če prijava ni vložena v zakonitem roku (prvi odstavek 77. člena) oziroma ugotavljanje lastnosti zavarovanca, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje (1. točka 80. člena ZMEPIZ-1).

7. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da tožnik od 7. 2. 2014 do 2. 8. 2014 ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje in da mu je bila z odločbo toženca z dne 19. 11. 2013 priznana pravica do starostne pokojnine od 7. 11. 2013 dalje. Iz dokumentacije pa še izhaja, da je toženec z dopisom z dne 19. 11. 2014 tožnika opozoril, da je z dnem, ko je pričel opravljati dejavnost, nastopila obveznost vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in na to, da bo po uradni dolžnosti uvedel postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca.

8. Bistveno za odločitev v sporni zadevi je, da je tožnik v obdobju od 7. 2. 2014 do 2. 8. 2014 bil vpisan v Poslovni register, ni pa bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan oziroma ni bila vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Zaradi stanja po 1. točki 80. člena ZMEPIZ-1, je toženec ugotavljal lastnost zavarovanca po uradni dolžnosti in skladno z drugim odstavkom 22. člena ZPIZ-2 ugotovil, da ima tožnik, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravlja pridobitno dejavnost (prvi odstavek 15. člena ZPIZ-2) status zavarovanca od dneva vpisa v Poslovni register Slovenije, to je od 7. 2. 2014 pa do 2. 8. 2014, ko je bil iz tega registra izbrisan.

9. Glede na to, da je bil tožnik v obdobju od 7. 2. 2014 do 2. 8. 2014 kot nosilec samostojne dejavnosti vpisan v Poslovni register Republike Slovenije in da v tem obdobju ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, so izpolnjeni pogoji določeni v prvem odstavku 15. člena ZPIZ-2, kot je odločil toženec s prvostopno odločbo z dne 4. 12. 2014, potrjeno z odločbo z dne 4. 2. 2015. Sodišče je zato utemeljeno citirani odločbi štelo za pravilni in zakoniti.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da za tožnika ne velja določba četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2. Tožnik namreč ob uveljavitvi ZPIZ-2, to je 1. 1. 2013 še ni bil uživalec pokojnine. Nesporno je, da se je tožnik upokojil šele 7. 11. 2013, to je po uveljavitvi ZPIZ-2. ZPIZ-2 v četrtem odstavku 406. člena določa, da uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi ZPIZ-2 (1. 1. 2013) opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca 14., 15. in 16. člena ZPIZ-2, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve ZPIZ-2, ta rok pa je bil nato podaljšan, uskladi svoj status z določbami 116. člena ZPIZ-2. Ker ZPIZ-2 ne dopušča več hkratnega prejemanja pokojnine in opravljanja samostojne dejavnosti, je v prehodnih določbah določil obveznost uskladitve statusa z novo ureditvijo, to možnost pa v četrtem odstavku 406. člena ZPIZ-2 omogoča uživalcem pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravljajo dejavnost. Že sodišče prve stopnje je dodatno pojasnilo, da ZPIZ-2, z razliko od Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1, veljaven do 31. 12. 2012) ne omogoča več tako imenovanega sočasnega dvojnega statusa upokojenca in zavarovanca, kar je omogočila določba 18. člena ZPIZ-1, ki je urejala izvzem iz zavarovanja. Po novi ureditvi v skladu z ZPIZ-2 se morajo vse osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost kot samostojni podjetniki posamezniki, obvezno vključiti v zavarovanje.

11. Ker za tožnika ne velja določba četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2, je v konkretnem primeru neupošteven in irelevanten tudi očitek, da je ta določba v neskladju z določbami Ustave RS.

12. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno odločilo tudi glede vračila izplačane pokojnine v obdobju, ko je imel tožnik status samostojnega podjetnika in je bil vpisan v Poslovni register Republike Slovenije. Status zavarovanca in sočasno uživalca pokojnine se načeloma izključuje. To pomeni, da istočasno ni mogoče imeti statusa zavarovanca in biti uživalec pokojninske dajatve. Ker je imel tožnik v obdobju od 7. 2. 2014 do 2. 8. 2014 status zavarovanca, tožnik glede na določbo 116. člena ZPIZ-2 že po samem zakonu ni bil upravičen do izplačevanja starostne pokojnine v tem obdobju. Toženec je zato zaradi izpolnjenega dejanskega stanja po 116. členu ZPIZ-2 na podlagi prvega odstavka 194. člena ZPIZ-2 odločil, da je tožnik dolžan neupravičeno izplačane zneske, ki jih je prejel v obdobju od 7. 2. 2014 do 2. 8. 2014, vrniti tožencu. Toženec s tem ni posegel v pravnomočno odločitev glede pravice do starostne pokojnine, saj je zgolj ugotovil dejstvo neupravičenosti do izplačila starostne pokojnine v spornem obdobju, ni pa tožniku odvzel pravice do starostne pokojnine. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravnomočno odločitev.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in III. točke izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na uspeh v pravdi je namreč sodišče prve stopnje tudi pravilno, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka. Ker pa tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tudi stroške pritožbe trpi sam.