Jedro

Na prilogo tožbe se tožnik izjemoma lahko sklicuje takrat, ko priloga ne pomeni dokaza in ko ne gre za primer, ko se s tem sodišču naloži breme, da samo iz obsežnih prilog tožbe poišče pravno relevantne navedbe tožnika.

Dokazni predlogi morajo biti substancirani, kar pomeni, da mora stranka jasno navesti, katero dejstvo želi dokazovati z določenim dokazom.

Sklicevanje na posamezno blagovno znamko predstavlja izjemo, če drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, pri čemer je v vsakem konkretnem primeru treba tehtati, ali je mogoče oblikovati tehnično specifikacijo ali ne.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) št. 33123-79/2009 z dne 28. 2. 2013, s katero je bil zavrnjen tožničin zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33123-79/2009-11 z dne 4. 5. 2010.1 Izplačilo denarja je bilo zavrnjeno, ker je Agencija ob preverjanju upravičenosti do izplačila v skladu z Uredbo Komisije (EU) št. 65/2011z dne 27. 1. 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanju Uredba 65/2011), ugotovila, da je tožnica izvedla javno naročilo za izvedbo del na navedenem objektu v nasprotju s predpisi, javnim razpisom in odločbo o pravici do sredstev, saj je brez soglasja Agencije (količinsko in vsebinsko) spremenila popise del in pri posameznih postavkah javnega naročila navedla blagovne znamke oziroma postopke.

2. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinjalo z navedeno ugotovitvijo Agencije. V nadaljevanju je zavrnilo tožbene očitke o neutemeljenem odštevanju vrednosti določenih postavk, ki se nanašajo na dodatna oziroma nujna nepredvidena dela in jih je tožnica v (tožbi priloženi) tabeli označila z modro barvo. Strinjalo se je tudi s presojo, da se tožnici ne prizna izdatkov, ki se nanašajo na neizvedena dela iz razpisa (v navedeni tabeli označeni z oranžno barvo) in za katere tožnica zatrjuje, da so bila vključena v drugo vrsto del. Ob sklicevanju na utemeljitev izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) je ocenilo, da se zavrnitev teh stroškov v zvezi z mizarskimi, slikopleskarskimi in tlakarskimi deli nanaša delno na stroške v zvezi z blagovno znamko, delno pa na izdatke, ki niso bili navedeni v javnem razpisu. Zato se sodišče prve stopnje ni strinjalo s tožničinim izračunom upravičenih stroškov, razvidnih iz tožbi priložene tabele.

3. Tožnica (v nadaljevanju revidentka) je zoper sodbo vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 263/2014. Pojasnjuje, da je na toženo stranko že dne 2. 8. 2011 naslovila zahtevek za spremembo obveznosti, ki bi mu moralo biti ugodeno skladno s prvim odstavkom 54. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1). Odločitev tožene stranke o zavrnitvi soglasja je izpodbijala z obravnavano tožbo, saj drugega pravnega sredstva glede na četrti odstavek navedenega člena nima. Do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na nezakonitost zavrnitve soglasja, pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. S tožbo je namreč izpodbijala tako odločbo z dne 28. 2. 2013, kot tudi odločbo o zavrnitvi zahtevka za spremembo obveznosti, ki jo je prejela dne 11. 11. 2011. Zaradi neobravnavanja navedenih tožbenih ugovorov sta ji bili kršeni pravica do pravnega sredstva iz 25. člena in pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ter pravica iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Poudarja, da njena pravica do izplačila nepovratnih denarnih sredstev ne sme biti vezana na samovoljnost upravnega organa, ki odloča o podelitvi soglasja k tistim spremembam obveznosti, pri katerih so izpolnjeni zakonski pogoji po ZKme-1. 4. V nadaljevanju revidentka meni, da sodišče prve stopnje ni dovolj obrazložilo primerjave med ugotovitvami Agencije in tožbenimi navedbami glede razlike med spremenjenimi postavkami in upravičenimi stroški. Poudarja še zmotnost stališča sodišča prve stopnje v zvezi z nespoštovanjem devetega odstavka 37. člena takrat veljavnega Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2). Iz navedene določbe namreč ni razvidno, kam mora naročnik zapisati besedno zvezo "ali enakovredno". Zato revidentka s tem, ko je to besedno zvezo vidno in pregledno vključila na prvo stran popisa gradbeno obrtniških del, ni kršila navedene določbe ZJN-2. Sicer pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je takšno besedno zvezo vključila v popis mizarskih del. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi revidentki očitala, da se je na blagovno znamko sklicevala pri treh postavkah v okviru zidarskih del in dveh postavkah v okviru tesarskih del, torej pri petih postavkah od skupno 76 postavk gradbeno obrtniških del. Iz tega izhaja, da se je sklicevala na blagovne znamke pri 6,6 % postavkah, kar jasno dokazuje, da gre pri sklicevanju za izjemo. To pomeni, da je za vsako postavko opravila tehtanje, ali je mogoče oblikovati tehnično specifikacijo, pri čemer sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem je namen navedene določbe ZJN-2. 5. Glede na navedeno revidentka predlaga ugoditev reviziji tako, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi tako, da ugodi zahtevku za izplačilo sredstev in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

**K I. točki izreka:** **_Glede dovoljenosti revizije_**

7. Pogoje za dovoljeno revizijo določa 1. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-12, iz katere je razvidno, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Z odločbo, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, je bil zavrnjen revidentkin zahtevek za izplačilo 249.304,94 EUR, kar presega navedeni mejni znesek za dovoljenost revizije.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

**_Ugotovljeno dejansko in pravno stanje_**

9. Iz dejanskega stanja zadeve je razvidno, da je Agencija revidentki z odločbo z dne 4. 5. 2010 priznala pravico do nepovratnih sredstev za rekonstrukcijo Kulturnega centra. Revidentka je dne 30. 8. 2012 vložila zahtevek za izplačilo odobrenih sredstev v višini 249.304,94 EUR, ki je bil zavrnjen z odločbo Agencije št. 33123-79/2009 z dne 28. 2. 2013. 10. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče že odločalo. S sklepom X Ips 263/2014 z dne 23. 7. 20153 je uvodoma ugotovilo, da je predmet tega upravnega spora navedena odločba Agencije z dne 28. 2. 2013 (10. točka obrazložitve) in nato povzelo sicer nesporno ugotovitev Agencije, da je revidentka v navedenem zahtevku za izplačilo sredstev vključila tudi količinsko in vsebinsko spremenjena dela glede na dokumentacijo, ki je bila podlaga za njeno kandidaturo na Javnem razpisu in za izdajo odločbe o pravici do sredstev, ne da bi za to pridobila ustrezno soglasje Agencije. Zato je Vrhovno sodišče potrdilo pravilnost stališča Agencije, da revidentkin zahtevek za izplačilo sredstev v spremenjenem delu ni v skladu s predpisi, javnim razpisom in odločbo o pravici do sredstev (drugi odstavek 56. člena ZKme-1). Glede na takšno stanje zadeve je morala Agencija po presoji Vrhovnega sodišča na podlagi določb 56. člena ZKme-1 in 30. člena Uredbe 65/2011 opraviti primerjavo postavk, odšteti spremenjene postavke od upravičenih stroškov naložbe ter ugotoviti razliko na način iz 30. člena Uredbe 65/2011 in nato na tej podlagi odločiti o revidentkinem zahtevku za izplačilo sredstev.4

11. V nadaljevanju je Vrhovno sodišče presodilo, da se sodišče prve stopnje (zgolj s sklicevanjem na razloge izpodbijane odločbe) ni opredelilo do tožbenih trditev v zvezi s pravilnostjo in popolnostjo ugotovljenega dejanskega stanja glede opredelitve navedenih sprememb in njihove višine, saj je revidentka lahko šele v tožbi uveljavljala svoja stališča glede odbitkov stroškov zaradi sprememb in očitane kršitve določbe 37. člena ZJN-2.5 Pojasnilo je, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenega ugovora, da kršitve navedene določbe ni, ker je bilo "pri skupni rekapitulaciji na prvi strani popisa" gradbeno-obrtniških del (ki je bil sestavni del njenega javnega naročila) izrecno navedeno, da "je vse v popisu navedene materiale možno zamenjati s cenejšimi, če imajo enake tehnične karakteristike in so kakovostno enakovredni", kar naj bi po revidentkinem mnenju zadostilo pogojem za izjemo iz zadnjega stavka devetega odstavka 37. člena ZJN-2.6

12. V novem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni ugovor, da je revidentka zahtevi iz devetega odstavka 37. člena ZJN-2 ugodila že s splošno opombo na prvi strani popisa gradbeno obrtniških del, da je "vse v popisu navedene materiale možno zamenjati s cenejšimi, če imajo enake tehnične karakteristike in so kakovostno enakovredni" (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na ugotovitev, da je revidentka javno naročilo za pridobitev izvajalca del za rekonstrukcijo objekta izvedla že s količinsko in vsebinsko spremenjenimi popisi del, za katere ni imela soglasja Agencije (pri čemer med strankama ni sporno, da gre pri tem za povečanje vrednosti naložbe za 28 %), je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi očitke o neutemeljenem odštevanju vrednosti določenih postavk, ki se nanašajo na dodatna oziroma nujna nepredvidena dela. Kot neutemeljenega je prav tako zavrnilo tožbeni ugovor, da revidentki niso bili priznani izdatki, ki se nanašajo na neizvedena dela iz razpisa in v zvezi s katerimi revidentka zatrjuje, da so bili vključeni v drugo vrsto del. _**Glede utemeljenosti revizije**_

13. Revizija ni utemeljena.

_**Glede pravilnosti presoje tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na nezakonitost zavrnitve soglasja**_

14. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, od katerega v obravnavani zadevi ne odstopa, da glede na jasno zakonsko določbo 54. člena ZKme-1 in zadnji odstavek 1. točke 30. člena Uredbe 65/2011 ter nesporno dejstvo, da revidentka nima soglasja Agencije k spremembam svojih obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev, ki jih je izvršila in uveljavljala v zahtevku za izplačilo sredstev, ni pomembno, kdaj so bila dela izvršena in kdaj bi morala (revidentka) zaprositi za soglasje. Tovrstne spremembe lahko vplivajo le na pravočasnost investitorjeve najave in prošnje za soglasje Agencije k spremembi, ki pa mora biti v vsakem primeru pred vložitvijo zahteve za izplačilo sredstev. Pravočasnost najave in prošnje za soglasje Agencije pa v tej zadevi ni pomembna za odločitev, saj soglasja Agencije k spremembam ob vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev nesporno ni bilo, pa bi najpozneje takrat moralo biti izkazano.7

15. Na navedeno jasno stališče Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 263/2014 se je sodišče prve stopnje v novem sojenju sklicevalo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato ni utemeljen revizijski ugovor, da se ni opredelilo do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na nezakonitost zavrnitve soglasja Agencije.

16. Vrhovno sodišče tudi ne more pritrditi revidentkinim navedbam, da je v obravnavanem upravnem sporu izpodbijala odločbo, s katero naj bi Agencija zavrnila omenjeno soglasje in naj bi jo revidentka prejela 11. 11. 2011. Njen zahtevek, o katerem je sodišče prve stopnje moralo odločati v tem upravnem sporu,8 se namreč več kot očitno nanaša na odločbo Agencije z dne 28. 2. 2013, kot to izhaja tudi iz jasnih ugotovitev Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 263/2014. Nenazadnje je tudi iz tožbenih razlogov razvidno, da tožena stranka dne 11. 11. 2011 ni izdala odločbe, o katere zakonitosti bi lahko sodišče odločalo v upravnem sporu, ampak je revidentko le z dopisom obvestila, da ne daje soglasja k nepredvidenim delom (tretja in sedma stran tožbenih razlogov). Navedene revizijske trditve so torej najmanj protispisne.

_**Glede presoje tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na opredelitev sprememb popisa del v zvezi z rekonstrukcijo objekta in njihove višine v izpodbijani odločbi**_

17. Sodišče prve stopnje je v zvezi z utemeljenostjo odštevanja vrednosti postavk, ki se nanašajo na dodatna oziroma nujna nepredvidena dela, ugotovilo, da revidentka zanje ni pridobila soglasja Agencije in da med strankama ni sporno, da se je naložba zato povečala za 28 %.

18. Revidentka v tožbi trdi, da je glede na metodologijo tožene stranke upravičena do stroškov v višini 374.857,13 EUR in ne do 183.529,91 EUR, kot je razvidno iz izpodbijane odločbe. V dokaz teh trditev se sklicuje na priloženo primerjalno tabelo, v kateri je neupravičeno odštete novo uvedene postavke označila z modro barvo. Navaja, da so navedene postavke posledica nujnih sprememb pri rekonstrukciji objekta in se nanašajo na ključavničarska dela jeklene konstrukcije, potrebna za zagotovitev mehanske stabilnosti in varnosti objekta ter na elektro-strojne instalacije, zaradi česar meni, da ne gre za dodatna, ampak nujna nepredvidena dela, ki bi jih tožena stranka morala priznati.

19. Iz navedenega je razvidno, da revidentka svojih trditev v zvezi z dodatnimi deli ne substancira po posameznih postavkah, ampak se v dokaz njihovega obstoja sklicuje na svojo obsežno evidenco.9

20. Tožba je zahteva tožnika, s katero se upravni spor začne in predstavlja glavno ter samostojno tožnikovo procesno dejanje. Vse navedbe, na katere tožnik opira svojo zahtevo za sodno varstvo, morajo zato biti razvidne že iz tožbe. Sklicevanje na vsebino drugih listin in dokumentov kot na lastne navedbe namreč povzroča tako pri sodišču kot pri nasprotni stranki nejasnost in negotovost o vsebini trditvene podlage tožbe in dejanske podlage spora nasploh.10 Zato mora biti pristop k dovolitvi sklicevanja na priloge tožbe kot lastne navedbe stranke restriktiven.11 Na prilogo tožbe se torej tožnik izjemoma lahko sklicuje takrat, ko priloga ne pomeni dokaza in ko ne gre za primer, ko se s tem sodišču naloži breme, da samo iz obsežnih prilog tožbe poišče pravno relevantne navedbe tožnika.12

21. V obravnavani zadevi sporne postavke, ki naj bi se nanašale na nujna nepredvidena dela, sploh niso konkretizirane. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča sklicevanje na navedeno primerjalno tabelo neprimerno, saj ni mogoče pričakovati od sodišča, da bo samo v obširni in tehnično zapleteni dokumentaciji iskalo in izluščilo, katera dejstva bi utegnila biti relevantna za odločitev v konkretnem upravnem sporu. S tem bi sodišče prevzelo vlogo stranke in samo oblikovalo dejansko podlago spora, obenem pa bi onemogočilo nasprotni stranki izjaviti se o relevantnih dejstvih, saj ji ne bi bilo znano, katera iz obširne dokumentacije bo sodišče sploh prepoznalo za taka.13

22. Priložena dokumentacija14 bi torej lahko služila le kot dokaz za obstoj že navedenih relevantnih dejstev.

23. Vendar pa morajo biti dokazni predlogi substancirani,15 kar pomeni, da mora stranka jasno navesti, katero dejstvo želi dokazovati z določenim dokazom. Nesubstancirane dokazne predloge zato sodišče zavrne.16

24. Glede na navedeno obširna in tehnično zapletena primerjalna tabela, v zvezi s katero dejanska podlaga spora ni oblikovana in iz katere ni jasno razvidno, kaj želi revidentka z njo dokazovati, po presoji Vrhovnega sodišča ni tak dokaz, ki bi lahko prispeval k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi.17

25. Zato sodišče prve stopnje tega dokaza iz upravičenih razlogov - zaradi njegove nesubstanciranosti - ni bilo dolžno izvesti. Glede na takšno izhodišče bi torej bilo treba obveznost tožene stranke presojati z drugimi dokaznimi sredstvi, ki pa jih revidentka ni navedla. Dokaz z zaslišanjem izvedenca je v tožbi namreč predlagala le "po potrebi", torej neveljavno,18 česar z revizijo niti ne izpodbija.

26. Glede na navedeno se je sodišče prve stopnje ob ustrezni opredelitvi procesne dejanske podlage po presoji Vrhovnega sodišča pravilno sklicevalo na razloge izpodbijane odločbe Agencije (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), zaradi česar ni utemeljen revizijski ugovor, da se ni opredelilo do bistvenih dejstev in okoliščin. Ker revidentka ni imela soglasja Agencije za spremembe del in tudi ni konkretizirano navedla postavk, ki se nanašajo na višino njenega zahtevka iz naslova nujnih nepredvidenih del, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da s tem povezani tožbeni ugovori niso utemeljeni. Zato je zadoščeno revidentkini pravici do obrazloženosti sodne odločbe in je mogoč revizijski preizkus navedene odločitve.19 **_Glede pravilnosti presoje tožbenih ugovorov v zvezi s kršitvami ZJN-2_**

27. Iz tožbenih razlogov je razvidno, da naj revidentka ne bi kršila devetega odstavka 37. člena ZJN-2, saj je pri skupni rekapitulaciji na prvi strani popisa gradbeno-obrtniških del izrecno navedeno, da "je vse v popisu navedene materiale možno zamenjati s cenejšimi, če imajo enake tehnične karakteristike in so kakovostno enakovredni." Meni, da iz navedene dikcije, ki je veljala za celoten popis del, izhaja, da je pri postavkah, kjer ni bilo mogoče drugače opisati predmeta naročila, uporabila besedo "enakovredno". Izrecno je tudi navedeno, da popis del ne favorizira nobenega posameznega proizvajalca, ampak navaja proizvajalca in tip materialov izključno z namenom natančnejše specifikacije in opisa predvidenih vgrajenih materialov ter opreme. Rumeno označene postavke v primerjalni tabeli, ki se nanašajo na oznake blagovnih znamk ali postopke, so zato po revidentkinem prepričanju neupravičeno odštete od zahtevka za plačilo.

28. V obravnavani zadevi je torej sporno, ali je revidentka zagotovila enakopravnost pri oddaji javnega naročila.

29. Zaradi upoštevanja načela prostega pretoka blaga, načela svobode ustanavljanja in načela svobode opravljanja storitev ter načel, ki iz teh izhajajo, kot so načelo enakopravnosti, načelo nediskriminacije, načelo vzajemnega priznavanja, načelo sorazmernosti in načelo transparentnosti, je bila sprejeta v času izdaje izpodbijanega upravnega akta veljavna Direktiva 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (v nadaljevanju Direktiva 2004/18/ES, glej 2. točka njenih uvodnih izjav).20

30. Skladno z Direktivo 2004/18/ES morajo naročniki obravnavati gospodarske subjekte enakopravno in nediskriminacijsko ter delovati transparentno (2. člen). Če tega ne upravičuje predmet naročila, se tehnične specifikacije ne smejo sklicevati na posamezno znamko ali vir ali na določeni postopek ali na blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se s takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom oziroma bi s tem bila nekatera podjetja ali nekateri proizvodi izločeni. To sklicevanje je izjemoma dovoljeno, če ni mogoče dovolj natančno in razumljivo opisati predmeta naročila v skladu z odstavkoma 3 in 4; pri takem sklicevanju se morajo navesti besede "ali enakovredno" (8. točka 23. člena).

31. Navedeno pravo Evropske unije je skladno s predhodno sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zvezi z vprašanjem zlorabe tehničnih specifikacij zaradi zmanjšanja števila ponudnikov. SEU je namreč že v sodbi v zadevi C-359/93, Komisija proti Kraljevini Nizozemski, navedlo, da se tehnične specifikacije ne smejo sklicevati na (blagovno) znamko, razen s pripisom "ali enakovredni", če ni mogoč drugačen, dovolj natančen (sufficiently precise) in popolnoma razumljiv (fully intelligible) opis.21

32. Z navedenim stališčem SEU in pravom EU je skladna22 tudi v času odločanja upravnega organa veljavna določba 37. člena ZJN-2,23 s katero so urejena splošna pravila glede določitve tehničnih specifikacij, ki morajo omogočati enakopraven dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Tehnične specifikacije morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika, tako da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki (drugi odstavek navedenega člena). V skladu z devetim odstavkom 37. člena ZJN-2 se tehnične specifikacije, če tega ne upravičuje predmet naročila, ne smejo sklicevati na posamezno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovne znamke,24 patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se s takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom ali bi s tem bili izločeni. To sklicevanje je dovoljeno v primerih, ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, pri takem sklicevanju pa se navede besedo "ali enakovredni".

33. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da sklicevanje na posamezno blagovno znamko predstavlja izjemo, če drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, in da je v vsakem konkretnem primeru treba tehtati, ali je mogoče oblikovati tehnično specifikacijo ali ne.

34. Iz dejanskega stanja zadeve, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da je revidentka v razpisni dokumentaciji v popisu gradbeno obrtniških del (ki je bil sestavni del njenega javnega naročila) navajala blagovne znamke tako pri zidarskih delih (npr. zidaki Poroterm, Styrodur plošče), pri tesarskih delih (npr. folija Sarmafil TU 222) in pri mizarskih delih (npr. mavčna plošča GFK A2).

35. Glede na navedena materialnopravna izhodišča nacionalnega in sekundarnega prava EU in relevantno sodno prakso SEU, iz katere je prav tako razvidno, da je treba izjeme od pravil v zvezi s postopki oddaje javnih naročil razlagati strogo,25 je upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje torej pravilno stališče sodišča prve stopnje, da revidentka ni spoštovala zahtev iz določbe devetega odstavka 37. člena ZJN-2 zgolj s splošno opombo na prvi strani popisa gradbeno obrtniških del, da je "vse v popisu navedene materiale možno zamenjati s cenejšimi, če imajo enake tehnične karakteristike in so kakovostno enakovredni". Razlaga te opombe, kot jo ponuja revidentka,26 bi namreč nasprotovala namenu navedene določbe ZJN-2, ki je nedvomno v enakopravni in nediskriminacijski obravnavi gospodarskih subjektov in transparentnem delovanju naročnika.27 Zato zahteva, da je treba pri vsaki postavki javnega naročila posebej navesti besedno zvezo "ali enakovredni", za revidentko ni predstavljala nerazumnega bremena.

36. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da revidentka tudi trditev v zvezi s kršitvami ZJN-2 ne substancira po posameznih postavkah, ampak se v dokaz njihovega obstoja prav tako sklicuje na navedeno obsežno evidenco, je pravilna presoja sodišča prve stopnje v zvezi z neutemeljenostjo revidentkinih stroškov, ki se nanašajo na blagovno znamko.

**_Odločitev Vrhovnega sodišča_**

37. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje torej pravilno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev o zavrnitvi zahtevka za izplačilo nepovratnih sredstev.

38. Ker niso utemeljeni razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1), je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

39. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Z navedeno odločbo je Agencija odobrila nepovratna sredstva v višini do 249.304,94 EUR za sofinanciranje ukrepa 322: Obnova in razvoj vasi, objavljenega v Javnem razpisu za obnovo in razvoj vasi (Uradni list RS, št. 23/2009, Javni razpis), in sicer za rekonstrukcijo kulturnega centra Hotinja vas. 2 Ker je bila v obravnavani zadevi sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), se v postopku pred Vrhovnim sodiščem določbe tega zakona ne uporabljajo (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). 3 Z navedenim sklepom je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje II U 151/2013-11 z dne 21. 5. 2014 in zadevo temu sodišču vrnilo v novo sojenje. 4 Celoten odstavek je povzet po 19. točki obrazložitve sklepa X Ips 263/2014. 5 Ibidem, 24. točka obrazložitve. 6 Ibidem, 25. točka obrazložitve. 7 Celoten odstavek je povzet po 15. točki obrazložitve sklepa X Ips 263/2014. 8 Sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno sodišče (drugi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Sodišče odloča v upravnem sporu o tistem, kar je sporno: zakonitost konkretnega upravnega akta (primerjaj s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1) presodi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1; glej tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 571). 9 Omenjena, 37 strani dolga primerjalna tabela večjega formata, je sicer navedena med dokaznimi sredstvi na osmi strani tožbe, vendar je iz tožbenih razlogov razvidno, da se revidentka sklicuje na njeno vsebino. 10 Primerjaj s sodbo II Ips 110/2014 z dne 26.11.2015 (9. točka obrazložitve). 11 V sodni praksi (glej odločbo II Ips 126/2009 z dne 3. 11. 2011, podobno tudi II Ips 489/2005 z dne 13. 9. 2007, II Ips 187/2009 z dne 21. 10. 2010 in II Ips 110/2014 z dne 26. 11. 2015) je že uveljavljeno stališče, da se sklicevanje na priloge lahko nanaša le na dokaz že danih navedb ali na njihovo natančnejše substanciranje. 12 Primerjaj s sklepom II Ips 148/2015 (20. točka obrazložitve). 13 Glede na navedeno sodišču prve stopnje revidentke ni bilo treba pozivati na pripravo povzetka najbistvenejših navedb, in ji za to dati ustrezen rok. Stranka mora ustrezno procesno gradivo zbrati pred začetkom postopka in se ne more zanašati na to, da ga bo oblikovala šele med postopkom (primerjaj s sodbo II Ips 110/2014 z dne 26.11.2015, 9. točka obrazložitve). 14 Gre sicer za enostransko listino, ki je tožena stranka očitno ne priznava. 15 Navedeno izhaja iz 7. in 212. člena ZPP, ki ju je treba uporabiti glede na prvi odstavek 22. člena ZUS-1. 16 Glej na primer odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 519/2005, II Ips 374/2006 in II Ips 889/2006. 17 Drugi odstavek 20. člena ZUS-1 se glasi:"Sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi." 18 Zgolj besedilo, naj se izvedenec zasliši "po potrebi" (konec sedme in začetek osme strani tožbenih razlogov) za takšno zahtevo ne zadostuje. Tako stališče, ki se lahko uporabi tudi v obravnavani zadevi, je Vrhovno sodišče sprejelo na primer v sodbi II Ips 13/2015 z dne 19.5.2016, kjer je revident v dokaz svojih trditev predložil pisno izjavo priče in „po potrebi“ predlagal njeno zaslišanje (glej 10. točko obrazložitve). 19 Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča Up-184/16-13 z dne 11. 7. 2017 (7. točka obrazložitve) in sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 141/2017 z dne 25. 4. 2018 (19. točka obrazložitve). 20 Navedena direktiva je prenehala veljati 18. 4. 2016, ko je stopila v veljavo Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES. 21 25. točka obrazložitve sodbe v zadevi C-359/93. 22 Vrhovno sodišče je sicer že večkrat sprejelo stališče, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo EU (glej na primer sklep I Up 117/2017 z dne 21. 6. 2017, 11. točka obrazložitve). 23 Navedeni zakon je prenehal veljati 1. 4. 2016. 24 Skladno z določbami Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) je sicer ena izmed pravic industrijske lastnine znamka (drugi odstavek 1. člena) in ne "blagovna znamka". 25 Glej na primer sodbo v zadevi C-394/02, Komisija proti Helenski republiki, 33. točka obrazložitve. 26 Glej 4. točko obrazložitve te sodbe. 27 Glej tudi citirani 2. člen Direktive 2004/18/ES.