Jedro

Za odločitev, ali toženec protipravno vznemirja lastninsko pravico tožnice s tem, ko je njegovo vozilo že več let na njenem parkirišču, ni pomembno, kdo je kriv za okvaro vozila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec mora tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 186 EUR v roku 15 dni, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan prenehati z vznemirjanjem lastninske pravice tožnice na njeni nepremičnini z ID znakom 000 in odstraniti osebno vozilo znamke M., ki stoji na omenjeni nepremičnini, in sicer na njenem severnovzhodnem delu in se nahaja neposredno poleg prostora za komunalne odpadke, nameščenega v severno-vzhodnem kotu parcele, v roku 15 dni (I. točka izreka). Sodišče je še odločilo, da je dolžan toženec tožnici povrniti stroške postopka v znesku 862,67 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo. Odločitvi sodišča nasprotuje iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj naj bi bilo o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin, zapisnikov oz. prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Izpostavlja posamezna nasprotja med izpovedbami prič in ugotovitvami sodišča glede nastale okvare vozila. Zatrjuje tudi, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, saj temelji na izvedenskem mnenju, ki je podano arbitrarno ter je pristransko in nestrokovno, kar zelo nadrobno utemeljuje. Prav tako naj bi po mnenju pritožnika sodišče naredilo napako, ker ni upoštevalo nasprotne tožbe, ki jo je vložil, nepravilno pa naj bi ugotovilo tudi dejansko stanje zadeve, in sicer glede tega, kdo in na kakšen način je povzročil okvaro spornega vozila. Pritožnik navaja, da je nepravilen in nezakonit tudi izrek o stroških, češ da ni logično, da so stroški večji od spora. Predlaga razveljavitev sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodbe in vračilo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva (čeprav je poleg tega po nepotrebnem ugotavljalo tudi pravno nepomembna dejstva).

6. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana. Prav tako ni nikjer nasprotja med povzetki listin in listinami samimi, zato tudi kršitve po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP sodišče prve stopnje ni storilo. Pritožnik se ne strinja z dokazno oceno, in tudi če bi bila njegova graja utemeljena, to ne bi predstavljalo omenjenih procesnih kršitev. Vendar pa se pritožnikovi očitki vsi nanašajo na pravno nepomembna dejstva, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, zato se pritožbeno sodišče s preverjanjem dokazne ocene teh dejstev ni podrobneje ukvarjalo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 99. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem lahko lastnik, ki ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha. Tožnica je dokazala, da ima na nepremičnini, na kateri stoji toženčevo vozilo, lastninsko pravico; o tem ni bilo spora. Dokazala je tudi, da jo toženec v njeni pravici protipravno vznemirja. Toženec ni uspel dokazati, da ima na tožničini nepremični kakšno pravico, ki mu dopušča poseganje v njeno lastnino.

8. Neutemeljeno je toženčevo zatrjevanje, da vozila na tožničinem parkirišču ni pustil samovoljno, ampak zato, ker je po njeni krivdi prišlo do okvare vozila. Za odločitev, ali toženec protipravno vznemirja lastninsko pravico tožnice s tem, ko je njegovo vozilo že več let na njenem parkirišču, sploh ni pomembno, kdo je kriv za okvaro vozila. Pomembno je le, da se toženčevo vozilo na tožničini nepremičnini nahaja brez kakršnekoli pravne podlage. Toženec s tem, ko trdi, da je njegovo vozilo tam v posledici okvare, ki jo je povzročila tožnica med opravljanjem tehničnega pregleda vozila, smiselno zatrjuje, da je vozilo tam na podlagi pogodbenega razmerja s tožnico (ki še ni končano) oz. da vozila zaradi ravnanja tožnice ne more odstraniti. Ne eno ne drugo ne drži. 9. Pri opravi tehničnega pregleda gre za podjemno pogodbo, s katero se je podjemnik (tožnica) zavezal opraviti določen posel (tehnični pregled), naročnik (toženec) pa se je zavezal, da mu bo to plačal (619. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). Ni sporno, da je tožnica tehnični pregled opravila, toženec pa je prevzel ključe vozila in hkrati grajal zatrjevane napake opravljene storitve. S tem je toženec izpolnitev prevzel in je podjemno razmerje med strankama prenehalo, s tem pa je prenehala tudi podlaga za hrambo vozila.

10. Toženčev zahtevek za povračilo zatrjevane škode je predmet njegove nasprotne tožbe, ki je sodišče prve stopnje ni spregledalo, le odločilo je (pa ne z izpodbijano sodbo), da jo bo obravnavalo ločeno. Torej je ni prezrlo, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Le v tisti pravdi (v zvezi z obravnavanjem nasprotne tožbe) bo pomembno, ali je do okvare toženčevega vozila in posledično morebitne škode prišlo zaradi ravnanja tožničinih delavcev.

11. Ne drži pa niti druga implicirana obrambna teza toženca, češ da vozila ne more odstraniti, saj to preprosto ne drži. Če bi zaradi otežene odstranitve, ki bi bila posledica tožničinega ravnanja, toženec utrpel morebitne stroške, so tudi ti kvečjemu lahko predmet samostojnega zahtevka. Ni pa to podlaga za (neskončno) uporabo tožničine nepremičnine. Pravilna je torej ocena sodišča prve stopnje, da toženec protipravno vznemirja lastninsko pravico tožnice s tem, ko se njegovo vozilo nahaja na njeni nepremičnini brez pravne podlage, čeprav deloma iz napačnih razlogov, češ da tožnica ni kriva za okvaro toženčevega vozila. Njena morebitna krivda za to namreč v tej pravdi ni pomembna. Zaradi povedanega se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z obsežnimi pritožbenimi navedbami o domnevni krivdi za okvaro vozila in nastanku škode.

12. Naposled je neutemeljena tudi pritožbena graja stroškovne odločitve, ker je pavšalna, zato nanjo niti ni možno konkretno odgovoriti. Nikjer ni pravila, da pravdni stroški v absolutnem znesku ne bi smeli preseči vrednost samega spornega predmeta. Višina pravdnih stroškov obeh strank pa je natančno in konkretno obrazložena v 17. točki izpodbijane sodbe.

13. Ker tako niso podani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je bilo treba pritožbo toženca zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

14. Ker je toženec s pritožbo propadel, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi z odgovorom (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer nagrado za odgovor na pritožbo v višini 150 EUR, pavšalni znesek materialnih stroškov višini 3 EUR in 22% DDV v višini 33 EUR, skupaj torej 186 EUR. Priznane stroške mora toženec tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).