Jedro

Po 1. odstavku 290. člena ZUP se s sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, in določi način izvršbe. ZUP v 1. odstavku 292. člena določa, da je v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.1.2001.Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe z dne 5.12.2000, ki ga je izdal Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Republiška stanovanjska inšpekcija. S tem sklepom je organ prve stopnje ugotovil, da je odločba z dne 20.3.2000, postala dokončna in se dovoljuje njena izvršitev (1. točka izreka). Določil je tudi, da v primeru, če zavezanec ne izpolni naložene obveznosti iz odločbe v naknadnem 15-dnevnem roku po sprejemu tega sklepa, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 5.000,00 SIT (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je prvostopni organ s sklepom z dne 5.12.2000 ugotovil, da je odločba z dne 20.3.2000 z dnem 25.5.2000 postala izvršljiva, zato je bila dovoljena izvršba, zavezancu pa je bil določen naknadni 15-dnevni rok za izpolnitev naložene obveznosti. Na podlagi 1. odstavka 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000) se pritožba v upravnem izvršilnem postopku lahko nanaša samo na izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Zakonitost in pravilnost odločbe, ki se izvršuje, lahko stranka izpodbija v upravnem postopku s pritožbo, zakonitost dokončne odločbe pa tudi v upravnem sporu.

Tožnik izpodbija sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je odločba, na katero se izpodbijana sodba sklicuje, povsem zgrešena. Že zaradi tega, bi jo bilo treba spremeniti ali odpraviti. Trditve, da je stanovanjska inšpekcija izdala pravilno odločbo, niso utemeljene. Doslej ni bilo pojasnjeno, v čem je tožnikova dejavnost moteča in koga moti. V istih prostorih opravlja dejavnost tudi Prodajna služba časopisnega podjetja D., ki kljub frekvenci nikogar ne moti, čeprav imajo v prostore isti vhod. Iz navedenega sledi, da stanovanjska inšpekcija ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. Dokler Prodajna služba časopisnega podjetja D. in številni odvetniki v N.G., ki imajo poslovne prostore v stanovanjskih blokih, ne bodo pridobili dovoljenja upravnega organa, tega tudi tožnik ne bo storil niti ne bo prenehal opravljati svoje dejavnosti, saj mu tega upravni organ ne more narekovati. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje pred spremenjeni senat. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločba tožene stranke, s katero je ta zavrnila pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe z dne 5.12.2000. Po 1. odstavku 290. člena ZUP se s sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, in določi način izvršbe. ZUP v 1. odstavku 292. člena določa, da je v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Pritožbeni ugovori, ki jih v svoji pritožbi navaja tožnik, pa se nanašajo prav na odločbo z dne 20.3.2000, ki se izvršuje. Ker pa v skladu s 1. odstavkom 292. člena ZUP v izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati odločbe, ki se izvršuje, pritožbeno sodišče te ugovore zavrača kot neutemeljene. Prav tako pa tožnik ne more uspeti z ugovorom, da tudi prodajna služba časopisnega podjetja D., ki v istih prostorih opravlja dejavnost, nima dovoljenja, katerega pridobitev se nalaga tožniku, saj se v obravnavani zadevi presoja zakonitost upravne odločbe, ki se nanaša le na tožnika.

Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.