Jedro

Odškodninska terjatev sicer zastara v 3 letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in storilca, vendar zastaranje ne more začeti teči, če oškodovanec tožbe še ne more vložiti.

Naznanitev spora pretrga zastaranje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bil toženec dolžan plačati tožeči stranki 232.038,14 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1994 do plačila. Odločilo je tudi, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške. Ugotovilo je, da je tožbeni zahtevek zastaran.

Proti sodbi se tožeča stranka pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je v pravdi VI P ..... Temeljnega sodišča v L. tožeča stranka, ki je tam nastopala kot tožena, današnjemu tožencu naznanila spor po določbah 211. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. S tem je bilo zastaranje pretrgano glede na določbo 388. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba ima prav, da je današnja tožeča stranka v pravdi VI P ....

spor naznanila današnjemu tožencu. Obvestilo o tem je prejel 15.5.1991 (glej spis VI P ....., redna št. 5, list. št. 11). Današnji tožnik od toženca zahteva plačilo tistega, kar je bil po pravnomočni sodbi v omenjeni pravdi dolžan plačati takratnemu tožniku R.F. Po določilu čl. 211/1 ZPP v zvezi s čl. 388. ZOR bi bilo takrat zastaranje pretrgano. Sicer pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi napačno razlagalo določbo 1. odst. 376. čl. ZOR, ki je ni povezalo z določbo 1. odst. 361. čl. ZOR. Po 1. odst. 361. čl. ZOR začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti. To pomeni, da v zvezi s čl. 376/1 sicer zastaranje res teče od tedaj, ko je oškodovanec zvedel za škodo in storilca, vendar ne more začeti teči, če oškodovanec tožbe še ne more vložiti. Po stališču sodišča prve stopnje naj bi 16.1.1991 tožeča stranka že vedela za škodo in storilca, ker je tedaj njen pooblaščenec odgovoril pooblaščencu R.F., da naj kar vloži tožbo. Če zastaranje teče prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, 16.1.1991 ne more biti datum, od katerega zastaranje teče. Zastaranje bi teklo od tega dne samo, če bi že ta dan lahko Podjetje T. vložilo tožbo proti V.K. zaradi plačila škode. Tega bi ne moglo storiti, saj ta dan škoda še ni bila znana in Podjetju T. tudi še ni nastala. Znana mu je bila šele s pravnomočnostjo sodbe II Cp 1049/93, nastala pa mu je šele, ko je plačal in če je plačal. Prej škode ni bilo, pa tudi ne možnosti, da Podjetje T. vloži tožbo proti V.K. Tako tudi zaradi tega zahtevek ne more biti zastaran.

Sodišče prve stopnje tako zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ni v zadostni meri ugotovilo dejanskega stanja. Ni ugotavljalo utemeljenosti zahtevka po vsebini, kar bo v nadaljevanju postopka moralo storiti. Tako je bilo torej treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo opravilo novo glavno obravnavo in nato o stvari ponovno odločilo (čl. 370/1 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je utemeljena na določilu čl. 166/3 ZPP.