Jedro

Stališče prvostopenjskega sodišča, da lahko doseže upnica predznambo zastavne pravice (in s tem boljše zavarovanje), ne drži, saj stanovanje, ki naj bi ga dolžnik, toženec kupil, v zemljiško knjigo ni vpisana.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da začasna odredba ni dopustna, ker so podani pogoji za predhodno odredbo s katero se da doseči enak namen, oziroma celo boljše zavarovanje terjatve, saj bi pridobila s predhodno odredbo tudi zastavno pravico na toženčevih nepremičninah. Odločitev je oprlo na določbo 269. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Zoper sklep se je tožnica pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in sklep spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno naj se sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sklep je nepravilen in nezakonit. Bistveno so kršene določbe pravdnega postopka, saj v izreku sklepa ni navedeno, kateri je predlog za izdajo začasne odredbe in s kakšno vsebino se zavrne. Zmotno sodišče prve stopnje meni, da so podani pogoji za izdajo predhodne odredbe na podlagi katere bi tožnica lahko pridobila zastavno pravico. 260. čl. ZIZ namreč taksativno našteva vrste predhodnih odredb, med drugim tudi predznambo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ali pravice na vknjiženi nepremičnini. Samo sodišče pa ugotavlja, da stanovanje oziroma solastniški delež na stanovanju, ki ga je po kupni pogodbi št. 536 z dne 02.03.1992 kupil tožnik (pravilno očitno toženec) ni vpisano v zemljiško knjigo kot etažna lastnina. Vpisana je celotna stavba, in to ne na ime tožene stranke, ki je tudi sicer kupila stanovanje in ne hiše. Izdaja predhodne odredbe s predznambo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ni mogoča. Zakon namreč predznambe oziroma rubeža nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, v smislu izdaje predhodne odredbe, ne predvideva. Neverjetno kako naslovno sodišče s svojimi postopanji dejansko podpira ravnanje tožene stranke in njegovo načrtno onemogočanje plačila odškodnine. Prodaja se lahko izvrši tudi v eni uri in nevarnosti konkretne prodaje na primer skoraj ni mogoče dokazati. Pogoji po 269. čl. ZIZ so zato podani, tožeča stranka ima pravni interes za izdajo začasne odredbe, da prepreči izvedbo prodaje in pridobitev lastninske pravice na ime kupca.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka v času, ko je predlog podala, že razpolaga s sodbo domačega sodišča, ki glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva, ter zaključilo, da začasna odredba ni dopustna. Iz sklepa, tudi izreka, je jasno razvidno, da je bil zavrnjen predlog tožeče stranke, podatki iz spisa pa izkazujejo, da je pred odločitvijo tožeča stranka podala le en predlog za izdajo začasne odredbe, o katerem še ni odločeno in je torej jasno (tudi tožeči stranki), o katerem predlogu je odločeno (gre za predlog z dne 08.06.2006, kar je v razlogih sklepa povzelo že prvostopenjsko sodišče). Sicer pa pritožba tudi določno ne pove, katera postopkovna določba naj bi bila kršena.

Tožeča stranka kot upnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazovala verjetnost svoje terjatve z nepravnomočno sodbo. Razpolaga torej, kar je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, z odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, a še ni izvršljiva. V takem primeru lahko tožnica kot upnica predlaga izdajo predhodne odredbe po 257. čl. ZIZ, kot je pravilno opozorilo že prvostopenjsko sodišče. Če ima torej tožnica možnost predlagati zavarovanje s predhodno odredbo, je glede na določbo 269. čl. ZIZ začasna odredba nedopustna, toda le, če se da s predhodno odredbo doseči enak namen. Stališče prvostopenjskega sodišča, da lahko doseže upnica s predhodno odredbo predznambo zastavne pravice (in s tem boljše zavarovanje), ne drži, saj nepremičnina, stanovanje, ki naj bi ga dolžnik, toženec kupil, v zemljiško knjigo ni vpisana. Zato ji iz tega razloga sodišče ne bi smelo odreči odločanja o predlagani začasni odredbi Sklep zato ni pravilen in zakonit, ter pritožba utemeljeno opozarja na napačno uporabo 269. čl. ZIZ, odločitev ni pravilna, ter je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev.