Jedro

Sodišče prve stopnje je na naroku sprejelo zgolj dokazni sklep, da se neizvedeni dokazni predlogi kot nepotrebni zavrnejo, brez obrazložitve, zakaj so ti dokazni predlogi nepotrebni. Zato tožeča stranka zavrnitve dokaznih predlogov ni moglo grajati že na tem naroku, saj ji ni bil znan razlog zavrnitve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 174.528,76 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 136.250,00 EUR od 11.2.2008 dalje do plačila in od zneska 38.278,76 EUR od 21.11.2007 dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 30,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki naj zadevo obravnava pred drugim sodnikom, ker glede na potek celotnega postopka tožnik ne želi, da se zadeva ponovno obravnava pred istim sodiščem. Navaja, da v izpodbijani sodbi ni razlogov glede verjetnosti uspeha tožnika pred delovnim in socialnim sodiščem, niti ni razlogov, zakaj sodišče tega ni ugotavljalo. Posledično temu se sodišče ne opredeli niti do listinskih dokazov v prilogah A1 do A24. V razlogih sicer navede, da bi moral tožnik dokazati tudi to dejstvo, a se v nadaljevanju o tem dejstvu ne opredeli. Ker torej v tem delu sodbe ni možno preizkusiti in ker so v razlogih nasprotja, je to absolutna bistvena kršitev določb postopka. Pritožba utemeljuje tožbeni zahtevek po višini, posledično čemur naj bi bila tožniku za v tej pravdi obravnavano škodo izplačana očitno prenizka odškodnina. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati le, ali je prišlo do odvetniške napake (ta je nesporna) in kolikšna odškodnina bi bila tožniku prisojena v delovnem sporu, saj ni sodne prakse, da je odločitev v podobnih zadevah odvisna tudi od dejstva, koliko bi oškodovanec od oškodovalca lahko dejansko izterjal. Če bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje, potem bi bili praktično vsi zahtevki zavrnjeni, ker je dejansko nemogoče dokazati solvenčnost dolžnika, ki je dolžan plačati prisojeno odškodnino. V kolikor pa je potrebno ugotavljati tudi možnost poplačila iz stečajne mase, je tožeča stranka v svoji pisni vlogi z dne 5.6.2014 predložila izvedensko mnenje izvedenke ekonomsko-finančne stroke (priloga A37), katerega sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo, ker naj bi ta vloga bila prepozna. Prvi narok za glavno obravnavo je namreč bil preložen le zaradi zaslišanja priče in šele na prvem naroku je sodišče dalo vedeti, da je za odločitev relevantno, ali bi bilo možno odškodnino plačati iz stečajne mase. To je torej bila za tožečo stranko novota, posledično čemur so dokaz priloga A37 in navedbe v zvezi s tem dokazom pravočasni. To mnenje je bilo glede na sodno prakso do prvega naroka nepomembno, poleg tega pa ga je tožeča stranka naročila že pred prvim narokom, a ga izvedenka ni mogla izdelati pred koncem maja 2014, kar potrjuje izvedenkin dopis tožeči stranki (priloga A38). Torej tega izvedenskega mnenja tožnik brez svoje krivde ni mogel predložiti že na prvem naroku. V vlogi z dne 1.4.2014 je tožnik v zvezi s poplačilom iz stečajne mase predlagal izvedenca ekonomske stroke, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, niti se o njem ni opredelilo. Navede le, da so zavrnjeni dokazi glede višine zahtevka, predlagani dokaz z izvedencem ekonomske stroke pa je dokaz o temelju tožbenega zahtevka. Tudi to je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sicer pa stečajni upravitelj v tej pravdi ni objektivna priča in v svoji izpovedbi podaja nasprotujoče si izjave. Tudi sicer se iz njegove izpovedbe ne more ugotoviti neplačila odškodnine iz stečajne mase.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče sprejema za pravilnega stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno v tu obravnavani pravdi v okviru temelja tožbenega zahtevka ugotavljati, poleg strokovne napake odvetnice S. in uspeha s tožbenim zahtevkom pred delovnim in socialnim sodiščem, tudi, v kakšni meri in ali bi tožeča stranka sploh prejela poplačilo iz stečajne mase L. d.d. - v stečaju kot odškodninsko odgovorne osebe, kar vse je obrazloženo in utemeljeno z razlogi na 4. in 5. strani izpodbijane sodbe. V vidu je namreč potrebno imeti specifičnost stečajnega postopka kot generalne izvršbe, do katerega pride ravno zaradi insolventnosti in prezadolženosti osebe, nad katero se prične stečajni postopek. V praksi v večina primerih iz stečajne mase niso poplačane niti priviligirane terjatve, vsaj ne v celoti, z zaključkom stečajnega postopka pa pravna oseba, nad katero je uveden stečaj, preneha obstajati, je ni več. Zato je logično, da se v takem primeru ugotavlja, če je dolžnik pravna oseba v stečaju, v kolikšni višini bi bil upnik s svojo terjatvijo poplačan iz stečajne mase, ker dejansko škodo lahko predstavlja le tisti znesek, ki bi ga iz stečajne mase dejansko prejel. Ko je sodišče prve stopnje v nadaljevanju zaključilo, da upnik ? tožnik iz stečajne mase firme L. d.d. - v stečaju ne bi prejel nobenega poplačila svoje odškodninske terjatve je bil že to razlog za zavrnitev toženega zahtevka in se mu ni bilo potrebno opredeljevati še o možnem uspehu tožnika z njegovim zahtevkom pred delovnim in socialnim sodiščem, niti o dokazih v zvezi s tem dejstvom, ker to dejstvo na odločitev o tožbenem zahtevku ne bi vplivalo.

5. Pritožbi ni slediti niti v njenem zatrjevanju o pravočasnosti dokaznega predloga po izvedenskem mnenju izvedenke ekonomsko finančne stroke mag. L. R. (priloga A37) in navedbah v zvezi s tem mnenjem. Da so dokaz in navedbe, podane po prvem naroku za glavno obravnavo, upoštevni, mora stranka, ki takšen dokaz predloži in takšne navedbe poda, skladno določbi 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pojasniti in izkazati, zakaj dokaza in navedb brez svoje krivde ni podala že do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo (tako tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi Up 398/2004). Nedvomno je bil prvi narok za glavno obravnavo v tej pravdi dne 20.5.2014, dne 20.6.2014 pa je bil že drugi narok za glavno obravnavo in ne še vedno prvi narok, kot je zmotno smiselno prepričanje pritožnika, saj so na naroku dne 20.5.2014 stranke že imele aktivno možnost podajanja navedb glede vtoževane terjatve. Nedvomno je tudi, da je tožeča stranka dokaz iz priloge A37 podala v pisni pripravljalni vlogi z dne 4.6.2014, torej po prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer ni pojasnilo, zakaj naj bi ta dokaz predlagala po prvem naroku brez svoje krivde. Torej je bil dokaz iz priloge A37 skladno določbi 286. člena ZPP prepozen in zato ga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Kot neobvezno je pritožbi še odgovoriti, da za tožečo stranko dejstvo ugotavljanja in upoštevanja možnosti poplačila iz stečajne mase firme L. d.d. - v stečaju na naroku dne 20.5.2014 ni bila novota, saj je tožena stranka ugovor v tej smeri podala že v svoji pisni vlogi z dne 17.3.2014, katero je tožeča stranka prejela 24.3.2014 (glej potrjeno poštno vročilnico pri list. št. 39 v spisu).

6. Je pa res, kot nadalje (pravilno) trdi pritožba, da je tožeča stranka za ugotavljanje možnosti poplačila iz stečajne mase v vlogi z dne 1.4.2014 predlagala dokaz z izvedencem ekonomske stroke, katerega sodišče prve stopnje ni izvedlo in posledično temu zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (strankam zaradi nezakonitega postopanja sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem). Čeprav to bistveno kršitev določb postopka pritožnik prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, je ta pritožbeni razlog pravočasen in zato upošteven kljub določbi prvega odstavka 286.b člena ZPP, po katerem mora stranka kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, ker sicer te kršitve pozneje v pritožbi ne more uveljavljati. Sodišče prve stopnje je namreč na naroku dne 20.6.2014 prejelo zgolj dokazni sklep, da se neizvedeni dokazni predlogi kot nepotrebni zavrnejo, brez obrazložitve, zakaj so ti dokazni predlogi nepotrebni (glej tretjo stran zapisnika o glavni obravnavi dne 20.6.2014). Zato tožeča stranka zavrnitve dokaznih predlogov ni moglo grajati že na tem naroku, saj ji ni bil znan razlog zavrnitve. Ker je to sodišče prve stopnje pojasnilo šele v izpodbijani sodbi (glej četrti odstavek na 3. strani), je to kršitev lahko uveljavljala šele v tu obravnavani pritožbi. Kot izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje, je vse preostale neizvedene dokaze, ki se nanašajo na ugotavljanje višine terjatve, kot nepotrebne zavrnilo, ker je odločilo, da tožbeni zahtevek že po temelju ni podan. Ker se dokazni predlog tožeče stranke po izvedencu ekonomske stroke nanaša tudi na temelj tožbenega zahtevka (z njim bi se ugotavljalo tudi, ali bi sploh bila možnost kakršnegakoli izplačila odškodnine tožniku iz stečajne mase), sodišče prve stopnje ni podalo razlogov zavrnitve tega dokaza v tej smeri, kar je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožbeno sodišče je moralo zaradi zgoraj pojasnjene absolutne bistvene kršitve določb postopka pritožbi tožeče stranke ugoditi, z njo izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (353. člen ZPP). Ob ponovnem sojenju bo moralo upoštevati zgoraj podane pripombe, pritožbeno sodišče pa obenem meni, da pritožba utemeljeno opozarja tudi, da zgolj izpovedba stečajnega upravitelja L. d.d. - v stečaju ni tako trden dokaz, na podlagi katerega bi lahko s stopnjo gotovosti (niti s stopnjo verjetnosti) zaključili, da tožnik iz stečajne mase ne bi bil kakorkoli poplačan s svojim odškodninskim zahtevkom, posledično čemu bi bilo v tej smeri smiselno izvesti tudi predlagani dokaz z izvedencem ekonomske stroke.

8. Pritožba opredeljeno in argumentirano ne pojasni, zakaj v primeru vrnitve zadeve v novo sojenje predlaga sojenje pred drugim sodnikom. Navede le, da ne želi ponovnega obravnavanja pred istim sodiščem, zgolj želja pa ni argument za sojenje pred drugim sodnikom. Ker razlogov za takšno odločitev ni našlo niti pritožbeno sodišče, te odločitve ni sprejelo.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker tožeča stranka, ki je sicer s pritožbo uspela, povrnitve teh stroškov opredeljeno ni zahtevala.