Jedro

V postopku ugotovljena dejstva ne omogočajo presoje, da sta bila predlagateljeva pravna prednika žrtve nekega ustrahovanja in v zakriti obliki izvajanega psihičnega pritiska, usmerjenega na sklenitev kupne pogodbe z diktirano ceno, temveč da je šlo v obravnavanem primeru za vprašanje političnega prepričanja prodajalcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom zavrnilo zahtevo predlagatelja za vrnitev nepremičnin oz. izplačilo odškodnine za nepremičnine, ki so prešle v splošno ljudsko premoženje na podlagi kupne pogodbe, ki sta jo sklenila pravna prednika predlagatelja dne 18.11.1947 z Državnimi elektrarnami Slovenije. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da pogodba ni bila sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa v smislu določb 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDEN). Predlagatelj je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Obširneje obrazlaga svoje stališče, da je do sklenitve kupne pogodbe, z vsebino, kot je bila zapisana, prišlo zaradi grožnje državnega organa oz. predstavnika oblasti - tudi partije. Opozarja na stresni čas in meni, da tega prvostopenjsko sodišče ni imelo pred očmi, ko je ocenjevalo zatrjevano grožnjo. Treba bi bilo razumeti močan strah, ko je D. glede nameravane prodaje nepremičnine klical L.L.. Poznana je moč, ki jo je imel L.L., zato se D. ni hotel zoperstaviti ministru, ko mu je diktiral prodajno ceno. V nadaljevanju pritožbe predlagatelj navaja, da ni nikoli zatrjeval, da je do same prodaje prišlo zaradi grožnje temveč je zatrjeval, da je prišlo do sklenitve pogodbe pod pogoji, ki jih sicer D.ne bi nikoli akceptirala. Torej ni šlo za njuno svobodno odločitev. Cena v kupni pogodbi je bila izredno nizka, kar kaže tudi predloženo izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da je šlo pri, v pogodbi zapisani ceni, za nadpolovično prikrajšanje. Takšne pogodbene volje, da bi torej profesor na fakulteti ob vedenju nadpolovičnega prikrajšanja, prostovoljno sklenil takšno škodljivo pogodbo, ni mogoče imeti za normalno, temveč je lahko le rezultat zatrjevanih groženj. Predlagatelj zato meni, da so podani vsi elementi grožnje, zaradi katere je bil sklenjen pravni posel in je podan temelj za zahtevek po 5. čl. ZDEN. Pritožbeno sodišče naj zato sklep spremeni tako, da bo predlagateljev predlog po temelju utemeljen, podrejeno pa, naj sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba ni utemeljena. Namen denacionalizacije je predvsem poprava krivic iz povojnega obdobja. Zato je pri ugotavljanju pogojev za denacionalizacijo po 5. čl. ZDEN po eni strani potrebna razčlenitev konkretnega ravnanja pogodbenih strank v času sklenitve obravnavanega pravnega posla, prav tako pa tudi razčlenitev tedanjih splošnih družbenih razmer. Še posebej konkretnih razmer, v katerih je živel prejšnji lastnik, torej položaj osebe, ki je sklepala pravni posel, ki naj bi bil sklenjen pod vplivom sile, grožnje ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti, vključno z oceno medsebojnega vpliva vseh teh dejavnikov. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da je izhodišče te zakonske določbe vendarle delovanje državnega organa oz. predstavnika oblasti, ki je in če je bilo v zvezi s sklenitvijo izpodbijanega pravnega posla in ki je bilo usmerjeno prav na njegovo sklenitev. Sodišče prve stopnje je na osnovi kupne pogodbe z dne 18.11.1947 ugotovilo, da je bil ob sklepanju te kupne pogodbe inženir M. D., oče predlagatelja, zaposlen kot direktor Z. komisije v Beogradu. Na osnovi izpovedbe predlagatelja pa je ugotovilo, da je bila predlagateljevemu očetu takrat, ko je bil še zaposlen v Beogradu, ponudena profesura na novo ustanovljeni fakulteti v Ljubljani, ki jo je oče predlagatelja sprejel. Želel pa je kupiti v Ljubljani stanovanje ali hišo, zaradi česar je hotel nepremičnine v Grosupljem prodati. To se je razvedelo in XXX je hotel hišo odkupiti. Vendar, kot je izpovedal predlagatelj, je posegel po političnem pritisku na očeta. Oče je predlagatelju pred smrtjo povedal, da mu je v primeru, da hiše ne bi prodal XXX grozila nevarnost, da izgubi službo in da je na očeta vršil pritisk L.L., ki je bil v takratni vladi minister za industrijo in s katerim se je oče osebno poznal. Ker je bil oče v partiji, je bil nanj vršen tudi močan politični pritisk. Predlagatelj v pritožbi še posebej poudarja, da oče kot profesor na fakulteti ob vedenju nadpolovičnega prikrajšanja ne bi prostovoljno sklenil takšne škodljive pogodbe in takšne pogodbene volje ni mogoče šteti za normalno, temveč je lahko le rezultat zatrjevanih groženj. Vendar se pritožbeno sodišče s takim stališčem predlagatelja ne strinja. Ob upoštevanju časovnega obdobja, v katerem je prišlo do sklenitve pogodbe in vseh ostalih, od prvega sodišča ugotovljenih okoliščin, ni mogoče pritrditi stališču predlagatelja, da sklenitev takšne pogodbe, kot sta jo sklenila dne 18.11.1947 predlagateljeva roditelja ni bila odraz prave volje predlagateljevega očeta in matere. Glede na politični položaj predlagateljevega očeta tedaj v letu 1947 ob sklepanju pogodbe, ni mogoč drugačen zaključek kot tak, da je bilo ravnanje predlagateljevih staršev, torej sklenitev pogodbe po netržni ceni vprašanje njihovega prepričanja, ne pa posledica ravnanja predstavnikov oblasti nasproti njima oz. očetu predlagatelja, zlasti pa ne takega ravnanja, ki bi ga bilo mogoče imeti za delovanje v smislu diktiranja prodajne cene. Res je sicer, da se je državna oblast tudi še v letu 1947 posluževala raznih pretanjenih in zakritih oblik psihičnega nasilja in ustrahovanja za dosego političnih ciljev, vendar pa na podlagi ugotovljenih dejstev ni mogoče pritrditi ponovljeni trditvi v pritožbi, da sta bila tudi predlagateljev oče in s tem tudi njegova mati, ki sta bila lastnika nepremičnin, na tak način izpostavljena državni prisili, zlasti upoštevaje politični položaj predlagateljevega očeta. Ugotovljena dejstva ne omogočajo presoje, da sta bila predlagateljeva starša žrtve izvajanega psihičnega nasilja in ustrahovanja, usmerjenega na sklenitev kupne pogodbe z diktirano ceno. Osebno poznanstvo predlagateljevega očeta z Luko Leskovškom in njegovo politično prepričanje in še posebej upoštevaje dejstvo, na katerega predlagatelj še posebej opozarja v pritožbi, namreč da je predlagateljev oče kot profesor na ekonomski fakulteti vedel za nadpolovično prikrajšanje, napotujeta na drugačen zaključek, kot ga ponuja predlagatelj v pritožbi. Prava volja predlagateljevega očeta in posledično s tem tudi predlagateljeve matere je bila prodati nepremičnino po ceni, kot je razvidna iz pogodbe. Vprašanje prepričanja predlagateljevega očeta, saj je bil član partije, je bila takšna sklenitev kupne pogodbe, ne pa ravnanje predstavnika oblasti (L.L. in partije) nasproti njemu in s tem tudi nasproti materi, ki bi ga bilo mogoče imeti za delovanje s silo, grožnjo ali zvijačo, v smislu 5. čl. ZDEN. Predlagatelj torej ni dokazal vpliva groženj L.L. in politične pritiske na ravnanje očeta in posledično na ravnanje matere. Sodišče prve stopnje je zato zahtevo predlagatelja utemeljeno zavrnilo. Po obrazloženem torej predlagatelj neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče pa v postopku in sklepu sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev, na katere je ob reševanju pritožbe, glede na določbo 2. odst. 350. čl. ZPP, dolžno paziti po uradni dolžnosti. Neutemeljeno pritožbo je zato zavrnilo, izpodbijani sklep pa na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP, potrdilo.