Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča je namen 114. člena Stanovanjskega zakona ta, da postane Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije (SPIZ) lastnik tistih stanovanj, ki so bila namenjena za reševanje stanovanjsih vprašanj borcev. Zato ni utemeljenih razlogov, da SPIZ nebi postal lastnik tudi tistih stanovanj, ki so bila z družbenimi sredstvi kupljena namensko za potrebe borcev in ne samo tistih stanovanj, ki so bila z družbenimi sredstvi zgrajena namensko za potrebe borcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica stanovanja št. 2 v izmeri 49 m2, ki se nahaja v pritličju stanovanjske hiše na Š. 23 v Ljubljani, utemeljen.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in navedla, da je sodišče napačno ocenilo dokaze in zmotno uporabilo materialno pravo. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča v reviziji opr. št. II Ips 56/98 ni pomembna sama namembnost stanovanja, temveč namembnost gradnje. Poleg tega 114. člen SZ določa, da morajo biti stanovanja namensko zgrajena. Iz odločbe o stanarini pa izhaja le to, da je s stanovanjem takrat razpolagala Zveza borcev, ne pa, da je bilo stanovanje zgrajeno ali trajno namenjeno za potrebe borcev. Priglasila je stroške.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

114.člen SZ določa, da Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije (v nadaljevanju besedila SPIZ) postane lastnik stanovanj in stanovanjskih hiš, zgrajenih s sredstvi te skupnosti, stanovanj, zgrajenih namensko za upokojence in stanovanj, zgrajenih namensko za potrebe ZZB NOV Slovenije.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da z jezikovno razlago navedenega zakonskega določila pridemo do zaključka, da postane SPIZ lastnik stanovanj le, če so bila zgrajena namensko za potrebe borcev. Vendar pa je sama jezikovna razlaga tega zakonskega določila pretoga. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč namen navedenega zakonskega določila ta, da postane SPIZ lastnik tistih stanovanj, ki so bila namenjena za reševanje stanovanjskih vprašanj borcev. Zato ni utemeljenih razlogov, da SPIZ nebi postal lastnik tudi tistih stanovanj, ki so bila z družbenimi sredstvi kupljena namensko za potrebe borcev in ne samo tistih stanovanj, ki so bila z družbenimi sredstvi zgrajena namensko za potrebe borcev.

Pritožbena navedba, da naj iz odločbe o stanarini (priloga A3) ne bi izhajala namembnost spornega stanovanja, ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je na podlagi odločbe o stanarini, kjer je kot stanodajalec oziroma lastnik spornega stanovanja vpisana Zveza borcev Občine Ljubljana - Šiška, mogoče sklepati, da je Zveza borcev s tem stanovanjem razpolagala in da je bilo torej stanovanje namenjeno za potrebe borcev. Dejstvo, da je odločbo o stanarini izdala prav Skupščina občine Ljubljana - Šiška, ki je pravna prednica tožene stranke, pa navedeni zaključek le potrjuje.

Pritožnik se v pritožbi sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) v odločbi opr. št. II Ips 56/98, po katerem naj ne bi bila pomembna sama namembnost stanovanja, temveč namembnost gradnje. Po oceni pritožbenega sodišča situacija iz citirane odločbe VS RS in situacija v obravnavani zadevi nista primerljivi. Citirana odločba VS RS se namreč nanaša na domove za ostarele ter navaja, da se "prostori v domu za ostarele sploh ne štejejo za stanovanja". Poleg tega je VS RS v odločbi opr. št. III Ips 29/95 zapisalo, "da imajo različni deli oziroma deleži stavbe različno pravno usodo, odvisno od tega, ali so pogoji iz 114. člen SZ izpolnjeni za vso stavbo, ali samo za določen del oziroma delež". Tako po oceni pritožbenega sodišča, stališče sodišča prve stopnje o tem, da je potrebno upoštevati namembnost stanovanja, v konkretnem primeru ni v nasprotju s stališčem VS RS v odločbi opr. št. II Ips 56/98. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).