Jedro

Sodna praksa pri obravnavanju odškodninske odgovornosti za protipravno ravnanje oblastnih organov poudarja subsidiarnost tega varstva. Iz tega načela izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Če ima oškodovanec na voljo pravno sredstvo, ki mu omogoča odpraviti protipravno ravnanje oblastnega organa in posledice tega ravnanja, potem je upravičen samo do povrnitve tiste škode, ki je tudi vložitev pravnega sredstva ni, oziroma je ne bi odpravila. Opustitev vložitve pravnega sredstva ima po mnenju sodne prakse učinek pretrganja vzročne zveze. Ker je tožnik imel na voljo pravno sredstvo, ki mu je omogočalo odpraviti protipravno ravnanje in posledice tega ravnanja, namreč pritožbo zaradi molka organa po 222. členu ZUP, pa ga ni izkoristil vse do oktobra 2014, tožena stranka za neizdajo odločbe v tem obdobju ne more biti odškodninsko odgovorna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka tako spremeni, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža na 870,66 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati 11.495,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2010 dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženki 1.368,63 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe ter dodelitev zadeve v reševanje drugemu sodniku. Poudarja, da je upravni organ o njegovi zahtevi po odmeri davka odločil po skoraj sedmih letih. To pomeni, da tožnik v tem času zaradi protipravnega ravnanja državnega organa davka ni mogel plačati in vozila ni mogel registrirati, niti ga ni mogel uporabljati ali prodati. Upravni organ je očitno po tem, ko je tožnik po odvetnici vložil poziv za odločitev, pristopil k reševanju in ugotovil, da je bila vložena popolna vloga ter spis obnovil v skladu s pravili ZUP. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka so bile storjene, ker je sodišče zaslišalo pričo A. A., uslužbenko Davčnega urada Ljubljana, brez predloga pravdnih strank in o okoliščinah, za katere tožena stranka do zaslišanja priče ni podala trditvene podlage. Samo na podlagi izpovedbe te priče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, pri tem pa popolnoma spregledalo izdano pravnomočno odločbo o odmeri davka na motorna vozila, kot da jo upravni organ sploh ni izdal. Zaključki sodišča glede oddane prijave tožnika za odmero davka in priloženih obveznih prilog so v direktnem nasprotju z listinami v spisu, predvsem pa je sodišče vezano na odločitev in razloge pravnomočne odločbe upravnega organa. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da tožena stranka ni ravnala protipravno. V konkretnem primeru je tožena stranka tako močno presegla tek instrukcijskega roka, da je njeno ravnanje nesprejemljivo in protipravno. Prekoračitev instrukcijskega roka v vsakem primeru pomeni absolutno kršitev zakona in protipravno ravnanje. Gre za kršitev dolžnega ravnanja odgovorne osebe državnega organa, torej je podana odgovornost države za njeno škodo. Prav tako v konkretnem primeru obstaja vzročna zveza med njenim ravnanjem in nastalo škodo. Če bi državni organ izdal odločbo pravočasno, kot to nalaga ZUP in dolžnost skrbnega ravnanja, bi tožnik lahko plačal davek in vozilo registriral. Vozila brez prometnega dovoljenja ni bilo mogoče uporabljati in je bilo v času do izdaje odmerne odločbe za tožnika brez vrednosti. Tako mu je nastala škoda po preteku instrukcijskega roka enega meseca, v katerem bi moral državni organ izdati odločbo o odmeri davka. Glede navedbe sodišča, da bi tožnik po prejemu odmerne odločbe vozilo lahko registriral, pa ga vse do izdaje sodbe ni, tožnik navaja, da sicer ima kopijo registracijskega dovoljenja oziroma prometnega dovoljenja, vendar ne originala, ker ga je priložil prijavi za odmero davka in ga je upravni organ očitno izgubil. Zato je poskušal pridobiti potrdilo, da je kopija enaka izvirniku, od organa v Franciji, kjer je bilo vozilo prvič registrirano, vendar do izdaje sodbe neuspešno. Sodišče je celo zaključilo, da je tožniku škoda nastala zaradi njegove malomarnosti, ker se v sedmih letih do izdaje odmerne odločbe ni pozanimal o njeni izdaji ter se pri mehaniku B. B. ni pozanimal o popravilu vozila. Vse te okoliščine pa so za predmetni postopek popolnoma irelevantne ob dejstvu, da je pristojni upravni organ izdal odmerno odločbo na podlagi vloge tožnika v letu 2009 šele v letu 2016. Po izdaji odmerne odločbe je tožnik spremenil podlago tožbenega zahtevka in zahteval odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti vozila le za čas, ko upravni organ protipravno ni izdal odločbe o njegovi zahtevi. Uveljavljal je torej odškodnino za zmanjšanje vrednosti vozila za čas od 10. 11. 2009, ko bi moral izdati odločbo v skladu z ZUP in do 23. 6. 2016, ko je bila tožniku odmerna odločba vročena. Na to odškodnino pa sama registracija sploh ne vpliva. Sodišče tudi ni uporabilo prave pravne podlage za odmero povračila odvetniških stroškov, saj bi moralo uporabiti določbe ob vložitvi tožbe veljavnega Zakona o odvetniški tarifi in ne določbe sedaj veljavne Odvetniške tarife. Zato odmera povračila odvetniških stroškov na podlagi stroškovnika, ki prijavlja stroške v odvetniških točkah, ni v skladu z zakonom.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba je glede odločitve o stroških postopka utemeljena, glede glavne stvari pa ni utemeljena.

5. V pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni storilo. Izpodbijana sodba ima zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo, kar je vsebina kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Storjena ni bila niti kršitev po 15. točki te določbe, ki jo tožnik utemeljuje z nasprotjem med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini odločbe Finančne uprave Ljubljana z dne 23. 6. 2016 in vsebino te listine (priloga A10). Res je, kar navaja pritožba, da je upravni organ v tej odločbi, s katero je tožniku kot davčnemu zavezancu odmeril davek na motorna vozila, med ostalim ugotovil, da so bili njegovi napovedi za odmero davka z dne 9. 10. 2009 priloženi naslednji dokumenti: račun o nakupu vozila, potrdilo o skladnosti izdano v drugi državi ter registracijski dokument oziroma prometno dovoljenje. Glede tega pa prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe ugotavlja zgolj to, da na žigu v prijavi za odmero davka (priloga A2) nikjer ni zabeleženo število oddanih prilog (5. točka obrazložitve). Ta ugotovitev je pravilna, saj iz žiga na prijavi izhaja zgolj datum vložitve vloge 9. 10. 2009. Zato ne drži trditev pritožbe o „protispisnosti“ zaradi nasprotja med tem, kar se o vsebini navedene listine navaja v razlogih sodbe in vsebinsko listine. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka, ker da je sodišče zaslišalo pričo A. A., uslužbenko Davčnega urada Ljubljana, brez ustreznega dokaznega predloga ter o okoliščinah, za katere tožena stranka do zaslišanja ni podala trditvene podlage. Zaslišanje navedene priče (četudi ne poimensko, ampak zaslišanje referenta na FURS, ki rešuje potrdila o registraciji, pri čemer bo ime in naslov referenta sporočila kasneje), je tožena stranka predlagala na glavni obravnavi 5. 6. 2019, tožeča stranka pa se je s tem predlogom strinjala in tudi ni ugovarjala kasnejšemu sporočilu tožene stranke o izbiri uslužbenke FURS za pričo. Njena izpovedba se je res poleg postopka registracije tikala predvsem postopka pri oddaji vloge na davčni urad in evidentiranja posameznih obiskov strank. Morebitno kršitev določb postopka zaradi njenega pričanja izven trditvene podlage tožene stranke pa bi tožnik moral pravočasno grajati (286.b člen ZPP), kar pa do zaključka glavne obravnave ni storil. Tudi se je strinjati s pritožbo, da je sodišče v pravdnem postopku na ugotovitve upravnega organa v odmerni odločbi vezano (13. člen ZPP), a kot je že bilo pojasnjeno, sodba nima ugotovitev, ki bile v direktnem nasprotju z odmerno odločbo davčnega organa z dne 23. 6. 2016. 6. Tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala, ker Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana, skoraj sedem let od tožnikove vložitve prijave za odmero davka na motorno vozilo (od 9. 10. 2009 do 23. 6. 2016) ni izdal odločbe o odmeri davka. Zato v tem obdobju ni mogel vozila, ki ga je pridobil iz druge države članice Evropske unije, registrirati, torej ga ni mogel uporabljati in tudi ne prodati. Trdi, da mu je s tem nastala škoda v razliki vrednosti vozila za čas, ko bi pristojni organ moral izdati odločbo, pa do takrat, ko mu je bila odmerna odločba vročena. Tožbeni zahtevek opira na pravico do povračila škode, ki mu jo je s svojim protipravnim ravnanjem oziroma opustitvijo storil davčni organ (26. člen Ustave RS) ter na obstoj vseh splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti (škoda, protipravnost ravnanja, vzročna zveza in krivda) iz prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožena stranka med ostalimi ugovori, s katerimi zavrača svojo odškodninsko odgovornost, poudarja, da se tožnik skoraj pet let od vložitve prijave ni niti pozanimal, zakaj davek še vedno ni bil odmerjen, niti ni pozval davčnega organa, naj odloči o njegovi vlogi. Glede na ravnanje tožnika po izdaji odmerne odločbe pa je tudi očitno, da vozila ni imel namena registrirati, niti ga uporabljati.

7. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja sledeč potek dogodkov: tožnik je 31. 3. 2008 v Belgiji kupil osebno avto X št. šasije ...; 9. 10. 2009 je pri Davčnem uradu Ljubljana vložil napoved za odmero davka na motorna vozila na obrazcu Prijava pridobitve novega prevoznega sredstva iz druge države članice EU; davčnemu organu je poslal poziv za izdajo odločbe o odmeri davka 18. 7. 2014, pritožbo zaradi molka organa pa 9. 10.2014; Finančni urad Ljubljana je odločbo o odmeri davka na motorna vozila tožniku izdal 23. 6. 2016; tožnik vozila ni registriral niti po izdaji odmerne odločbe in do marca oziroma aprila 2019 ni poskušal pridobiti nadomestnega prometnega dovoljenja oziroma potrditve kopije prometnega dovoljenja za potrebe registracije vozila.

8. Tožnik je s kopijo prijave za odmero davka, na kateri je žig Davčne uprave Ljubljana z datumom 9. 10. 2009, dokazal, da je tega dne oddal prijavo za odmero davka. Kot izhaja iz kasneje izdane odločbe o odmeri davka, je prijavi priložil vse zahtevane priloge. Kaj se je s to vlogo dogajalo, ni znano, tožnik pravi, da so jo na davčnem uradu izgubili, tožena stranka pa, da njegove vloge nima nikjer evidentirane niti v letu 2009, niti v letu 2008, ko je bilo vozilo nabavljeno. Drži, da davčni organ tožnikove prijave ni obravnaval vse do 21. 7. 2014, ko je prejel tožnikov poziv za izdajo odločbe. Kljub temu je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da tožena stranka za takšno ravnanje ni odškodninsko odgovorna. Tožnik je imel namreč po določbah takrat veljavnega Zakona o upravnem postopku (ZUP) možnost vložitve pritožbe zaradi molka organa. V primeru, ko upravni organ v predpisanem roku o zadevi ne odloči z izdajo odločbe, torej v primeru molka organa (222. člen ZUP), se domneva, da je bil strankin zahtevek zavrnjen. Sklicevanje na to, da tožnik tega ni storil, ker ni imel prave pravne pomoči vse do jeseni 2014, je nerazumno ravnanje lastnika vozila, ki naj bi ga želel čimprej registrirati zaradi uporabe oziroma nadaljnje prodaje.

9. Sodna praksa pri obravnavanju odškodninske odgovornosti za protipravno ravnanje oblastnih organov poudarja subsidiarnost tega varstva. Iz tega načela izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Če ima oškodovanec na voljo pravno sredstvo, ki mu omogoča odpraviti protipravno ravnanje oblastnega organa in posledice tega ravnanja, potem je upravičen samo do povrnitve tiste škode, ki je tudi vložitev pravnega sredstva ni, oziroma je ne bi odpravila. Opustitev vložitve pravnega sredstva ima po mnenju sodne prakse učinek pretrganja vzročne zveze1. Ker je tožnik imel na voljo pravno sredstvo, ki mu je omogočalo odpraviti protipravno ravnanje in posledice tega ravnanja, namreč pritožbo zaradi molka organa po 222. členu ZUP, pa ga ni izkoristil vse do oktobra 2014, tožena stranka za neizdajo odločbe v tem obdobju ne more biti odškodninsko odgovorna. Odločitev prvostopenjskega sodišča v tem delu je, kljub deloma zmotnim materialnopravnim stališčem, zato pravilna.

10. Ostane presoja, ali je tožena stranka odškodninsko odgovorna za delo upravnega organa v obdobju od vložitve tožnikovega poziva v juliju 2014 oziroma pritožbe zaradi molka v oktobru 2014 do izdaje odmerne odločbe 23. 6. 2016. Tudi to obdobje, ob upoštevanju rokov za dopolnitev vloge, bi na prvi pogled lahko kazalo na nedopustno dolgo trajanje upravnega postopka odmere davka. A temu ni tako, saj tožnik tudi v tem obdobju ni izkazal vseh predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke, namreč nastanka škode. Ravnanje tožnika po izdaji odmerne odločbe je namreč nasprotno njegovim trditvam o tem, kakšna škoda naj bi mu do izdaje odmerne odločbe nastala zaradi tega, ker vozila ni mogel registrirati. Tožnik namreč tudi po izdaji odmerne odločbe vozila ni registriral, torej ga zaradi tega ni mogel uporabljati ali prodati, vozilo pa se je tudi v tem obdobju, vse do decembra 2018, nahajalo pri mehaniku, tožnik pa ni pokazal nikakršnega interesa, da bi ga uporabljal. Vse okoliščine, ki jih prvostopenjsko sodišče ugotavlja v 7. do 10. točki obrazložitve sodbe, vodijo v zaključek, da tožniku škoda ni nastala niti v obdobju odločanja davčnega organa do izdaje odmerne odločbe. Zavrniti pa je treba pritožbene trditve, da so vse navedene okoliščine za postopek popolnoma irelevantne ob dejstvu, da je pristojni upravni organ na podlagi vloge tožnika odločil skoraj po sedmih letih. Na tožniku je dokazno breme za nastanek škode kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, a da mu je nastala zaradi ravnanja upravnega organa, tožnik sodišča ni prepričal. 11. Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem tožnik izpodbija pravilnost odločitve o višini stroškov postopka, ki jih mora povrniti toženi stranki. Tožba v tej zadevi je vložena 9. 10. 2014, v času veljave Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT2). Prehodna določba v drugem odstavku 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife3 predpisuje, da se odvetniški stroški v postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po ZOdvT v primerih, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi ZOdvT. Tožena stranka je po določbah ZOdvT upravičena do povrnitve pravdnih stroškov za nagrado za postopek 443,30 EUR, nagrado za narok 409,00 EUR ter materialne stroške 18,36 EUR, kar znese 870,66 EUR. Odločitev o pravdnih stroških je zato potrebno spremeniti tako, da se znižajo na navedeni znesek.

12. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. točka 350. člena ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnik je uspel le glede odločitve o stroških postopka torej glede stranske terjatve, zato sam krije svoje stroške postopka. Toženka pa pritožbenih stroškov ni priglasila.

1 Primerjaj odločbi VSRS II Ips 879/2008 in II Ips 220/2017. 2 Ur. list RS št. 67/08 s spremembami. 3 Ur. list RS št. 2/15 s spremembami,