Jedro

Breme dokazovanja, da je bila zahteva za denacionalizacijo poslana priporočeno po pošti, je na stranki, ki to zatrjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 14.4.2004, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Upravne enote D. z dne 17.4.2003. Z njo je bilo odločeno, da se tožničina zahteva za denacionalizacijo stavbnih zemljišč parc. št. 4018 v izmeri 1698 m2, parc. št. 4019 v izmeri 3919 m2 in parc.št. 4020 v izmeri 1326 m2, vse k.o. D., vložena dne 8.12.1993, kot prepozna zavrne.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Tožničina trditev, da naj bi bila zahteva za denacionalizacijo z dne 6.12.1993 poslana organu prve stopnje s priporočeno pošiljko tudi po presoji sodišča prve stopnje nima podlage v upravnih spisih. Omenjena vloga je k organu prve stopnje prispela 8.12.1993 (v rubriki "prejeto" sprejemne pošiljke Občine D. je odtisnjen datum 8.12.1993); vlogi pa ni priložen pisemski ovitek (kuverta) oziroma drugo dokazilo, da je bila vložena po pošti (navadno ali priporočeno). Vloge (zahteve) za denacionalizacijo se po 11. členu Pravilnika o pisarniškem poslovanju (Uradni list SRS, št. 44/88 in 1/89) v zvezi z 2. členom Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, št. 32/91) sprejemajo tako, da se prejetemu dokumentu pisemski ovitek priloži vselej, kadar je datum oddaje na pošti pomemben za štetje rokov (pritožbe) ali kadar iz dokumenta ni mogoče ugotoviti naslova pošiljatelja, pa je ta podatek napisan na ovitku. Zato pritrjuje stališču tožene stranke, da tožnica v postopku ni izkazala trditve, da naj bi vlogo poslala s priporočeno poštno pošiljko. Organ je na pravočasnost vloge dolžan paziti ves čas postopka; zato je stranka do pravnomočne odločitve o stvari dolžna hraniti relevantne dokaze. V tožbi predlagane dokaze pa je zavrnilo kot nedovoljeno tožbeno novoto (3. odstavek 14. člena ZUS).

Tožnica v pritožbi navaja, da je bila na predložitev dokazov, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena pravočasno, pozvana po desetih letih ter da malomarnost organa ne sme biti v njeno škodo. Sodišče bi moralo na glavni obravnavi izvesti vse v tožbi predlagane dokaze, saj na dokazne predloge strank ni vezano, temveč lahko samo izvaja dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve. Sicer pa so bili v tožbi predlagani dokazi že predlagani v upravnem postopku pred organom prve stopnje. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Z razlogi, s katerimi je izpodbijana sodba utemeljena se pritožbeno sodišče strinja.

V obravnavani zadevi je za vložitev zahteve za denacionalizacijo določen rok (zahteva mora biti vložena najkasneje v 24. mesecih po uveljavitvi zakona - 1. odstavek 64. člena ZDen). Zato je pravočasno vložena le tista vloga, ki jo pristojni organ prejme, predno izteče vnaprej določen rok (1. odstavek 68. člena ZUP); če pa je vloga oddana priporočeno na pošto (kot se v obravnavanem primeru zatrjuje) se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto (2. odstavek 68. člena ZUP).

Ni sporno, da je zahtevo za denacionalizacijo, ki je datirana s 6.12.1993 pristojni organ prejel 8.12.1993; sporno pa je, ali je bila poslana priporočeno po pošti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje (ter pred njim že tožene stranke v izpodbijanem upravnem aktu), da breme dokazovanja pravočasnosti vložene zahteve za denacionalizacijo ni na organu, pristojnem za vodenje postopka oziroma odločanje, temveč na tožnici, ki zatrjuje, da naj bi bila vloga poslana priporočeno po pošti. Pravilno je tudi stališče, da tožnica svojih trditev ni izkazala. Pavšalne navedbe, da naj bi upravni organ izgubil dokaz o pravočasnosti vložitve zahteve, da naj bi bila pošiljka zložena na format pisemske pošiljke ter da je iz oksidirane kovine, ki jo pušča pisarniška sponka na papirju razvidno, da je bila pripeta kuverta, niso dokazila, s katerimi bi bila v obravnavani zadevi dokazana pravočasnost vložene zahteve. Sodišče prve stopnje je šele v tožbi predlagane dokaze (zaslišanje priče ter poizvedbe pri pošti) pravilno zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote iz razlogov 3. odstavka 14. člena ZUS).

V pritožbi uveljavljani ugovori na drugačno odločitev nimajo vpliva. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ni odločilo po opravljeni glavni obravnavi (ki ni bila niti zahtevana), niti ni izvajalo drugih dokazov.

Glede na navedeno je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno. Ker je pritožbeno sodišče spoznalo tudi, da niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 73. člena ZUS, potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.