Jedro

V primeru, če bi tožnik izkazoval premoženjsko škodo s predložitvijo računov za popravilo osebnega avtomobila, bi mu bilo moč priznati, zakonske zamudne obresti do takrat dalje, ko je škodo saniral. A v danem primeru je tožnik tožbeni zahtevek prilagodil dognanjem izvedenca, ki pa je škodo računal po cenah na dan izdelave mnenja in zato je utemeljena prisoja zakonskih zamudnih obresti od tega dne dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške v zvezi s pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka tožniku v roku 15 dni pod izvršbo plačati znesek 1.241.025,30 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 14.7.2006 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 317.899,85 SIT, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi, presežni zahtevek v znesku 248.205,06 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.11.2003 dalje do plačila in zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 1.241.025,30 SIT za čas od 1.11.2003 do 13.7. 2006 pa je kot neutemeljen zavrnilo.

Proti sodbi se je pravočasno pritožil tožnik. Sodbo izpodbija v delu, ko je bil zavrnjen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo za čas od 1.11.2003 do vključno 13.7.2006, pri čemer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožniku je škoda nastala ob škodnem dogodku in ne šele z izdelavo izvedeniškega mnenja. Tožena stranka sploh ni prerekala datuma 1.11.2003 za začetek teka zakonskih zamudnih obresti, kot je to uveljavljal tožnik. Datum zamude ni bil sporen, tožena stranka ga ni prerekala, zato bi se moralo to dejstvo šteti za priznano. Odškodninski zahtevek je bil vložen 8.7.2004 in 8-dnevni rok je potekel 17.7.2004 in od takrat dalje je tožena stranka v zamudi. Sodišče ni obrazložilo zakaj zakonske zamudne obresti ne tečejo od zamude dalje, torej od 17.7.2004. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožniku priznajo še zakonske zamudne obresti od že prisojene odškodnine za čas od 1.11.2003 dalje, podrejeno pa od 17.7.2004 dalje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v tej zadevi uveljavlja odškodnino za gmotno škodo, ki jo je zaradi poškodovanosti avtomobila utrpel v prometni nesreči dne 31.8.2003. Ob tem, ko je v tožbi zatrjeval, da je sam poskrbel za popravilo avtomobila, je tožbeni zahtevek gradil na ponudbi za popravilo avtomobila, ki jo je izdelalo podjetje A. S. O. d.o.o. in za čas od izdelave te ponudbe dalje je tudi uveljavljal zakonske zamudne obresti. Vendar pa potem, ko je izvedenec avtokleparske in avtoličarske stroke tekom tega postopka izdelal izvedeniško mnenje, je tožnik višino škode dokazoval z izsledki tega mnenja. Izvedeniško mnenje je bilo izdelano 14.7.2007 in po cenah na ta dan je bila opravljena ocena škode.

Tožnik je sicer zatrjeval, da je škodo na vozilu saniral, a tega, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ni dokazal s predložitvijo računa za popravilo. V primeru predložitve takšnega računa bi bilo moč tožniku priznati zakonske zamudne obresti od takrat dalje, ko je škodo saniral, saj bi v tem primeru šlo za čisto terjatev, ki je zapadla z dnem plačila. A v danem primeru je tožnik tožbeni zahtevek prilagodil dognanjem izvedenca, ki pa je škodo računal po cenah na dan izdelave mnenja in zato je utemeljena prisoja zakonskih zamudnih obresti od tega dne dalje. V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da se ob določanju odškodnine za premoženjsko škodo na podlagi cenitve izvedenca upoštevajo razmere v času cenitve in določijo zakonske zamudne obresti od takrat dalje, ker gre za vrsto čiste denarne terjatve (denimo odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z opravilnima številkama: II Ips 88/2002 in II Ips 638/2004).

Odločitev sodišča prve stopnje se tako izkaže materialnopravno kot povsem pravilna. Z upoštevanjem cen v času izdelave izvedeniškega mnenja in s presojo zakonskih zamudnih obresti od dneva izdelave izvedeniškega mnenja dalje se vzpostavlja takšen tožnikov premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka.

Ob tem, ko je tožnik tožbeni zahtevek po višini oblikoval glede na dognanje izvedenca, je irelevantno pritožbeno izpostavljanje dejstva, da je 8.7.2004 vložil odškodninski zahtevek, da je 8-dnevni rok potekel 17.7.2004 in da je tožena stranka od takrat dalje v zamudi. Sodišče prve stopnje je sprejemljivo obrazložilo, zakaj je utemeljena prisoja zakonskih zamudnih obresti le za čas od izdelave izvedeniškega mnenja dalje, ne pa tudi za čas pred tem. Tako je dalo odgovor na pritožbeno izpostavljen očitek, da ni pojasnilo, zakaj zakonske zamudne obresti ne tečejo že od 17.7.2004. Tožena stranka je ves čas postopka vztrajala na zavrnitvi tožbenega zahtevka v celoti. Z nasprotovanjem plačilu glavnice se je zaradi akcesorne narave obresti protivila tudi plačilu zakonskih zamudnih obresti in zato ni na mestu pritožbeno izvajanje tožeče stranke, da se po načelu aktivne litiskontenstacije datum zamude, ki ga tožena stranka ni (izrecno) prerekala, šteje za priznan.

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno dognana pravno relevantna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo in o tožbenem zahtevku pravilno odločilo. Pritožbene navedbe so se izkazale za neutemeljene. Uradni preizkus pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tako je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev pritožbenega sodišča ima pravno podlago v dol. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku.

Neuspeh s pritožbo ima za posledico odločitev, da pritožnik sam trpi svoje stroške v zvezi s pravnim sredstvom. Pravno podlago za takšno odločitev daje dol. I. odst. 165. čl. Zakona o pravdnem postopku, v zv. z dol. 154. čl. istega predpisa.