Jedro

Zavrnitev zahtevka za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju temelji na dejanskih ugotovitvah, da je toženec v obdobju 13 let nudil materi vso s pogodbo vso dogovorjeno oskrbo, katere obseg in intenzivnost sta bila v posameznih obdobjih glede na postopno slabšanje zdravstvenega stanja preživljanke različna.

Izrek

Revizija zoper odločitev o obeh tožničinih podrejenih zahtevkih se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh povrniti tožencu 1.062,39 EUR stroškov revizijskega odgovora.

Obrazložitev

1. V zvezi z zapuščinskim postopkom po materi pravdnih strank je tožnica vložila tožbo in najprej zahtevala, da se zaradi toženčevega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti razveže pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo toženec in zapustnica sklenila 4. 5. 1995, pa tudi darilna pogodba, ki sta jo sklenila 14. 6. 1991, ter ugotovi, da 1/4 nepremičnin v k.o. ... in 1/6 nepremičnin v k.o. ... sodita v zapuščinsko maso po materi pravdnih strank. Med postopkom je večkrat spremenila tožbo in kot prvi podrejeni tožbeni zahtevek uveljavljala ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju darilna pogodba in da sodi v zapuščinsko maso 1/16 nepremičnine v k.o. ... ter 1/24 nepremičnine v k.o. .... Kasneje je kot drugi podrejeni tožbeni zahtevek terjala še ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Toženec je z nasprotnim tožbenim zahtevkom od tožnice kot dediča zapustnice zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovoljenja za vpis njegove lastninske pravice do 1/4 na nepremičnini v k.o. ....

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tri tožničine tožbene zahtevke, ugodilo toženčevemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku in odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožbenemu sodišču očita več procesnih kršitev. Zatrjuje, da pritožbeno sodišče ni obravnavalo tiste pritožbe, ki jo je poleg pooblaščenke vložila tožnica sama in ki je bistveno obširnejša. Na drugi strani pa je obravnavalo in upoštevalo toženčev odgovor na pritožbo, ki pa ni bil vročen tožnici in ki zato ni imela možnosti, da ga komentira. Pritožbeno sodišče je navedlo obrazložitev, ki odgovarja na vsebino odgovora na pritožbo, ne pa na pritožbi sami. Tožnica pritožbenemu sodišču očita procesno kršitev tudi zato, ker je samo brez izvedbe dokazov odločalo o tožničinemu ugovoru fiktivnosti pogodbe, čeprav je prvostopenjsko sodišče navedlo, da naj bi tožnica ta ugovor umaknila. Zmotno uporabo materialnega prava uveljavlja glede zavrnitve prvega podrejenega zahtevka za ugotovitev, da je sporna pogodba po svoji vsebini darilna pogodba, saj je v obeh svojih pritožbah pojasnila, da toženec oskrbe materi ni nudil. Sprejema sicer razloge pritožbenega sodišča o tveganosti takih pogodb, vendar je to tveganje treba presojati v smislu časovnega trajanja obveznosti preživljalca. Tožnica zatrjuje, da je v pritožbi, ki ji je vložila sama, poudarila, da se je mati oskrbovala sama do leta 1994 in v zvezi s tem opozorila na izpovedbe treh prič, vendar zaradi neobravnavanja njene pritožbe ni dobila odgovora pritožbenega sodišča. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija proti odločitvam o prvem in drugem podrejenem tožničinem tožbenem zahtevku ni dovoljena, proti odločitvam o glavnem tožničinem zahtevku in o nasprotnem toženčevem tožbenem zahtevku pa ni utemeljena.

6. Revizija je kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski odločbi dovoljena le v primerih, ki jih določa zakon. Tako Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v drugem odstavku 367. člena (v besedilu, ki je veljalo v času vložitve revizije) kot pogoj za dovoljenost revizije v premoženjskih sporih določa, da mora vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe presegati 1,000.000 SIT oziroma 4.172,93 EUR. Tudi zato mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP v primeru nedenarnega tožbenega zahtevka njegovo vrednost navesti že v tožbi. Enako je dolžan ravnati ob spremembi tožbe. Kadar tožnik zoper istega toženca uveljavlja več zahtevkov, ki temeljijo na različni podlagi, se pravica do revizije skladno z drugim odstavkom 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

7. V obravnavani zadevi je tožnica vrednost glavnega tožbenega zahtevka opredelila že v tožbi z zneskom, ki zadostuje za dovoljenost revizije. V svoji četrti pripravljalni vlogi s 1. 4. 2005, v kateri je spremenila tožbo tako, da je podrejeno uveljavljala tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju darilna pogodba in posledično za ugotovitev, koliko predmeta te pogodbe sodi v zapuščinsko maso, je navedla nova dejstva in drugačno pravno podlago tega zahtevka. V vlogi ni ocenila vrednosti spremenjenega dela tožbe, vložila pa jo je na samem naroku 5. 4. 2005 in na njem izrecno izjavila, da vrednosti spornega predmeta ne spreminja ter ostaja enaka kot v tožbi. Tako izjavo je mogoče razumeti na dva načina: da ostaja vrednost spremenjenega podrejenega tožbenega zahtevka neocenjena ali da v tožbi označena vrednost velja (skupaj in neopredeljeno) za glavni in podrejeni tožbeni zahtevek. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je tožnica z vztrajanjem pri nespremenjeni vrednosti spornega predmeta, ki da je enaka tisti v tožbi, opustila oceniti spremenjeni del tožbenega zahtevka, torej vrednosti (takrat prvega) podrejenega tožbenega zahtevka sploh ni. V takem primeru ni mogoče presoditi, ali je izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 367. člena ZPP o preseganju zneska 1,000.000 SIT, zaradi česar je ustaljena praksa tega sodišča, da taka revizija ni dovoljena (pravno mnenje občne seje s 16. 12. 1993, Poročilo o sodni praksi VS RS II/93). Tudi v primeru, če bi tožnica z opisano izjavo opredelila vrednost spora iz tožbe kot sedaj skupno vrednost glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka, revizija glede slednjega ni dovoljena. Gre za dva različna zahtevka z različno dejansko in pravno podlago, zato bi morala biti vrednost spornega predmeta določena diferencirano za vsak zahtevek posebej. V primeru objektivne kumulacije tožbenih zahtevkov v razmerju eventualnosti (tretji odstavek 182. člena ZPP) in nediferencirane vrednosti spornega predmeta se po sodni praksi tega sodišča navedena vrednost lahko nanaša le na glavni, ne pa na podrejeni tožbeni zahtevek (primerjaj npr. II Ips 259/2005).

8. Drugi podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju (zaradi zatrjevano neobstoječega ali nedoločenega predmeta pogodbe) je tožnica uveljavljala s spremembo tožbe v vlogi z 8. 4. 2005. V njej ni ocenila vrednosti spremenjenega dela tožbe, tega ni storila niti na prvem naroku po spremembi tožbe, ki je bil opravljen 31. 5. 2005, niti kasneje. Ker vrednost spornega predmeta v tem delu sploh ni določena, je tudi v tem delu revizija nedovoljena.

9. Pogoj iz drugega odstavka 367. člena ZPP za dovoljenost revizije je tako izpolnjen le glede odločitve o glavnem tožničinem tožbenem zahtevku in o nasprotnem toženčevem tožbenem zahtevku, vendar revizija v tem delu ni utemeljena. Tožnica pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita procesne kršitve, ki jih na kratko in le opisno uveljavlja v svoji reviziji. Revizijsko sodišče zavrača njeno trditev, da pritožbeno sodišče sploh ni obravnavalo tiste pritožbe, ki jo je poleg pooblaščenke vložila tudi tožnica sama. Dejstvo, da je njena pritožba obširnejša, ni pomembno, pač pa tehtnost samih argumentov. Ti se v obeh pritožbah pretežno prekrivajo, v pritožbi pooblaščenke pa so dodatno in strokovno utemeljeni. Pritožba tožnice same je daljša predvsem zaradi njene očitne čustvene prizadetosti, ki se kaže ne samo v podrobnem prikazovanju njenega videnja dogodkov, pač pa tudi z obširnimi trditvami o zatrjevani taktiki toženca, ki da jo je hotel oblatiti pred sodiščem in s tem vplivati na nepristranskost sojenja, saj naj bi sodišče postopek vodilo enostransko, o podkupljivosti prič in podobno. Pritožbeno sodišče teh njenih trditev ni bilo dolžno ne povzeti in tudi ne odgovarjati nanje. Dolžnost iz prvega odstavka 360. člena ZPP, da mora pritožbeno sodišče v razlogih svoje odločbe presoditi le odločilne navedbe pritožbe, pomeni prav to, da se pritožbeno sodišče osredotoči le na pomembna vprašanja iz pritožbe. To je pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi tudi storilo. Revizijski očitek o neobravnavanju tiste pritožbe, ki jo je vložila tožnica sama, zato ni utemeljen.

10. Res sodišče (prve in ne druge stopnje) tožnici ni vročilo toženčevega odgovora na njeno pritožbo, kot bi moralo ravnati po takrat veljavnem besedilu drugega odstavka 344. člena ZPP (po noveli ZPP-D taka zahteva v navedenem členu ni več zapisana). Tožnica zato ni mogla „komentirati“ toženčevega odgovora na pritožbo, kot zatrjuje v reviziji, vendar pa ne pojasni, kaj naj bi to v konkretnem primeru pomenilo in povzročilo. Trditev, da naj bi pritožbeno sodišče odgovarjalo na vsebino odgovora na pritožbo, ne pa na tožničino pritožbo, namreč ne drži in je tudi sicer povsem nekonkretizirana. Če je tožnica merila na relativno procesno kršitev iz drugega odstavka 344. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP na pritožbeni stopnji, bi morala utemeljiti povezavo, da je zatrjevana procesna kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost pritožbene odločbe. Tega, kot že obrazloženo, ni uspela izkazati. Če pa je tožnica merila na kršitev načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP na pritožbeni stopnji, so njene trditve neutemeljene zato, ker je to načelo v postopku na prvi stopnji izpeljano drugače kot v pretežno pisnem postopku na pritožbeni stopnji. Pravica do kontradiktornosti postopka ni prekršena, če je v postopku o pravnem sredstvu uveljavljena pisnost, tako da sodišče pri odločanju upošteva le pritožbo in odgovor na pritožbo (primer Kaufmann proti Belgiji pri nekdanji Evropski komisiji za človekove pravice). Zaradi skoposti tožničinih trditev v tem delu revizijsko sodišče bolj podrobnega odgovora ni moglo dati.

11. Odločitev o primarnem tožbenem zahtevku za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju temelji na dejanskih ugotovitvah, da je toženec v obdobju 13 let nudil materi s pogodbo vso dogovorjeno oskrbo, katere obseg in intenzivnost sta bila v posameznih obdobjih glede na postopno slabšanje zdravstvenega stanja preživljanke različna. Ker tožnica uveljavljanega razloga o toženčevem neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti ni dokazala, sta obe sodišči ob zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka in pritožbe materialnopravno pravilno uporabili določbo tretjega odstavka 120. člena Zakona o dedovanju.

12. Tožnica pravkar povzetih razlogov obeh sodišč v reviziji ne graja. Revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ne obrazloži niti glede odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Zato je v tem delu revizijsko sodišče opravilo le uradni preizkus in ugotovilo, da je tudi o nasprotnem tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odločeno. Tožnica obrazlaga revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava le glede razlogov obeh sodišč v zvezi z njenim ugovorom o fiktivnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, kar poleg tega opredeljuje tudi kot procesno kršitev v pritožbenem postopku. Revizijsko sodišče na te trditve ne odgovarja, ker se ugovor o fiktivnosti pogodbe nanaša na prvi podrejeni tožbeni zahtevek, da naj bi šlo dejansko za darilno pogodbo (primerjaj razloge pritožbenega sodišča na peti in šesti strani njegove sodbe), v tem delu pa revizija ni dovoljena.

13. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. in 378. člena ZPP delno zavrglo, delno pa zavrnilo tožničino revizijo. O priglašenih stroških toženčevega revizijskega odgovora je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določb odvetniške in taksne tarife in jih v odmerjenem znesku 1.062,39 EUR naložilo v plačilo tožnici.