Jedro

Če bi želela tožena stranka svojo izjavo o pripoznavi izpodbiti, bi morala konkretno navesti, glede česa se je zmotila. Zgolj pavšalne navedbe, da zaradi svojega psihofizičnega stanja ni vedela, kaj podpisuje, je ne opravičuje pravnih posledic pripoznave.

Izrek

Pritožbi 1. in 2. tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka razveljavi v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožeča stranka solastnik parcele št. 813/4, vpisane v zemljiškoknjižnem vložku št. 1723 k.o. .. (1. odstavek 1. in 2. točke izreka) ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ostalem se pritožba 1. in 2. tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Pritožbi 8., 9. in 13. tožene stranke se zavržeta.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno sodbo na podlagi pripoznave je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik solastnik parcele št. 813/4, vpisane v zemljiškoknjižnem vložku št. 1723 k.o. ... Po sodbi so 1. in 2. tožena stranka tožniku vsak do 1/18, 4. in 5. tožena stranka vsak do 1/36 in 14. tožena stranka do 1/9 dolžne izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožnik pri navedeni nepremičnini vpisal kot solastnik v navedenih idealnih deležih. Odločilo je tudi o priglašenih stroških pravdnega postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožujejo 1., 2., 8., 9. in 13. tožena stranka.

1. in 2. tožena stranka v skupni pritožbi po svoji pooblaščenki sodbo izpodbijata zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi podana v zmoti. Navajata, da se izpodbijana sodba glasi na osebe, ki so že umrle. Pa tudi, da je bila izjava o pripoznavi podpisana v hudi zmoti, saj sta bili v takšnem psihično fizičnem stanju, da nista vedeli, kaj podpisujeta. Izjava je bila vnaprej pripravljena, natipkana in pravniško napisana, zato je sami kot preprosti osebi nista mogli razumeti. Z njeno vsebino se ne moreta strinjati tudi glede na to, da njuno solastništvo izhaja iz zemljiške knjige. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe.

8., 9. in 13. tožena stranka pa sodbo sodišča prve stopnje izpodbijajo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbah nasprotujejo odločitvi sodišča, saj po njihovem mnenju ne gre za navadno sosporništvo, pač pa bi moralo sodišče odločiti le za vse tožene stranke enako. Pojasnjujejo, da niso izpolnjeni pogoji priposestvovanja in okoliščine sklenjenega pravnega posla ter predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglašajo stroške pritožbe v višini sodnih taks.

Tožeča stranka na vročene pritožbe ni odgovorila.

Pritožba 1. in 2. tožene stranke je delno utemeljena, pritožbi 8., 9. in 13. tožene stranke pa nista dovoljeni.

Pripoznava je enostransko procesno dejanje toženca, s katerim se strinja, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, razen če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (1. in 2. odstavek 316. člena ZPP).

Za izdajo sodbe na podlagi pripoznave nista relevantna niti dejansko stanje niti materialno pravo. Sodbo je tako mogoče izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače (3. odstavek 338. člena ZPP).

Ker 1. in 2. tožena stranka pritožbenih stroškov nista priglasili, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (163. člen ZPP).

K pritožbi 1. in 2. tožene stranke Drži sicer, da so v uvodu sodbe sodišča prve stopnje navedene osebe, ki so umrle že pred vložitvijo tožbe. Drži pa tudi, da je bil v tem delu izdan sklep o zavrženju tožbe (list št. 30, 41, 53 in 56 spisa). Ker je v izreku sodbe natančno in poimensko navedeno, na katere od toženih strank se sodba na podlagi pripoznave nanaša, takšen zapis ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju postopka pa bo moralo sodišče prve stopnje paziti, da se bodo opravljena dejanja nanašala le na tiste, ki so lahko pravdne stranke.

Pritožnika zatrjujeta tudi, da je bila njuna izjava o pripoznavi dana v zmoti. Pri tem pa ne pojasnita, v čem naj bi bila njuna zmota. Če bi želela svojo izjavo o pripoznavi izpodbiti, pa bi morala konkretno navesti, glede česa sta se zmotila. Enako besedilo izjav in morda njuna vnaprej pripravljena vsebina še ne potrjujeta njune zmote. Zgolj pavšalne navedbe, da zaradi svojega psihofizičnega stanja nista vedela, kaj podpisujeta, pritožnikov ne opravičujejo pravnih posledic njune pripoznave. Ta je jasna in nedvoumna: 1. in 2. tožena stranka sta namreč vsaka zase podali izjavo, da pripoznavata tožbeni zahtevek tožnika za izstavitev zemljiškoknjižne listine na nepremičnin parc. št. 813/4, vsak v višini do 1/18 (list. št. 24, 25). Če pa se pritožnika po svoji krivdi (glede na zatrjevan vpis v zemljiški knjigi gre zmoto vsekakor pripisati njuni malomarnosti) ob podpisu izjave o pripoznavi nista zavedala, da sta solastnika predmetne nepremičnine, bi lahko do izdaje sodbe sodišča prve stopnje svojo izjavo o pripoznavi preklicala (4. odstavek 316. člena ZPP). Tega nista storila, v pritožbi pa s svojo neopravičljivo zmoto ne moreta uspeti. Zahtevek, ki sta ga stranki pripoznali pa po svoji vsebini tudi ni tak, da stranka z njim ne bi mogla razpolagati in bi sodišču nalagal uporabo 2. odstavka 316. člena ZPP, po katerem pripoznave ne bi dovolilo.

Pri presoji kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pa je to zasledilo, da je sodba na podlagi pripoznave v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnik solastnik parcele št. 813/4, vpisane v zemljiškoknjižnem vložku št. 1723 k.o. .., izdana v nasprotju z določbami zakona. 1. in 2. tožena stranka izjave, ki bi vsebovala pripoznavo tega dela tožbenega zahtevka tožnika, nista podali, zato je v tem delu sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje. Ker sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokaznega postopka, ki bo dal odgovor na to, ali je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen ali ne, takšne kršitve pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti, ker bo pravdni stranki le na ustrezno obrazloženo sodbo sodišča prve stopnje omočena učinkovita ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva (1. odstavek 354. člena ZPP v povezavi s 25. členom Ustave Republike Slovenije).

K pritožbama 8. 9. in 13. tožene stranke Z delno sodbo na podlagi pripoznave sodišče prve stopnje 8. 9. in 13. toženi stranki ni naložilo nobene obveznosti. Te stranke imajo tako pravico do pritožbe le, če se izpodbijana sodba nanaša tudi nanje in imajo tako pravni interes, da ji nasprotujejo. Tožene stranke so solastniki obravnavane nepremičnine. Solastninski delež je lahko predmet samostojne razpolage, ki se mu ostali solastniki ne morejo upreti. Ne drži namreč, da bi lahko sodišče odločilo le za vse solastnike enako, ne glede na to ali gre za pravnoposlovno razpolaganje s solastninskim deležem ali pa za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (priposestvovanje). V nobenem primeru delež ostalih solastnikov ni kakorkoli okrnjen, zato je sodišče prve stopnje tožene stranke pravilno označilo kot navadne sospornike. Nepomembno pa je ali je tožbeni zahtevek tožnika sklepčen in utemeljen, saj pri presoji pritožbe zoper sodbo na podlagi pripoznave, dejansko stanje in materialno pravo nista pomembna. Ker 8. 9. in 13. tožena stranka morebitnega drugega pravnega interesa niso zatrjevale, pa tudi ne izkazale, je pritožbeno sodišče njihovi pritožbi kot nedovoljeni zavrglo (3. odstavek 343. člena ZPP), same pa krijejo svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP).