Jedro

Pri tožniku je ugotovljena I. kategorija invalidnosti. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa mora biti izpolnjen tudi pogoj, določen v 42. členu ZPIZ-2, to je, da ima tožnik dopolnjeno pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti. Tega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje, zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za priznanje pravice od sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 2. 2014 in št. ... z dne 22. 11. 2013. Tožnika je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 30. 1. 2013 dalje. Zahtevek za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine pa je sodišče zavrnilo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da je sodišče prve stopnje zgolj potrdilo izpodbijano odločbo tožene stranke. Dejansko stanje, na podlagi katerega je odločila tožena stranka, pa je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Invalidska komisija II. stopnje je podala mnenje, da je pri tožniku od 30. 1. 2013 dalje zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen opravljati organizirano delo. Kljub temu pa je tožena stranka izdala zavrnilno odločbo, torej ni upoštevala mnenja invalidske komisije II. stopnje. Tudi sodišče prve stopnje s tem, ko ni upoštevalo omenjenega mnenja, je zmotno uporabilo materialno pravo ter izdalo zavrnilno sodbo. Ravnanje sodišča je bilo v nasprotju z določbami 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prizna pravico do invalidske pokojnine na podlagi I. kategorije invalidnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo Evropske konvencije o človekovih pravicah, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi.

5. Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje je bila drugostopenjska odločba tožene stranke št. ... z dne 17. 2. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 11. 2013. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

6. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami), ki ga je skladno z 2. odstavkom 390. člena ZPIZ-2 potrebno uporabiti pri presoji predmetne zadeve, v 41. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Skladno s 1. alinejo navedenega člena pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa mora biti izpolnjen še dodaten pogoj, določen v 42. členu ZPIZ-2. Skladno z navedeno določbo pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec v primeru, če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni - ne glede na pokojninsko dobo, v primeru poškodbe zunaj dela ali bolezni pa pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta.

7. Kot to izhaja iz mnenja invalidske komisije II. stopnje je pri tožniku izpolnjen pogoj po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2, saj je po mnenju omenjene komisije pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, kar pomeni, da je prišlo do izgube delovne zmožnosti. Ker je prvostopenjski organ tožene stranke ugotovil, da pri tožniku ni invalidnosti, taka odločitev pa je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 17. 2. 2014, je sodišče prve stopnje poseglo v obe odločbi in ju odpravilo ter tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 30. 1. 2013 dalje. Kot pa je bilo že pojasnjeno zgolj izpolnjevanje pogoja, določenega v 41. členu še ne pomeni, da je tožnik upravičen do invalidska pokojnine. Izpolnjen mora biti tudi pogoj, določen v 42. členu, torej mora biti dopolnjena pokojninska doba, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti. Tega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje. Tožnikova delovna leta od 20 leta starosti pa do nastanka invalidnosti dne 30. 1. 2013 znašajo 36 let, ena tretjina delovnih let pa znaša 12 let. Tožnik bi torej moral na dan nastanka invalidnosti dopolniti 12 delovnih let. Po podatkih, razvidnih iz dokumentacije v upravnem spisu in kar očitno med strankama tudi ni sporno, pa je dopolnil 9 let 11 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, od tega 9 let 11 mesecev in 20 dni v Sloveniji in 2 dni na Hrvaškem. V BiH pa nima dopolnjene zavarovalne dobe, kar izhaja tudi iz potrdila, ki ga je nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja posredoval toženi stranki in se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Ker tožnik ni dopolnil 12 delovnih let, to posledično pomeni, da ni izpolnjen pogoj, določen v 42. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.