Jedro

Toženkino protipravno ravnanje bi bilo prepoznano kot adekvaten razlog za nastanek škode, le v primeru ugotovitve, da strokovna služba (CSD) tožnice ni zaščitila pred materinim nasiljem, pa bi jo morala.

Iz vsega navedenega izhaja, da je tožnica posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva občutila neposredno (neudeležba na zaključnem izletu, šibek ekonomski položaj družine, enoletna ločenost od družine, težja zaposljivost po vrnitvi v Slovenijo) in posredno, preko poslabšanega psihičnega stanja matere, pri čemer je pri vrednotenju nepremoženjske škode treba upoštevati zgoraj poudarjeno stališče, da materino nasilje oziroma škoda, ki jo je tožnica utrpela zaradi njenega nasilja, ni v pravno relevantni vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

-v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 3.300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 dalje do plačila (skupaj torej 5.750 EUR); v I. točki izreka pa tako, da se število obrokov poveča na pet, da prvi obrok v višini 1.150 EUR zapade v plačilo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, preostali štirje enaki obroki pa zapadejo v plačilo eno leto po zapadlosti prvega oziroma prejšnjega obroka in da tečejo zakonske zamudne obresti od vsakega posameznega obroka od 16. 6. 2017 dalje;

-v III. točki izreka tako, da je dolžna tožeča stranka plačati 70 % pravdnih stroškov tožene stranke, tožena stranka pa 30 % pravdnih stroškov tožeče stranke.

II.V ostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožnici plača 2.450 EUR v treh obrokih, prvega v višini 1.000 EUR v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, drugega v višini 725 EUR v roku enega leta po zapadlosti prvega obroka, tretjega v enaki višini pa v roku enega leta po zapadlosti drugega obroka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da tožnica nosi 88 % toženkinih pravdnih stroškov, toženka pa 12 % tožničinih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2.Tožnica se zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1 in zaradi kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne drži ugotovitev sodišča, da je trditvena podlaga glede vtoževane premoženjske škode premalo konkretizirana. Tožnica je izkazala poslabšanje in nezmožnost izboljšanja njenega premoženjskega stanja v obdobju izbrisa. Poleg tega so slabe premoženjske razmere osebe, ki je zaradi neurejenega statusa brez ekonomskih in socialnih pravic, življenjsko pričakovane. Štiričlanska, kasneje petčlanska družina je živela od očetove minimalne plače, v 44 m2 velikem najemniškem stanovanju, oblačila in hrano so dobivali pri Rdečem križu. Tožnica je bila nekaj mesecev med izbrisom legalno zaposlena (specificirala je obdobje zaposlitve 22. 10. 1999 - 21. 1. 2000 in 23. 10. 2000 - 29. 12. 2000), in je s tem prispevala k zmanjšanju premoženjske škode. Nemogoče je določiti natančen znesek prikrajšanja. V takšnih primerih po sodni praksi sodišča priznavajo premoženjsko škodo iz naslova nezmožnosti zaposlitve in izgubljenega zaslužka ter iz naslova nezmožnosti uveljavljanja socialnih pravic zaradi izbrisa. Denarna socialna pomoč bi morala biti uporabljena kot merilo izračuna prikrajšanja. Sodišče ni opravilo materialno procesnega vodstva v smeri specifikacije premoženjske škode. Ugotavljanje višine takse za posamičen postopek pridobitve dovoljenja za tožnico ne bi bilo enostavno, nasprotno, povezano bi bilo z nesorazmernimi težavami. Sodišče bi moralo uporabiti 216. člen ZPP. Ločevanje financ očeta in tožnice je neživljenjsko. Če ne bi bili izbrisani, bi bili člani družine upravičeni do ustreznih socialnih transferjev ali pa bi imeli pravico do dela. Vsi socialni transferji so bili vezani na državljanstvo oziroma urejeno prebivanje. Odločba CSD z dne 15. 12. 1992 dokazuje, da je družina v posledici izbrisa ostala brez socialnih dajatev. Tožnica je glede svojih prizadevanj za zaslužek podala zadostno trditveno podlago. Kot 16-letnica je kratko obdobje delala kot natakarica, kasneje je po stanovanjih prodajala vrečke za pakiranje. Za 30 let nazaj ne more specificirati ne obdobja zaposlitve ne višine zaslužka. Tudi pri očetovih sorodnikih je živela skromno. Po vrnitvi v Slovenijo je težko našla zaposlitev. Po polnoletnosti je bila od 41 mesecev izbrisa le 5 mesecev zaposlena. Tožničin oče si je dovoljenje za prebivanje uredil 16. 5. 1996. Sodišče od tožnice nezakonito zahteva, da dokaže negativno dejstvo - da oče ni prejemal denarnega dodatka za družino.

Tožničina mati je z otrokoma v Bosno odšla zaradi ločitve in zaradi ugotovitve, da je z dokumenti nekaj narobe. Dogodek na meji ob vrnitvi iz Bosne se je zgodil, verjetno je, da so mejni organi tožnico nadlegovali, potem pa jo arbitrarno spustili čez mejo. Nepravilna je presoja, da so za to, da se tožnica ni mogla udeležiti šolskega izleta, odgovorni starši, ki ji niso uredili potnega lista. Nemožnost udeležbe na zaključnem izletu je tudi izvedenka opredelila kot travmatski dejavnik. Sodišče je nepravilno upoštevalo le nepremoženjsko škodo, nastalo v obdobju od junija 1994 do 16. 5. 1996, ko je tožničin oče pridobil dovoljenje za stalno prebivanje. Ugotovitev je v nasprotju z ugotovitvami izvedenke, da je tožničina mati zaradi izbrisa psihično zbolela in se celotno najstniško obdobje znašala nad tožnico. Pridobitev dovoljenja za očeta ne pomeni avtomatične pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje za otroka. Napačen je zaključek o neobstoju vzročne zveze med izbrisom in škodo, ki je posledica tožničinega bivanja v Srbiji. Tožnica je izkazala, da je v Srbijo odšla prav z namenom urejanja papirjev. Tudi pomanjkanje pomoči s strani strokovnih služb, zlasti CSD, je bila izrazito neugodna posledica izbrisa. Obravnava družine na CSD je bila izjemna, saj niso imeli slovenskega državljanstva oziroma dovoljenja za prebivanje. Nepravilna je odločitev o 30 % soprispevku oškodovanke in njenih staršev. Tožnica je zahtevala 19.000 EUR poleg odškodnine, izplačane v upravnem postopku, zato je sodišče od prisojenega zneska nepravilno odštelo znesek odškodnine, ki ji je bil izplačan v upravnem postopku. Ker je sodišče tožnici priznalo odškodnino v višini 7.700 EUR, njen pravdni uspeh ni bil le 12 %.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Tožnica zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo (skupno 19.000 EUR, od tega 4.000 EUR za premoženjsko škodo) na podlagi ZPŠOIRSP,2 katerega namen je v popravi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva. V upravnem postopku, v katerem velja sistem podeljevanja pavšalnega zneska odškodnine,3 je bila tožnici za obdobje izbrisa 26. 2. 1992 - 1. 12. 2000 priznana odškodnina (5.250 EUR), za katero meni, da ne pokrije njene celotne škode.

6.V sodnem postopku zaradi uveljavljanja dodatnih odškodninskih zahtevkov se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (prvi odstavek 11. člena ZPŠOIRSP), torej ZOR,4 za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002, oziroma OZ.5 Oškodovanec nosi trditveno in dokazno breme glede elementov civilnega delikta - nastanka pravno relevantne škode (obstoj in višina, ki presega že prejeto odškodnino) ter njene vzročne zveze s toženkinim protipravnim ravnanjem - izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.6

7.V izpodbijani sodbi je bilo ugotovljeno: - da je bila tožnica ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva stara 13 let (polnoletna je postala 19. 6. 1997), - da sta bila iz registra stalnega prebivalstva izbrisana tudi njena oče in mati, - da sta se tožničina starša ločila nekaj let pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva (1988), - da je tožničina mati njo in mlajšega brata poleti 1993 odpeljala v Bosno, z namenom, da bodo tam živeli, vendar so se zaradi vojnih razmer istega leta vrnili v Slovenijo, - da je družina po vrnitvi v Slovenijo kljub ločitvi staršev živela v skupnem gospodinjstvu, v majhnem stanovanju, - da se tožnica po zaključku osnovne šole (junija 1994) zaradi neustreznih dokumentov ni mogla udeležiti šolskega izleta v Gardaland, - da je tožnica nadaljevala šolanje na frizerski in tekstilni srednji šoli, vendar je šolanje kasneje opustila, - da je bilo družinsko okolje za tožnico stresno in disfunkcionalno (njena mati je psihično zbolela ter bila do nje psihično in fizično nasilna, oče pa je bil pri zaščiti hčerke pasiven), - da je imela tožnica hude vedenjske in čustvene težave (bežala je od doma, poskušala je storiti samomor), zaradi katerih je bila družina tudi obravnavana na CSD, - da je družina živela od očetove plače (v obdobju po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, pa tudi že pred izbrisom,7 je bila mati brezposelna, oziroma je delala le priložnostno), - da je tožničin oče 16. 5. 1995 pridobil dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, - da je tožnica po polnoletnosti z namenom urejanja svojega pravnega statusa odšla v Srbijo (oziroma na Kosovo) k očetovim sorodnikom, kjer je ostala dobro leto, - da je tožnica po vrnitvi v Slovenijo z delom na črno prispevala k preživljanju družine, - da se je pri tožnici v posledici ponavljajočih se stresnih dogodkov razvila kompleksna posttravmatska stresna motnja (s stanji tesnobe, razdražljivosti, čustvene otopelosti in odtujenosti), in da je pri njej mogoče prepoznati okrnjenost v osebnem, družinskem, socialnem, vzgojnem in poklicnem smislu.

Glede premoženjske škode

8.Zahtevek za plačilo premoženjske škode zajema stroške plačanih upravnih taks za izdajo dovoljenj za začasno prebivanje, prihodno odhodnih vizumov in dovoljenja za stalno prebivanje, ter škodo zaradi "nezmožnosti zaposlitve in izgubljenega dobička ter iz naslova nezmožnosti uveljavljanja socialnih prejemkov". Za uspeh v pravdi mora tožnik navesti dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njegovega zahtevka (sklepčnost tožbe). Navesti mora dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Trditveno breme obsega navedbo odločilnih dejstev. Pritožnica neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da glede vtoževane premoženjske škode ni zmogla trditvenega bremena. Ker je toženka v postopku opozarjala na premalo konkretizirano oziroma nesklepčno trditveno podlago,8 je bilo sodišče prve stopnje razbremenjeno izvedbe materialno procesnega vodstva v tej smeri (285. člen ZPP).

Glede nepremoženjske škode

10.Glede zadoščenja, ki naj izravna nepremoženjsko škodo, je uveljavljeno načelo pravične denarne odškodnine (190. in 200. člen ZOR, oziroma 169. in 179. člen OZ). Po ustaljenem stališču sodne prakse pomenijo duševne bolečine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva enotno obliko škode (kar narekuje enotno odmero odškodnine), ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz obdobja brez pravno urejenega statusa izbrisanih oseb.9

Pravno upoštevna je nepremoženjska škoda, ki je oškodovancu bodisi nastala v obdobju izbrisa, bodisi izvira iz tega obdobja, nastala pa je kasneje. Pri odmeri odškodnine mora sodišče upoštevati in ovrednotiti trajanje protipravnega stanja ter intenzivnost oškodovančevega duševnega trpljenja (načelo individualizacije odškodnine), nato pa prisojeno odškodnino - s primerjavo okoliščin konkretnega primera z okoliščinami v primerljivih zadevah, umestiti še v širši okvir (načelo objektivne pogojenosti odškodnine). Ob upoštevanju 70 % temelja toženkine odgovornosti (ugotovljena nepremoženjska škoda je posledica součinkovanja več vzrokov, ne izključno posledica toženkinega protipravnega ravnanja), je sodišče prve stopnje ugotovljeni obseg nepremoženjske škode ovrednotilo v višini 7.700 EUR. Na podlagi pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da trajanje protipravnega stanja in intenzivnost tožničinega duševnega trpljenja utemeljujeta nekoliko višjo odškodnino od prisojene.

11.Posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je tožnica prvič zaznala poleti 1994, ko se ni mogla udeležiti izleta ob zaključku osnovne šole. Starši, ki so bili tudi sami izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, brez ustreznih dokumentov, mladoletni hčerki niso mogli urediti dokumentov za potovanje v tujino, zato je stališče izpodbijane sodbe o opustitvi njihove (starševske) skrbnosti v nasprotju z realnostjo tedanjega časa. Življenjsko logično je, da je bila tožnica zaradi neudeležbe na zaključnem izletu prizadeta. Četudi njeno trpljenje ob zaslišanju ni bilo navzven zaznavno, je zgovorno dejstvo, da je o dogodku povedala izvedenki psihiatrične stroke. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da jo je dogodek, zaradi katerega se je počutila drugačno (manjvredno) in izključeno, kot mladostnico zaznamoval.

12.Pritožnica utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je pri ugotavljanju obsega nepremoženjsko škode pravno pomembno zgolj obdobje do maja 1996. Takrat si je tožničin oče uredil svoj pravni status, kar pa avtomatično ne pomeni, da bi ga lahko uredil tudi za hčerko. Iz dokaznega postopka izhaja nasprotno, in sicer, da je oče poskušal urediti dokumente za otroka (bil je na različnih ambasadah), vendar pri tem ni bil uspešen, in da je tožnica po svoji polnoletnosti odšla v Srbijo z namenom, da pridobi srbsko državljanstvo, se nato vrne v Slovenijo in si uredi pravni status. Tožnica ne bi zapustila Slovenije, če bi ji oče (do njene polnoletnosti) lahko uredil dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Tudi škoda, ki jo je tožnica utrpela po maju 1996 (predvsem zaradi ločenosti od družine v obdobju bivanja v Srbiji, pri očetovih sorodnikih), je torej vzročno povezana z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

13.Glede na ugotovitev, da je tožnica neugodne posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva prvič občutila junija 1994, ni pomembno, zakaj je njena mati z njo in bratom leta 1993 odšla v Bosno (zaradi ločitve ali neurejenega pravnega statusa). Četudi se je dogodek na meji ob vrnitvi v Slovenijo zgodil (tožnica je opisala, da so morali zapustiti avtobus, cariniki, ki so preverjali, ali res bivajo v Sloveniji, pa so jih nato spustili čez mejo), v izpovedi tožnice ni dokazne opore za pritožbeno stališče, da je verjetno, da so jo mejni organi nadlegovali in da je zaradi tega duševno trpela.

14.Prikrajšanost tožnice za življenje v normalnem (zdravem, razumevajočem) družinskem okolju je bila posledica prepleta več vzrokov, ne zgolj izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tožnica je bila problematična mladostnica, kar je bilo delno povezano z njenim odraščanjem (puberteto), delno pa z zahtevno družinsko dinamiko. Toksično družinsko okolje sta soustvarjala ločena starša, živeča v skupnem gospodinjstvu; oče, ki je bil (v izogib konfliktom z bivšo ženo) pri vzgoji hčerke pasiven, in mati, katere vzgojni prijemi niso bili primerni. Z izbrisom matere iz registra stalnega prebivalstva je bilo zaradi posledično slabšega finančnega položaja družine in poslabšanja materinega duševnega zdravja (mati je bila že v obdobju pred izbrisom čustveno nestabilna in konfliktna oseba, v obdobju po izbrisu pa so se njene psihične težave intenzivirale) brez dvoma poseženo tudi v pravni položaj tožnice. Materino nasilje nad hčerko je bilo posledica (tudi) bolezni, katere napredovanje je bilo v vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Kljub temu materinega (zlasti psihičnega) nasilja nad hčerko ni mogoče pripisati protipravnemu ravnanju toženke, oziroma slednji naložiti odgovornost (tudi) za materino nasilje. Izbris iz registra stalnega prebivalstva ni v adekvatni vzročni zvezi s škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi materinega nasilja - materinega nasilja ni mogoče šteti za predvidljivo posledico izbrisa. Drugačno stališče bi pomenilo, da je oseba, ki psihično zboli, redoma nasilna, kar ne drži. Poleg tega iz dokaznega postopka ne izhaja, da tožničina mati zaradi bolezni ni bila sposobna oblikovanja/izražanja volje, torej da ji je bolezen v celoti onemogočala nadzor nad lastnimi ravnanji.

15.Toženkino protipravno ravnanje bi bilo prepoznano kot adekvaten razlog za nastanek škode (oziroma bi toženko bremenila odgovornost tudi za škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi materinega nasilja), le v primeru ugotovitve, da strokovna služba (CSD) tožnice ni zaščitila pred materinim nasiljem, pa bi jo morala. Dokazni postopek tega ni potrdil. Tožnica je bila obravnavana na CSD (zapisnik o ustni obravnavi z dne 6. 12. 1995 - priloga A6), ko je bila presojana možnost, da se jo zaradi obremenilne družinske situacije izloči iz družinskega okolja in namesti v vzgojni zavod. Pritožba zamolči, da je tožnica v postopku trdila, da se je njeno razpoloženje po obravnavi na CSD stabiliziralo, zato ni bilo več razloga za namestitev v vzgojni zavod. Ker je razlog za obravnavo pri CSD odpadel, je brezpredmetno pritožbeno problematiziranje dejstva, da je CSD lahko obravnaval le osebe s slovenskim državljanstvom ali s stalnim prebivališčem v Sloveniji.

16.Iz vsega navedenega izhaja, da je tožnica posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva občutila neposredno (neudeležba na zaključnem izletu, šibek ekonomski položaj družine, enoletna ločenost od družine, težja zaposljivost po vrnitvi v Slovenijo) in posredno, preko poslabšanega psihičnega stanja matere, pri čemer je pri vrednotenju nepremoženjske škode treba upoštevati zgoraj poudarjeno stališče, da materino nasilje oziroma škoda, ki jo je tožnica utrpela zaradi njenega nasilja, ni v pravno relevantni vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tožnica upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 11.000 EUR. Odškodnina v tej višini je znotraj razpona odškodnin, prisojenih v zadevah VSL II Cp 2112/2021, VSL II Cp 264/2022 in VSL Cp 139/2022. Primerjavo obravnavane zadeve z izpostavljenimi sodnimi odločbami omogoča dejstvo, da so bili oškodovanci (enako kot v obravnavani zadevi) v času izbrisa iz registra stalnega prebivalstva še otroci. Skladno z določbo drugega odstavka 5. člena ZPŠOIRSP se prisojena odškodnina zmanjša za odškodnino, določeno v upravnem postopku (5.250 EUR).

Sklepno in o pravdnih stroških

17.Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo za 3.300 EUR (z 2.450 EUR na 5.750 EUR) (5. alineja 358. člena ZPP). Prisojeni znesek mora toženka tožnici namesto v treh obrokih, skladno s šestim odstavkom 13. člena ZPŠOIRSP plačati v petih obrokih po 1.150 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, drugi obrok eno leto po zapadlosti prvega obroka, tretji obrok eno leto po zapadlosti drugega obroka, četrti obrok eno leto po zapadlosti tretjega obroka in peti obrok eno leto po zapadlosti četrtega obroka. Vse obroke oziroma vsak obrok je dolžna toženka plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 16. 6. 2017 dalje (drugi odstavek 299. člena in 378. člen OZ).

18.Spremenjena odločitev o glavni stvari je terjala tudi spremembo III. točke izreka izpodbijane sodbe (3. točka 365. člena ZPP). Pravdni uspeh tožnice je 30 % (od zahtevanih 19.000 EUR ji je bilo prisojeno 5.750 EUR), toženke pa 70 %, zato sta v takšnem deležnem razmerju dolžni druga drugi povrniti pravdne stroške.

19.V ostalem delu je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20.Tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, toženka pa stroške pritožbenega postopka nosi sama, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

2Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, Ur. l. RS, št. 99/2013, s spremembami.

3V njem so oškodovanci razbremenjeni dokazovanja predpostavk odškodninske odgovornosti - edini merili za določitev odškodnine sta obdobje izbrisa in maksimizirani znesek denarne odškodnine 50 EUR za vsak zaključen mesec izbrisa, kar naj bi pokrivalo običajne nevšečnosti povezane z izbrisom (prvi in drugi odstavek 7. člena ZPŠOIRSP).

4Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978, s spremembami in dopolnitvami.

5Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.

6Glej odločbe II Ips 130/2016, II Ips 170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 34/2017.

7Tožničina mati ni izgubila službe zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

8Predvsem v prvi pripravljalni vlogi.

9Ni odločilen le čas izbrisa, ampak tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od ostalih, npr. nezaposlenost, družinske razmere (ločenost od družine, propad zakona), prizadetost časti in ugleda, odnos države in okolja do oškodovanca, morebitne zdravstvene posledice, strah itn. Glej odločbe II Ips 170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 221/2017, II Ips 80/2021.

10Iz zaslišanja tožnice izhaja, da so ji v uradu, kjer so urejali državljanstvo, svetovali, da je najbolje, da gre v rojstni kraj svojega očeta, tam pridobi dokumente in se nato kot tujka vrne v Slovenijo.

11Po ugotovitvi izvedenke psihiatrične stroke je šlo pri tožničini materi za bazično psihično ranljivost, prisotno že pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

12Sodna praksa šteje predvidljivost kot kriterij elementa vzročnosti: predvidljivost je vgrajena v teorijo adekvatne vzročnosti kot merilo presoje, ali je določena posledica pripisljiva določenemu vzroku. Glej sodbi II Ips 103/2021 z dne 1. 12. 2021 in II Ips 113/2019 z dne 15. 5. 2020.

13Psihično bolezen je mogoče šteti za predvidljivo posledico izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ne pa tudi nasilja psihično bolnega.

14Iz njega izhajajo naslednje ugotovitve: Pri A. A. so se v zadnjem letu pokazale osebnostne in vedenjske motnje (pobegi od doma, poskus samomora, opustitev šolanja). Deklica je bila obravnavana pri pedopsihiatru, ki je menil, jo je treba izločiti iz problematičnega družinskega okolja. CSD je presojal možnosti za namestitev deklice v vzgojni zavod. Mati je nasprotovala namestitvi hčerke v zavod, A. A. pa je povedala, da bo o tem razmislila in odločitev sporočila 7. 12. 1995. Materi je bilo pojasnjeno, da A. A. s pretepanjem ne bo spravila na pravo pot.

15Sodišče prve stopnje je njeno trditev povzelo v 48. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

16Ki določa, da se pri odmeri višine denarne odškodnine, ki se določi v sodnem postopku, denarna odškodnina zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno določena v upravnem ali katerem koli drugem postopku.