Jedro

Stroj, s katerim je v času škodnega dogodka upravljal tožnik, predstavlja nevarno stvar. Vendar je tožniku zadevna poškodba nastala izključno zaradi njegovega ravnanja, ki ga glede na njegovo naravo delodajalec ni mogel pričakovati in preprečiti. Tožniku namreč za namen opravljanja dela ni bilo treba z roko posegati v območje delujočega vrtalnega stroja, še manj pa z roko spustiti vzvoda za sveder ter nato hkrati z isto roko seči pod vrteč sveder.

Toženka in stranski intervenient sta v pogodbenem razmerju, in sicer iz naslova zavarovanja civilne odgovornosti. Izid zadevne pravde torej lahko neposredno kot tudi posredno vpliva na pogodbeno razmerje med toženko in stranskim intervenientom. Tako se izkaže, da izid konkretne pravde vpliva na pogodbeno razmerje stranskega intervenienta do toženke, kar substancira intervenientov pravni interes.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v II. točki izreka znesek „2.354,12 EUR“ zniža na znesek „2.231,73 EUR“.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 dalje in mu povrniti pravdne stroške, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan v roku 15 dni povrniti stranskemu intervenientu 2.354,12 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (1) in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zahtevku tožnika v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno poledico. Navaja, da je sodišče dovolilo stransko intervencijo navkljub temu, da je tožnik predlagal njeno zavrnitev. Delodajalec ga je namreč napotil k toženki, rekoč, da bo dobil odškodnino. V nasprotnem primeru bi uveljavljal odškodnino nasproti samemu delodajalcu. Drugo je, ali je imel delodajalec pravni interes, da vstopi v pravdo. Po pritožnikovem mnenju je delodajalec vstopil v pravdo izključno zato, da bi tožnika stroškovno kaznoval. Sodišče stroškov, prisojenih stranskemu intervenientu, ni obrazložilo (bistvena kršitev določb pravdnega postopka), stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti. Upoštevati se mora vrednost „skrčenega“ tožbenega zahtevka, sicer pa gredo stranskemu intervenientu zgolj stroški za odgovor na tožbo in udeležbo na naroku. Glede temelja tožbenega zahtevka navaja, da toženka in stranski intervenient nista predložila nasprotnih dokazov za trditve, da je tožnik usposobljen tudi za ključavničarska dela, ima namreč zgolj znanja za varilca. Tožnik zaradi svojega duševnega stanja ni upal odkloniti dela, čeprav se ni čutil sposobnega za delo. Pred škodnim dogodkom je na predmetnem stroju delal dvakrat do trikrat na leto, ni znal vrtati, nihče ga ni opomnil, da način njegovega dela ni pravilen. Izpit iz varstva pri delu je opravil na način, da je testne pole prepisal, varnostnega opozorila na listu na delovnem stroju ni videl, nihče ga o nevarnosti stroja ni poučil. Povzema izpovedbe prič. Izvedenec varstva pri delu je svoje mnenje pripravil na podlagi teoretičnih izhodišč, ne da bi upošteval konkretne okoliščine. Sodišče mu ni postavilo vprašanja o usposobljenosti za delo na vrtalnem stroju glede na njegove psihične, fizične sposobnosti in znanje, ki ga ima. Izvedenec psihiater je navedel, da je bil tožnik v času delovne nesreče depresiven v pravem bolezenskem in psihičnem smislu. Tožnik je predlagal zaslišanje svoje žene, katere sodišče iz neznanega razloga ni zaslišalo, niti ni obrazložilo, zakaj je ni zaslišalo. Žena bi izpovedala o seznanjanju poslovodstva delodajalca s psihičnimi težavami tožnika. Tožnik o svojem stanju ni opozoril delodajalca, ker se je bal posledic. Glede na zaključke sodišča bi tožnik moral in mogel predvideti nastalo posledico, če pa bi bilo to res, tožnik dela zagotovo ne bi opravljal na način, da bi se poškodoval, ali kakorkoli sam sebi storil škodo. Delo je opravljal na način, kot so ga opravljali vsi drugi, o tem pa priče niso izpovedale, ker so bile „naučene“ in v strahu pred izgubo službe. Zaradi posledic duševne bolezni je tožnikov delodajalec mogel pričakovati, da bodo pri tožniku nastale zadevne posledice in bi se jim lahko izognil tako, da tožnik ne bi opravljal dela na predmetnem stroju.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovoril stranski intervenient in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik se je poškodoval na delovnem mestu na način, da je tekom uporabe stabilnega vrtalnega stroja z orokavičeno roko počistil ostružke pod vrtečim svedrom, katerega je pred tem z isto roko držal in dvigal ter spuščal. Stroj je zagrabil njegovo orokavičeno desno roko in mu poškodoval prst. 6. Tožnik v pritožbi ponavlja, da ni usposobljen za ključavničarska dela, ampak zgolj za dela varilca, da ni znal vrtati, da ni mislil, da ga lahko sveder poškoduje, da je na isti način pred škodnim dogodkom dve uri opravljal delo, pa ga nihče ni opozoril, da dela kaj narobe, s tem, da je delal na enak način, kot so delali drugi, izpit iz varstva pri delu je prepisal, saj ga ni razumel,varnostnega opozorila na stroju ni videl in ga tudi nihče o nevarnosti stroja ni poučil. 7. Navedene pritožbene trditve in ugovore tožnika je tehtno in prepričljivo obravnavalo že sodišče prve stopnje. Glede tožnikovih zatrjevanj o neustrezni izobrazbi je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen kot „ključavničar – monter“, da je opravljal tudi ključavničarska dela (in ne zgolj dela varilca), da je pri delodajalcu uporabljal tudi vrtalni stroj, da je bil poučen, kako se z zadevnim strojem rokuje, ob tem, da so bila na samem stroju vidno nalepljena opozorila za varno delo in da sam ni nikoli odklonil vrtanja. Navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, predvsem pogodbe o zaposlitvi, prijave v zavarovanje in ocene pooblaščenega zdravnika glede zmožnosti za delo, kjer je bilo zaključeno, da je tožnik „ključavničar, varilec“ in zmožen za to delo (z omejitvijo zaščite sluha v kritičnem ropotu). Niso torej utemeljene pritožbene navedbe, da niso bili predloženi dokazi, da je tožnik usposobljen za delo, ki ga je opravljal. Prav tako tudi nima življenjske teže tožnikova obramba, da si ni mislil, da ga stroj lahko poškoduje. Slednje namreč more vedeti že vsak povprečen odrasel človek.

8. V zvezi z zaslišanimi pričami je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da nihče od delavcev ni čistil ostružkov z roko v primeru delujočega stroja. Pritožnikovi lastni zaključki, da priče o nasprotnem ravnanju niso izpovedale zaradi strahu pred izgubo službe in da so bile naučene, pa nimajo podlage v njihovih zaslišanjih, ob tem, da so bile priče opozorjene na dolžnost govoriti po resnici. Življenjsko prepričljivo je naziranje, da mora vsak delavec skrbeti za svojo varnost in zdravje pri delu in že po splošni človeški presoji v skrbi za lastno varnost ne posegati v območje delujočega vrtalnega stroja. O tem razumno priča tudi ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu, in sicer da lahko predmeten stroj uporablja vsak, ki je zdravstveno sposoben za delo in ustrezno delovno zmožen. Prav tako ni razumno pričakovati, da bo imel vsak delavec v proizvodnji svojega nadzornika, ki ga bo v vsakem trenutku opozarjal, ali morebiti ne sledi navodilom, kar smiselno želi uveljaviti pritožnik, s sklicevanjem, da je že dve uri pred škodnim dogodkom delo opravljal na enak način. Tožnik je bil namreč poučen o pravilni uporabi stroja, na njem so bila tudi nalepljena opozorila, morebitne posledice tožnikovega zatrjevanja, da je „izpit iz varstva pri delu prepisal“, pa zagotovo niso v sferi odgovornosti delodajalca.

9. Glede tožnikovih zatrjevanj o psihični nesposobnosti za delo je bil angažiran izvedenec psihiatrične stroke, ki je ugotovil, da se je tožnik zdravil zaradi depresije, ki je v različni moteči intenzivnosti vplivala na njegovo delovno sposobnost v smislu brezvoljnosti, neaktivnosti, koncentracije. Slednje je sodišče prve stopnje vzelo v obzir, vendar je nadalje v tem okviru prepričljivo izpostavilo in poudarilo težo ugotovitve, da tožnik šest mesecev pred nezgodo ni bil v bolniškem staležu, prav tako ni bil v bolniškem staležu na dan škodnega dogodka. Glede na to, da je delodajalec po tožnikovi lastni izpovedbi sicer upošteval njegove zdravstvene omejitve, je povsem pravilen zaključek, da delodajalec za tožnikove težave ni mogel vedeti, če te niso bile zaznavne navzven. Tožnik namreč ni bil v bolniškem staležu oziroma delodajalca o težavah ni obvestil. Navedbe, da tožnik ni upal odkloniti dela zaradi svojega duševnega stanja in siceršnje skrbi, da ga bodo „nagnali“, ob tožnikovi formalni sposobnosti za delo (ugotovljene s strani pooblaščenega zdravnika, ki je tožnika ocenil kot sposobnega za delo), ob izostanku obvestila delodajalcu o morebitnih zdravstvenih težavah ter ob navedbah o siceršnjem upoštevanju tožnikovih omejitev s strani delodajalca, ne morejo pretehtati. Tudi ne drži, da ni bilo obrazloženo, zakaj ni bila zaslišana tožnikova žena D.O.. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo obrazložilo, da tudi morebiten pogovor tožnikove žene s predstavnikom delodajalca ni bistven, saj je tožnik tisti, ki bi kot delavec o morebitnih težavah moral obvestiti delodajalca.

10. Pritožnik navaja tudi, da je izvedenec za varstvo pri delu svoje mnenje pripravil na podlagi teoretičnih izhodišč, ne da bi upošteval konkretne razmere tožnika pri delodajalcu in da sodišče temu izvedencu ni postavilo vprašanja o usposobljenosti tožnika za delo na vrtalnem stroju glede na njegove psihične in fizične sposobnosti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnik v pripravljalni vlogi 24. 11. 2011 zgolj splošno navedel, da „na izvedeniško mnenje v bistvu nima pripomb, saj je mnenje napisano teoretično, brez upoštevanja konkretnih razmer tožnika pri toženi stranki“, torej dejansko tožnik ni imel konkretiziranih pripomb na izvedensko mnenje, ki jih tudi v pritožbi ne podaja. Glede utemeljenosti tožnikovih navedb o psihičnih težavah pa se je sodišče prve stopnje prepričalo s postavitvijo (ustreznega) izvedenca psihiatrične stroke in se do navedenega vprašanja ustrezno opredelilo (primerjaj 9. točko obrazložitve).

11. Stroj, s katerim je v času škodnega dogodka upravljal tožnik, tudi po presoji sodišča druge stopnje predstavlja nevarno stvar. Vendar pa pritožbeno sodišče povsem prepriča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki temelji na izčrpni in obrazloženi dokazni oceni, da se je tožnik poškodoval izključno zaradi lastnega ravnanja (drugi odstavek 153. člena OZ (2)), ki bi se mu lahko izognil na način, da se ne bi povsem po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Tožniku namreč za namen opravljanja dela na noben način ni bilo treba z roko posegati v območje delujočega vrtalnega stroja, še manj pa z roko spustiti vzvoda za sveder ter nato hkrati z isto roko seči pod vrteč sveder. Če bi tožnik z namenom čiščenja ostružkov stroj ugasnil ali pa za to opravilo (z levo roko) uporabil kakšen pripomoček, vrteči del svedra ne bi mogel zagrabiti njegove orokavičene desne roke. Izključen vzrok za nastalo škodo torej izhaja iz samega ravnanja tožnika, ki ga glede na njegovo naravo, ob upoštevanju vsega navedenega, delodajalec ni mogel pričakovati in preprečiti.

12. Sodišče prve stopnje je utemeljeno dopustilo stransko intervencijo tožnikovega delodajalca na strani tožene stranke (zavarovalnice). Toženka in stranski intervenient sta namreč v pogodbenem razmerju, in sicer iz naslova zavarovanja civilne odgovornosti. Izid zadevne pravde torej lahko neposredno kot tudi posredno vpliva na pogodbeno razmerje med toženko in stranskim intervenientom (3), tudi na višino dogovorjenih bonusov v primeru izplačila odškodnine pri prihodnjih zavarovanjih, kot je to primeroma izpostavilo sodišče prve stopnje. Tako se izkaže, da izid konkretne pravde vpliva na pogodbeno razmerje stranskega intervenienta do toženke, kar substancira intervenientov pravni interes (prvi odstavek 199. člena ZPP).

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da odločitev o pravdnih stroških, prisojenih stranskemu intervenientu, ni obrazložena in posledično ni mogoč njen preizkus. Za zadostitev standardu obrazloženosti odmere stroškov namreč ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki posebej, temveč zadostuje, da je odmera opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa, na pregleden način, ki omogoča njen preizkus (4). Sodišče prve stopnje je navedlo, da mora tožnik stranskemu intervenientu povrniti potrebne pravdne stroške, priglašene po stroškovniku, navedlo višino priznanih odvetniških storitev, višino priznanega DDV in izvedenine, natančnejšo odmero pa je opravilo na samem stroškovniku (priloga B 17). Stroškovna odločitev je torej zadostna, omogočen je njen preizkus.

14. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da izračun pravdnih stroškov, ki so nastali stranskemu intervenientu, ni pravilen. Utemeljeno pritožnik izpostavlja, da pri izračunu pravdnih stroškovni ni bila upoštevana utesnitev tožbenega zahtevka na višino 10.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje je zato opravilo ponoven izračun, na kopiji stroškovnika (priloga C 2), ki predstavlja del spisovnega gradiva, ob upoštevanju pravilne vrednosti spornega predmeta za obračun stroškov. Stranskemu intervenientu je v skladu z OT priznalo 2.989,50 točk, 20 % DDV ter 585,12 EUR izvedenine. Skupaj torej znesek 2.231,73 EUR. V tem delu je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je sodišče prve stopnje pritožbo tožnika zavrnilo, saj tudi ni zasledilo kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradi dolžnosti, in v nespremenjem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Tožnik je s pritožbo uspel le delno, in sicer zgolj glede stroškov postopka, ki po svoji naravi predstavljajo stransko terjatev, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo stranskega intervenienta ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje, zato ta ni bil potreben in stranski intervenient sam krije stroške postopka, ki so mu z njegovo vložitvijo nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

(2) Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.

(3) Tako tudi VSM sklep I Cp 854/2012. (4) Primerjaj N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 59.