Jedro

Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval.

Tožena stranka je tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna, saj s tožbenimi navedbami ne izkazuje resne škode iz 2. točke 28. člena ZMZ-1.

Tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2.Tožena stranka je uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje (18. 9. 2024), iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da je Maroko zapustil zaradi revščine, marginalizacije, brezposelnosti in pomanjkanja dela.

3.Na osebnem razgovoru (4. 11. 2024) je tožena stranka tožnika seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Maroko na seznam varnih držav. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tožnik navedel, da njegova družina šteje sedem članov, poleg očeta in mame ima tri starejše sestre in mlajšega brata. Iz Maroka je odšel, ker so revni, so pod ničlo. Po opravljeni maturi je tožnik želel nadaljevati šolanje, kar ni bilo možno, saj njegov oče ne bi zmogel sam preživljati družine. Po koncu osnovne šole je tožnik okoli leta 2010 odšel v Tanger zaradi nadaljnjega šolanja in dela. Takrat je nekaj časa spal zunaj na ulici. Dobil je službo v gradbeništvu. Nato se je vpisal na nižjo srednjo šolo v Tangerju. Delodajalec mu je zaradi revščine dovolil, da je spal kar na lokaciji in da je delal samo za vikend, med tednom pa je lahko bil v šoli. Poleg tega je pri sošolcu živel pet let. Po koncu šolanja je tožnik iskal stalno zaposlitev in svoj življenjepis pošiljal raznim podjetjem. Neko podjetje ga je povabilo na preizkus znanja, ki ga je uspešno opravil. V Maroku skoraj vsa podjetja plačajo minimalno plačo (okoli 250 evrov na mesec) ter zdravstveno in socialno zavarovanje. Plačilo, ki ga je dobil v tem podjetju (250 evrov), je bilo za tožnika prenizko, saj so se cene v Maroku zelo zvišale, že mesečna najemnina znaša od 150 do 200 evrov. V Maroku je veliko ljudi brez zaposlitve. Podjetja najprej obljubljajo, potem pa nič ne dobiš. Tako je tožnik ostal brez službe. Ugotovil je, da bo za iskanje nove službe potreboval najmanj tri mesece. Če želi človek v Maroku na hitro dobiti delo, pa mora imeti veze. Naslednje tri mesece je bil brez službe, saj kljub več prošnjam ni dobil dela. Porabil je ves denar, zato je moral kljub opravljeni maturi spet delati v gradbeništvu, saj ni našel boljše službe.

4.Tožnik bi potreboval 3.500,00 EUR za materino operacijo in 10.000,00 EUR za očetovo zdravljenje. Tožniku je bilo težko, ko ni mogel pomagati trpečemu očetu. Večkrat je razmišljal, da bi storil samomor, ker je videl, kako sta starša trpela, sam pa ni mogel narediti ničesar. V Maroku je človek vreden toliko, kolikor ima denarja.

5.Tožniku je bil delodajalec dolžan nekaj denarja, ki pa mu ga ni hotel plačati. Zato se je tožnik z njim prepiral. Prisotni delodajalčevi bratje so tožnika napadli in pretepli ter mu zlomili desno roko. Potem so ga prijavili policiji in trdili, da jih je tožnik napadel. Zaradi zlomljene rake je bil tožnik v bolnici, kjer ga niso operirali, ampak so mu le zašili rane na roki. Delodajalca je prijavil policiji, kjer so vprašali, kaj se je zgodilo. Tožnik jim je dal svoje in delodajalčeve podatke ter jim povedal, koliko časa je delal in koliko mu je delodajalec dolžan. Nato so ga poslali domov in mu rekli, da bodo z njim kasneje stopili v stik, vendar tega niso storili. Bil je prepričan, da jih je njegov delodajalec podkupoval.

6.Takrat je tožnik poskusil storiti samomor, vendar si je premislil, saj bi bila njegova družina še v slabši situaciji. Prijatelj mu je rekel, da mu lahko pomaga tako, da oba zapustita Maroko. V Evropi delodajalci namreč spoštujejo delavce in jim priznajo pravice. Prijatelj mu je rekel, da bi v Evropi lahko našel službo, ker ima poklic in veliko izkušenj. S tem bi lahko pomagal družini in zlasti svoji mami, ki še vedno nujno potrebuje operacijo. Ker sam ni imel denarja za pot, je njegov prijatelj plačal vse. Potem sta 15. 10. 2023 skupaj odpotovala v Turčijo.

7.Zadnja dva meseca pred zapustitvijo države so doma jedli le en obrok na dan. Na vprašanje, kako se imenujejo organizacije v Maroku, na katere se obrnil, je tožnik odgovoril, da se ne spomni. Teh organizacij je več, eno je obiskal v Casablanci, kjer jim je obrazložil svojo situacijo in jih prosil za pomoč. Vzeli so njegovo, mamino in očetovo telefonsko številko ter mu rekli, da bodo z njim stopili v stik, česar niso storili. Že od začetka se mu je zdelo, da niso pripravljeni pomagati in da nikoli ne bodo. Poklical jih je še enkrat, vendar je imel takrat po telefonu isti občutek, zato je obupal.

8.Tožnikove sestre, ki so že poročene, niso mogle pomagati, saj so tudi same imele finančne težave. Oseba, ki ima denar in bi jo zaprosil za pomoč, mu ne bi pomagala, saj v Maroku ne marajo ljudi, kot je on. Nekdo, ki ima veliko denarja, bi mu dal dirham ali dva, kar je približno 10 centov. Njegov oče se je poskusil obrniti še na druge sorodnike. Klical je nekega maminega sorodnika, ki pa je prekinil klic. Zaradi tega nikoli več niso nikogar prosili za pomoč, da jih ne bi poniževali tako, kot sorodnik. V Maroku je mogoče najti delo samo v treh največjih mestih (Tanger, Casablanca in Rabat). Poleg teh krajev je iskal delo tudi v kraju El Nador. V Maroku je več agencij, ki pomagajo pri iskanju zaposlitve, največji sta Tecctra in Anapeck. Obema je poslal svoj življenjepis, vendar mu nista odgovorili. Tudi, če bi mu pomagali najti službo, bi mu vzeli 15 odstotkov od mesečnega plačila, kar je veliko in tožniku ne bi ostalo ničesar.

9.Drugih težav tožnik v Maroku ni imel. Če bi ostal tam, bi storil samomor ali pa bi se mu zmešalo. Na vprašanje, ali bi se lahko preselil kam znotraj Maroka, je odgovoril, da je bil v kraju, kjer je največ podjetij in tudi največ možnosti za delo. Če bi delal v Casablanci, ki ga konec meseca, ko bi prejel plačilo, med vračanjem z dela verjetno pretepli in mu vzeli denar. Zato se je izogibal mest, kjer so težave. Na vprašanje, ali je po težavah z delodajalcem opravljal še kakšna dela, je tožnik odgovoril, da takrat ni več delal, saj je bil v državi le kratek čas. Počakal je, da se mu je pozdravila roka, nato pa je odšel iz države. Država ne pomaga ljudem v stiski, kot je on. Država sicer ima bolnice, vendar so jim dali termin za očetovo operacijo čez šest let.

10.V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države.

11.Po ugotovitvah tožene stranke sta tožnikova glavna razloga za zapustitev izvorne države revščina in nezmožnost najti bolje plačano delo. Ocenila je, da okoliščine obravnavane zadeve ne opravičujejo priznanja mednarodne zaščite. Iz tožnikovih navedb je razvidno, da je njegova družina revna. Tožnik je kmalu začel delati v gradbeništvu, delal je tudi kot varilec. Ob delu je končal študij in se nato zaposlil v podjetju, ki mu je, kot večina drugih podjetij v Maroku, dala minimalno plačilo (250 EUR na mesec). S tem denarjem tožnik ni mogel preživeti, saj so se cene v Maroku zelo zvišale. V tem času sta oba starša zbolela in potrebovala veliko denarja za operacijo. Podjetje, kjer je delal tožnik, mu ni podaljšalo pogodbe, zato je ostal brez dela. Če bi želel najti novo službo v Maroku, bi za to potreboval najmanj tri mesece. Tam delo dobiš takoj le, če imaš veze in poznanstva. Zaradi celotne situacije je bil tožnik nemočen in nesrečen.

12.Po pojasnilih tožene stranke institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega ekonomskega stanja posameznikov, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini. Takega preganjanja v izvorni državi tožnik ni izkazal, saj njegovi razlogi niso povezani z razlogi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1, ki v osmem odstavku 27. člena določa, da mora obstajati vzročna zveza med razlogi in dejanji preganjanja, česar tožnik ni izkazal. Slaba ekonomska situacija pa sama po sebi ni razlog za priznanje subsidiarne zaščite. V obravnavani zadevi na podlagi tožnikovih izjav ni mogoče zaključiti, da bi tožnika kdorkoli namerno ekonomsko onemogočal, ali da bi bila njegova ekonomska stiska posledica kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove ekonomske eksistence. Tožnik je v Maroku namreč opravljal različna dela (v gradbeništvu in kot varilec). Nato se je zaposlil v nekem podjetju, za kar je dobil prenizko plačilo (250 evrov), s katerim je komaj preživel. Prav tako ni mogel prihraniti denarja, da bi pomagal staršema, ki sta potrebovala operacijo. Na koncu je delal v gradbeništvu, saj boljše službe kljub opravljeni maturi ni mogel najti. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožniku ni bil namerno onemogočen dostop do trga dela.

13.Iz tožnikovih izjav je sicer razvidno, da je v Casablanci oddal vlogo za pomoč organizaciji, ki pomaga ljudem v stiski, in nato obupal, saj se mu je zdelo, da niso pripravljeni pomagati. Po mnenju tožene stranke ni mogoče zaključiti, da tožnik in njegova družina v prihodnje ne bi bila deležna pomoči take organizacije, saj je tožnik sam navedel, da je v Maroku več tovrstnih organizacij. Pristojni organ tudi v zvezi z navedbo, ki se sicer nanaša na tožnikovega očeta (da je bil termin za njegovo operacijo določen šele čez šest let), ne more zaključiti, da je bil tožniku v izvorni državi kakorkoli namerno onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, saj so čakalne vrste v javnih zdravstvenih sistemih nekaj povsem običajnega tudi v Sloveniji ali kakšni drugi evropski državi.

14.Po ugotovitvah tožene stranke tožnik ni imel drugih težav v Maroku. V zvezi z navedbami, da mu je bil delodajalec dolžan še nekaj denarja, ki mu ga ni želel izplačati, nato pa so mu njegovi bratje zlomili roko, sam pa jih je kasneje prijavil na policijo, ki do danes z njim ni stopila v stik, tožena stranka najprej poudarja, da tožnik ni navajal, da bi ga bilo zaradi omenjenega dogodka v primeru vrnitve v Maroku strah bivšega delodajalca ali njegovih bratov. Jasno je namreč navedel, da je Maroko zapustil, da bi iz Evrope finančno pomagal svoji družini, saj ni več mogel gledati trpljenja staršev, ki jima ni mogel pomagati. Tožena stranka ne verjame tožnikovim navedbam, da ga je k odhodu v Evropo spodbudil prijatelj, ki mu je tudi plačal celotno pot in sedaj ničesar ne pričakuje v zameno.

15.Zato je tožena stranka tožnikove izjave ocenila za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, s čimer so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

16.Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ocenila je, da iz tožnikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju tožnikovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Tožnik je le pavšalno navedel, da država marginalizira ljudi na podeželju in da ti v svojih bolnišnicah sicer ponudi operacijo, vendar šele čez več let. Tožena stranka je že pojasnila, da so tožnikove izjave v zvezi z operacijo oči vezane na njegovega očeta, svojih navedb glede marginalizacije pa tožnik ni konkretiziral. Zato so izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene tudi na podlagi druge alineje 52 člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

Tožnikove trditve

Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

1.Tožnik se ne strinja s stališči tožene stranke in meni, da niso bile pravilno upoštevane njegove navedbe glede razmer v izvorni državi, saj ne omogočajo zagotovitve sredstev za preživetje. Tožnik je zapustil državo zaradi preživetja in ne zaradi lagodnega življenja. Sklicuje se na svoje izjave v upravnem postopku, da so v revščini živeli na vasi in da jih je država marginalizirala. Oče je delal za zelo nizko plačilo in tožniku ni mogel zagotoviti nadaljevanja šolanja. Zato je tožnik po končani osnovni šoli odšel v kraj Tanger, kjer je zaradi pomanjkanja sredstev nekaj časa spal zunaj na ulici, dokler ni našel delo v gradbeništvu. Takrat je lahko spal na gradbišču. Po koncu šolanja je sicer dobil delo v podjetju, vendar za prenizko plačilo. Obljubljali so mu, da mu bodo podaljšali pogodbo in plačali več, a so ga izigrali in je ostal brez službe. Tako je bil tri mesece brez službe, čeprav je bil pripravljen sprejeti karkoli. Delo je iskal v različnih krajih po Maroku, kontaktiral je razne agencije ki pomagajo pri iskanju zaposlitve, a brez odgovora. Ker je porabil ves denar, je spet opravljal slabo plačano delo v gradbeništvu. V družini so se začele zdravstvene težave. Tožnik se je na koncu obrnil tudi na enega od bivših delodajalcev, ki mu je bil dolžan denar. Ker mu ga ni hotel izplačati, je prišlo do prepira, v katerega so se vpletli tudi bratje delodajalca in tožnika pretepli ter mu zlomili desno roko tako, da je na koncu še sam potreboval operacijo, ki si je spet ni mogel privoščiti. Zdravniki so mu zato le zašili rane na roki. Spor je sicer prijavil policiji, ki pa ni pomagala.

2.Zato je tožnik kot edino rešitev videl odhod iz države. Hudo mu je bilo, ker ni mogel pomagati staršem. Večkrat je razmišljal o samomoru. Države ne bi zapustil, če bi dobil pošteno plačano delo. Država ne pomaga ljudem v stiski, čeprav je bogata z naravnimi viri. Bogati živijo udobno, revni pa lahko umrejo od lakote. Zaradi navedenih osebnih okoliščin Maroko za tožnika ni varna država.

Odgovor na tožbo

3.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

Dokazni postopek

4.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

5.Tožba ni utemeljena.

6.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

7.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

8.V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.

8.Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.

8.Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.

9.Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

10.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako v upravnem postopku kot tudi na glavni obravnavi v upravnem sporu navedel revščino in ni navajal drugih razlogov, zaradi katerih bi bil ogrožen v izvorni državi. Glede tega pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

10.Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

10.Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.

10.Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

11.V zvezi s tožnikovimi izjavami pred upravnim organom sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.

11.Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 18. 9. 2024, poleg tega tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru, ob začetku katerega mu je bila ponovno ponujena možnost ustreznih informacij, ki so mu bile zagotovljene tudi v vabilu na to procesno dejanje. To pomeni, da je bilo tožniku omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru z dne 4. 11. 2024 razvidno, da sta mu tožena stranka in njegov pooblaščenec v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. To pomeni, da je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,

11.pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.

12.Sodišče še pojasnjuje, da glede na navedeno, ko v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

12.S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, v obravnavani zadevi torej ni bilo preloženo na toženo stranko.

13.Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

14.Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.

14.Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.

14.Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.

14.Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

15.Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna, saj s tožbenimi navedbami ne izkazuje resne škode iz 2. točke 28. člena ZMZ-1.

15.Zatrjevano tveganje, da bo tožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (revščini), je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

16.Sodišče le pripominja, da tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Maroko razglasila za varno izvorno državo.

17.Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

17.V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.

17.V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).

18.Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

2 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve).

3 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve).

4 Iz njegove izpovedbe je razvidno, da v Maroku niso zagotovljene osnovne dobrine, zato je bil prisiljen zapustiti svojo državo. Kljub temu, da tam ni vojne, ni varnosti. Tožnik nima nobenih sredstev za preživetje sebe in svoje družine, država pa ničesar ne ponuja.

5 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve).

7.Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve).

8.Prav tam, 13. točka obrazložitve.

9.V zvezi s tem je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve).

9.V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah.

10.Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

11.Poleg tega je iz Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca razvidno, da mora prosilec: (i) govoriti resnico in popolnoma sodelovati z izpraševalcem pri ugotavljanju dejstev o svojem primeru; (ii) potruditi se dokazati svoje izjave s kakršnimi koli razpoložljivimi dokazi in podati zadovoljivo obrazložitev, če ni dokazov; če je trebno, mora pridobiti dodatne dokaze; (iii) dati vse ustrezne podatke o sebi in svojih preteklih doživetjih v podrobnostih, ki so izpraševalcu potrebne za ugotavljanje pomembnih dejstev; od prosilca je treba zahtevati, naj poda razumljivo obrazložitev vseh razlogov, ki podpirajo njegovo prošnjo za begunski status, mora pa odgovoriti tudi na vsa postavljena vprašanja (glej stran 44 in 45, 205 točka).

12.Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.

13.Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve).

14.Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

15.40. uvodna izjava Procesne direktive II.

16.Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).

17.Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).

18.V skladu s to določbo resna škoda zajema mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi.

19.Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge.

20.Prav tam, 16. točka obrazložitve.

21.Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

22.Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve.

23.SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka).

24.Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.