Jedro

Ministrstvo za pravosodje je z izpodbijano odločbo pravilno ugotovilo, da je z dnem dokončnosti odločbe o razrešitvi A.A. kot izvršitelja prenehal status tožnici kot njegovi namestnici, ter tožnici naložilo, da mora brez odlašanja, najkasneje pa v roku treh dni po prejemu odločbe, Zbornici izvršiteljev Slovenije izročiti identifikacijske znake (izkaznico in priponko), ki jih je imela kot namestnica izvršitelja A.A. Odločba je izdana na podlagi uradno preverljivih dejstev; ali so pri tožnici nastopili krivdni razlogi za prenehanje njene funkcije namestnice izvršitelja, pa za odločitev ni relevantno. To posledično pomeni, da kontradiktorni postopek v konkretnem primeru ni bil potreben, ampak so bili izpolnjeni pogoji za skrajšani ugotovitveni postopek po 144. členu ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za pravosodje ugotovilo, da je z dnem dokončnosti odločbe o razrešitvi A.A. kot izvršitelja dne 6. 5. 2014 prenehal status njegovi namestnici B.B. (1. točka izreka odločbe). V 2. točki izreka izpodbijane odločbe pa je tožnici naložilo, da mora brez odlašanja, najkasneje pa v roku treh dni po prejemu odločbe, Zbornici izvršiteljev Slovenije izročiti identifikacijske znake (izkaznico in priponko), ki jih je imela kot namestnica izvršitelja A.A. V obrazložitvi Ministrstvo navaja, da je bila tožnica imenovana za namestnico izvršitelja A.A. z odločbo ministra pristojnega za pravosodje št. 165-02-45/2000/91 z dne 11. 1. 2012. V nadaljevanju pojasnjuje, da položaj namestnika izvršitelja ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v drugem in sedmem odstavku 294. člena. Status namestnika izvršitelja je, glede na navedeno zakonsko ureditev, vezan na status izvršitelja. To pa pomeni, da v primeru, če izvršitelju preneha pooblastilo za opravljanje službe izvršitelja, to pooblastilo preneha tudi njegovemu namestniku. Z odločbo z dne 24. 5. 2014 je Ministrstvo za pravosodje A.A. razrešilo kot izvršitelja. Odločba mu je bila vročena 6. 5. 2014, z dnem vročitve pa je postala tudi dokončna in izvršljiva. Zaradi narave razmerja izvršitelj – namestnik, je istega dne prenehalo tudi pooblastilo tožnici kot njegovi namestnici. Pojasnjuje še, da je status namestnika izvršitelja strogo vezan na status izvršitelja in ne more trajati dlje od statusa izvršitelja.

Tožnica v tožbi navaja, da je v navedeni zadevi potrebno na načelni ravni poleg subsidiarne odgovornosti namestnice izvršitelja, ugotavljati tudi njeno objektivno odgovornost. Ministrstvo pa uporablja zgolj pavšalno zatrjevanje. Ugotavljalo se ni nobenih kršitev, zaradi katerih bi prenehal status namestnice izvršitelja. Pri tem se sklicuje na tretji odstavek 294. člena ZIZ.

V izpodbijani odločbi malomarnega delovanja ali opustitve izvršilnih dejanj, s katerimi bi tožnica prekoračila svoja pooblastila, Ministrstvo za pravosodje ni ugotovilo. Izpodbijana odločba zato krši načelo kontradiktornosti, tožeči stranki pa ni bila dana možnost, da bi se izjasnila o odločilnih dejstvih v postopku. Vročen ji tudi ni bil noben sklep o začetku postopka nadzora nad opravljanjem službe izvršitelja, prav tako ni dobila vabila na ustno obravnavo, v kateri bi pridobila možnost za razjasnitev okoliščin. Vročen ji tudi ni bil noben drug sklep, ki ga je izdala tožena stranka v zvezi s postopkom, ki ga je vodila proti izvršitelju. Ministrstvo je s tem kršilo načelo kontradiktornosti, izrabilo pozicijo moči ter zasledovalo zgolj cilj nezakonitega odvzema pooblastila za opravljanje službe izvršitelja. Zato tožeča stranka sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi, tožnici pa vrne status namestnice izvršitelja z dnem 20. 5. 2014. Povrne naj ji tudi nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v obširnem odgovoru na tožbo najprej opozarja, da je bila izpodbijana odločba tožeči stranki vročena v skladu z določbo četrtega odstavka 87. člena ZUP dne 9. 6. 2014, ker ni imela urejenega hišnega predalčka. Zato sodišču predlaga, naj preveri, ali je tožeča stranka tožbo vložila pravočasno glede na to, da je sodišče tožbo prejelo 11. 7. 2014, rok za vložitev te tožbe pa se je po mnenju tožene stranke iztekel 9. 7. 2014. V zvezi s tožbo pa tožena stranka poudarja, da izpodbijana odločba po vsebini zgolj ugotavlja, da je tožeči stranki z dnem dokončnosti odločbe o razrešitvi izvršitelja A.A., prenehal status namestnice izvršitelja. V vsakem primeru, ko izvršitelju preneha status že po samem zakonu, preneha tudi status njegovemu namestniku. Pri tem ni pomembno iz katerih razlogov je prenehal status izvršitelju, pač pa da je status namestnice tožnici prenehal z dnem dokončnosti odločbe o razrešitvi izvršitelja. Po mnenju tožene stranke bi bil pravni položaj za namestnika izvršitelja enak tudi v primerih, če bi se izvršitelj sam odpovedal službi izvršitelja, oziroma če bi opravljanje javne službe izvršitelju prenehalo iz drugih nekrivdnih ali krivdnih razlogov. Izpodbijana odločba zaradi navedenega po svoji naravi ni prava ugotovitvena odločba in v ničemer ne posega v pravni položaj tožeče stranke, saj z dnem dokončnosti razrešitve izvršitelja, tudi njej že po samem zakonu preneha status namestnice izvršitelja. Tožena stranka običajno zato sploh ne izda posebne odločbe o prenehanju statusa namestnika izvršitelja. To stori le v primeru kot je obravnavani, ko namestnik ni vrnil svojih identifikacijskih znakov. Tožeča stranka namreč ob smiselni uporabi določbe sedmega odstavka 286.a člena ZIZ v povezavi z določbo sedmega odstavka 294. člena ZIZ, z izdajo odločbe pridobi izvršilni naslov, če namestnik izvršitelja tudi v dodatnem roku ne vrne svojih identifikacijskih znakov.

Tožena stranka zavrača tudi očitke tožeče stranke, da bi morala na podlagi 294. člena ZIZ pred izdajo izpodbijane odločbe izpeljati poseben ugotovitveni postopek, v katerem bi se ugotavljala krivda oziroma objektivni razlogi za njeno razrešitev. Če bi sprejeli argumentacijo tožeče stranke, potem bi prišli do pravno nesprejemljivega položaja, v katerem bi namestnik izvršitelja opravljal posamezna dejanja izvršbe in zavarovanja tudi potem, ko izvršitelj dokončno, ali celo pravnomočno, ne bi več imel statusa izvršitelja.

V zvezi z ugovorom tožnice, da je tožena stranka kršila načelo kontradiktornosti pojasnjuje, da je že Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 12/2013 z dne 8. 5. 2014 zavzelo stališče, da organ v primerih, ko stranke za zavarovanje njenih pravic ni potrebno posebej zaslišati, lahko izda odločbo po pravilnih skrajšanega postopka. Ugovori v zvezi s kršitvijo načela kontradiktornosti pa se nanašajo na postopek razrešitve, ki se je po uradni dolžnosti vodil zoper izvršitelja. V tem postopku je tožnica sodelovala v funkciji namestnice izvršitelja, kar izhaja iz zapisnika 705/2011/2012/32 z dne 7. 6. 2013. V tem postopku pa ni zahtevala, da se ji prizna položaj stranskega udeleženca po četrtem odstavku 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka pri tem še poudarja, da po njenem mnenju namestnik izvršitelja nima položaja stranskega udeleženca v postopku razrešitve izvršitelja, niti nima tega položaja v disciplinskem postopku zoper izvršitelja. Vsako prenehanje funkcije izvršitelja, ki je praviloma vezana na njegovo osebno odgovornost, pa ne pomeni le prenehanja funkcije namestnika izvršitelja, ampak tudi vseh drugih zaposlenih v pisarni izvršitelja. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

V zvezi z ugovorom tožene stranke, ki dvomi v to, ali je tožnica podala tožbo pravočasno ali ne, sodišče pripominja, da je na podlagi podatkov v spisu tudi po mnenju sodišča bil zadnji rok za vložitev te tožbe 9. 7. 2014. Tožnica je navedenega dne priporočeno po pošti tožbo na sodišče tudi poslala. Na podlagi drugega odstavka 29. člena ZUS-1 se namreč šteje, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto. Glede na navedeno je upoštevaje tudi 28. člen ZUS-1, tožba v konkretnem primeru bila vložena pri sodišču pravočasno. S tem pa so nastopili tudi pogoji, da jo je sodišče presojalo po njeni vsebini.

Tožba ni utemeljena.

Dejanske okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora, med strankama niso sporne. Tožnica je bila z odločbo Ministrstva za pravosodje z dne 11. 1. 2012 imenovana za namestnico izvršitelja A.A. Tudi ni sporno, da je minister za pravosodje z odločbo z dne 24. 5. 2014 A.A. razrešil kot izvršitelja ter da je bila omenjena odločba izvršitelju vročena 6. 5. 2014, z dnem vročitve pa je postala tudi dokončna in izvršljiva. V konkretnem primeru namreč odločbo o razrešitvi izvršitelja izda minister, pristojen za pravosodje. Zoper odločbo ni pritožbe, pač pa je dovoljen upravni spor, kar vse določa 286.a člen ZIZ. Odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, pa je v skladu z 224. členom ZUP dokončna. Izvršljiva postane, ko se vroči stranki. Iz uradnih podatkov U vpisnika pa je sodišče tudi ugotovilo, da je A.A. zoper odločbo o razrešitvi vložil tožbo pri tukajšnjem sodišču, ki se vodi pod opr.št. I U 933/ 2014. Sodišče je s sodbo, ki je postala pravnomočna 21. januarja 2015, tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

V 28. poglavju v členu 294 ZIZ in naslednjih, so navedene določbe, ki se nanašajo na namestnika izvršitelja. V sedmem odstavku omenjenega člena je navedeno, da za namestnika izvršitelja veljajo smiselno vse določbe zakona o nastopu službe ter tudi o razrešitvi izvršitelja. Po 1. točki prvega odstavka 286a. člena ZIZ se izvršitelj lahko razreši tudi v primeru, če se ugotovi, da ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za izvršitelja. Na podlagi tretjega odstavka 294. člena ZIZ lahko namestnik izvršitelja opravlja vse posle izvršbe samo pri izvršitelju, pri katerem je zaposlen. Glede na to, da je bil A.A. z dokončno in izvršljivo odločbo razrešen kot izvršitelj dne 6. 5. 2014, tudi po mnenju sodišča tožnica ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za namestnico izvršitelja pri A.A. Zato je po mnenju sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Odločba je izdana na podlagi nespornih uradno preverljivih dejstev, na katere kakršenkoli ugotovitveni postopek oziroma ugotavljanje, ali so pri tožnici nastopili krivdni razlogi za prenehanje njene funkcije namestnice izvršitelja, v danem primeru niso relevantni. To pa posledično pomeni, da kontradiktorni postopek v konkretnem primeru ni bil potreben, pač pa so nastopili pogoji za skrajšani ugotovitveni postopek po 144. členu ZUP.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.