Jedro

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da tožnica ni mogla sodelovati s celotnim zneskom svojih obveznosti, ker je bila izdaja števila delnic podjetja, ki so bila namenjena za notranji odkup odvisna tudi ob obsega družbenega premoženja, ko se je podjetje začelo lastniniti. Da, to ne drži, izhaja iz listinske dokumentacije v prilogah sodnega spisa, prav tako pa tudi iz izpovedi računovodkinje, zaslišane kot priča v tem postopku, ki je izpovedala, da je celotni znesek šel za odkup 20 % deleža in da so za 20 % delež potrebovali še zneske iz naslova državljanskih certifikatov in da so nekateri vplačevali še denarne zneske. To pa izhaja tudi iz izpovedi vodje delniške knjige, ki je izpovedala, da so bile obveznice najprej izdane v obliki potrdila, da pa so kasneje se vpisale v delniško knjigo kot delnice ter da je tudi tožnica s svojimi obveznicami sodelovala v notranjem odkupu in jih vpisala v delniško knjigo kot delnice in od njih dobivala tudi nato dividende.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 214,47 EUR, v roku 8 dni po prejemu te sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke z dne 3. 11. 2016 in z dne 16. 5. 2016 (I. točka izreka), toženki naložilo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izda nov upravni akt o zahtevi tožnice za ponovno odmero starostne pokojnine (II. točka izreka) in ji naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 740,86 EUR v korist tožnice (III. točka izreka).

Štelo je, da mora tožena stranka tožnici, pri izračunu pokojninske osnove upoštevati tudi obračunan, vendar neizplačan del plače konec leta 1993 v višini 9,5 bruto plač, ki je bil namenjen notranjemu odkupu družbe A., d. d., v okviru katerega je sodelovala tudi tožnica.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka. Meni, da ni pravne podlage, da bi bilo mogoče denarna sredstva v višini 9,5 plač, ki jih je tožnici takratni delodajalec, v decembru 1993, obračunal in od njih plačal vse prispevke, neto znesek pa namenil za notranji odkup delnic, všteti v pokojninsko osnovo. Sklicuje se na odločitev v sodbi opr. št. V Ps 2111/2016 z dne 30. 8. 2017, ker je sodišče zavzelo povsem nasprotno pravno stališče in je zaključilo, da zgolj dejstvo, da so bila sredstva razdeljena in od njih plačani prispevki, še ne pomeni, da gre za neizplačane plače, ki se vštevajo v pokojninsko osnovo po ustavni odločbi z dne 26. 3. 2015, saj se je udeležba pri doseženem rezultatu podjetja lahko štela za del plače, kadar so bila vnaprej določena pisna merila za tako udeležbo, v aktu podjetja oziroma v pogodbi o zaposlitvi. Predhodna določenost meril manjka tudi v tem primeru. Nikjer ni razvidno, da gre za dobiček za dve leti, zakaj se je ta delil konec leta 1993 za leti 1991 in 1992. Sama udeležba na dobičku ali delitev sredstev, ki je prikazana kot plača še ne pomeni, da gre za plačo, ki se všteva v pokojninsko osnovo. Po obrazložitvi ustavne odločbe z dne 10. 7. 2002 je pri določanju pokojninske osnove pomembno le, koliko rednega osebnega dohodka oziroma plače je zaposleni namenil njihovemu nakupu o notranjemu odkupu. V danem primeru tudi ni podan dejanski stan iz 6. alineje sedmega odstavka 25. člena ZLPP niti iz 2. alineje sedmega odstavka 25. člena ZLPP. Sodišče bi tudi moralo ugotoviti, kolikšen del teh obveznic je bil pretvorjen v delnice oziroma s kolikšnim delom plače je tožnica sodelovala pri lastninjenju oziroma pri izdaji delnic, saj s celim zneskom obveznic ni mogla sodelovati glede na obseg družbenega premoženja, ko se je podjetje začelo lastniniti. Toženka je prerekala tudi višino, zato je sodba v 21. točki obrazložitve nepravilna, ko govori o neprerekanih trditvah tožene stranke o višini zneska 924.400,20 SIT. Višina tega zneska tudi ni bila nikoli preverjena in obrazložena, niti s strani sodišča niti s strani tožeče stranke.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo v katerem navaja, da toženka v pritožbi ponavlja svoja neutemeljena pavšalna in pravno zmotna stališča, ki po večini temeljijo na prepričanju, da bi tožnica in sodišče morala še dodatno dokazovati utemeljenost zahtevka po temelju in višini. Tožnica je obrazložila podlago in višino svojega zahtevka, kar je podprla s številnimi listinskimi dokazi, iz katerih jasno izhaja tako višina obračunane bruto plače kot tudi prispevkov, ki so bili od te plače plačani toženki. Odločitev prvostopenjskega sodišča v neki drugi zadevi ne more prejudicirati odločitve v konkretnem sporu. Sodišče je povsem pravilno odločilo na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je imelo na razpolago, pri tem pa je bila tožena stranka ves čas pasivna. Predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, ki je koncizna, argumentacija sodišča pa dosledna in razumljiva. Sodišče se je opredelilo do vseh navedb in pravnih naziranj strank in se tudi samo angažiralo pri iskanju materialne resnice in relevantne sodne prakse. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 in naslednji). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 3. 11. 2016 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 16. 5. 2016. S slednjo je bila zavrnjena tožničina zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Toženec je ugotovil, da se tožnica ne nahaja v centralni evidenci lastninskega preoblikovanja podjetij, zato je zaključil, da ni sodelovala pri lastninskem preoblikovanju z notranjim odkupom na podlagi vplačila delnic s potrdili za neizplačanim del neto osebnih dohodkov. Posledično je štel, da niso izpolnjeni pogoji za ponovno odmero starostne pokojnine.

7. Po prvem odstavku 44. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) so se za izračun pokojninske osnove vzele plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V 46. členu ZPIZ so bili opredeljeni prejemki, ki se niso šteli za izračun pokojninske osnove. Po novelirani 4. alineji 46. člena ZPIZ (ZPIZ-B je začel veljati 22. 2. 1996) se v pokojninsko dobo ni štel del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Vendar je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 ugotovilo, da je bila določba 4. alineje 46. člena ZPIZ v delu, kolikor se je nanašala na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v neskladju z ustavo. Ker ni razlogov, ki bi upravičevali različno urejanje pokojninske osnove za zavarovance, ki so sodelovali v notranjem odkupu po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur. l. RS, št. 55/92 s spremembami), je bila obravnavana ureditev ocenjena za arbitrarno, torej v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS (Ustava, Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami).

8. ZLPP je določil pravila za celovito lastninsko reformo, ki naj bi z odpravo družbene lastnine in vzpostavitvijo sistema lastnine z znanimi lastniki povečala učinkovitost podjetja in gospodarstva. Notranji odkup delnic je bil urejen v 24. in 25. členu ZLPP.

9. V posledici ugotovljene neustavnosti dela 4. alineje 46. člena ZPIZ v delu, v katerem se je nanašala na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, je bila z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 ugotovljena še neskladnost Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), z Ustavo RS, ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine. Ustavno sodišče RS je utemeljilo, da je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ. Dokončna odločba se je lahko po tej določbi na zahtevo zavarovanca ali po uradni dolžnosti razveljavila ali spremenila z učinkom za naprej. Tudi veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami) v 183. členu pod določeni pogoji določa razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe. Ker ZPIZ-1 takšne določbe oziroma posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi ob izpolnjenih pogojih omogočal ponovno odmero pokojnine za naprej, ni vseboval, je ugotovilo, da različna obravnava zavarovancev ni skladna z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS.

10. Ob ugotovitvi neustavnosti ZPIZ-1 je Ustavno sodišče RS določilo tudi način izvršitve svoje odločbe. Tožencu je naložilo, da v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnino uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup odplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ. Uživalci pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena, lahko v istem roku zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovljene revizije. Toženec izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na pretečen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.

11. Tožnica je od 1. 12. 2005 dalje uživalka starostne pokojnine. V spornem obdobju, v letih 1991 do 1993, je bila zaposlena v družbi A., d. d., B.. V mesecu decembru 1993 je delodajalec vsem delavcem obračunal razliko v plači iz naslova dobička za leti 1991 in 1992. Od tega zneska je obračunal davke in prispevke za neto vrednost zadržanih zneskov, pa jim izdal obveznice, ki so bile namenjene izključno za vplačila pri lastninskem preoblikovanju A.. Takšen sklep je bil sprejet na takratni 7. seji delavskega sveta dne 1. 12. 1993. Pri tožnici je bruto znesek, ki je ustrezal 9,5 - kratniku njene bruto plače, znašal 924.400,20 SIT. Prispevki so bili plačani v višini 461.260,80 SIT, neto preostanek v višini 463.193,40 SIT pa je bil namenjen za nakup obveznic A.. S temi obveznicami je tožnica sodelovala v lastninskem preoblikovanju podjetja z notranjim odkupom delnic. Navedene zneske je delodajalec tožnice vnesel tudi v M-4 obrazec in jih posredoval toženi stranki.

12. Iz zapisnika revizorja tožene stranke z dne 13. 6. 1995 izhaja, da so bili zneski 9,5 bruto plač izločeni, ker je bilo stališče upravnega odbora ZPIZ-a, da se delnice in obveznice ne glede na to, kako so bile izdane oziroma kupljene, tudi v primeru, če so bili od njih plačani prispevki, ne upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Delodajalec je temu ugovarjal, popravek obrazca M-4 je pogojeval tudi z vračilom plačanih prispevkov. Kasneje pa, dne 4. 7. 1996, v skladu z revizorjevim navodilom popravil obrazec M-4 za leto 1993 in tako je bil iz pokojninske osnove izločen bruto znesek 9,5 plač na zaposlenega delavca, kot del dobička za 1991 in 1992 leto.

13. Tožena stranka pri višini starostne pokojnine za tožnico v odločbi z dne 6. 11. 2005 teh zneskov ni upoštevala. Tožnica je dne 22. 5. 2015 vložila zahtevo za revizijo podatkov o plačah za obdobje dela pri A. d. d., v katerem je bila zaposlena od 1. 10. 1972 do 30. 11. 2005 in ponovno odmero pokojnine po odločbi ustavnega sodišča z dne 26. 3. 2015. Toženec je z odločbo z dne 16. 5. 2016 njeno zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrnil, pritožba tožnice je bila z odločbo toženca z dne 3. 11. 2016 zavrnjena.

14. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovljenim dejanskim stanjem, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in s pravnimi zaključki iz obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

15. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno obrazložilo, katera merila je podjetje A., d. d. uporabilo pri obračunu 9,5 bruto plač delavcem. Znesek je bil obračunan in odvisen od siceršnjih meril in kriterijev za izplačilo plač. Vrednost točke pa je bila bruto vrednost, veljavna za izračun osebnega dohodka za julij 1993. Izrecno je bilo določeno, da se obračuna davek od bruto osebnega dohodka po veljavni lestvici za obračun osebnega dohodka za november 1993 in prispevkov iz bruto in na bruto osebnem dohodku za socialno varnost. Odrejeno je bilo, da se neto osebni dohodek zmanjša za obračunane krajevne samoprispevke in tako izračunani neto osebni dohodek prikaže na obračunskih listih, kot odtegljaj za nakup vrednostnih papirjev - obveznic C. A., d. d. Osnovni dokument za obračun odtegljajev delavcem je lastnoročno podpisana izjava delavcev, da se s tem strinja. Takšno izjavo je podpisala tudi tožnica 8. 12. 1993 (A16).

16. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da tožnica ni mogla sodelovati s celotnim zneskom svojih obveznosti, ker je bila izdaja števila delnic podjetja, ki so bila namenjena za notranji odkup odvisna tudi ob obsega družbenega premoženja, ko se je podjetje začelo lastniniti. Da, to ne drži, izhaja iz listinske dokumentacije v prilogah sodnega spisa, prav tako pa tudi iz izpovedi računovodkinje, zaslišane kot priča v tem postopku. D.D. je izpovedala, da je celotni znesek šel za odkup 20 % deleža in da so za 20 % delež potrebovali še zneske iz naslova državljanskih certifikatov in da so nekateri vplačevali še denarne zneske. To pa izhaja tudi iz izpovedi E.E., vodje delniške knjige v A., d. d., ki je izpovedala, da so bile obveznice najprej izdane v obliki potrdila, da pa so kasneje se vpisale v delniško knjigo kot delnice ter da je tudi tožnica s svojimi obveznicami sodelovala v notranjem odkupu in jih vpisala v delniško knjigo kot delnice in od njih dobivala tudi nato dividende.

17. Sodišče prve stopnje v 13. točki pravilno navaja, da toženec tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni konkretno prerekal višino in njegovo sklicevanje na zadnjem naroku, da zahtevek prereka tako po temelju kot po višini, ne zadošča za preprečitev posledice domneve priznanja dejstev iz 224. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pri tem tako v 13. kot 14. točki navaja vrsto dokazov iz katerih izhaja, da gre za znesek v višini 9,5 bruto plač, od katerega so bili vplačani takrat predpisani davki in prispevki. To izhaja tudi iz listin v prilogi spisa (A6, A12, A15, A17). Tako pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da glede višine nikoli niso bili zneski preverjani, niti s strani sodišča prve stopnje, obrazloženi. Tožnica je tako v tožbi in v kasnejših pripravljalnih vlogah izrecno zneske obrazložila, predložila ustrezne listine, kar vse je sodišče prve stopnje tudi dokazno ocenilo. Posledično pritožbeno sodišče šteje, da je tožena stranka dolžna v novem upravnem aktu o višini tožničine starostne pokojnine pri izračunu pokojninske osnove upoštevati tudi obračunan, vendar neizplačan del plače konec leta 1993 v višini 9,5 bruto plač, saj bi drugačno materialnopravno razumevanje citiranih ustavnih določb pomenilo kršitev 14. člena Ustave RS in negacijo pravnih učinkov ustavne odločbe o ugotovitvi protiustavnosti 4. alineje 46. člena ZPIZ.

18. Dosedaj navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena.

19. Pritožbeno sodišče je v skladu z navedenim, upoštevajoč 353. člen ZPP, pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

20. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je kot potrebne stroške štelo 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % administrativnih stroškov in 22 % DDV. Pravna podlaga je v drugem odstavku 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP.