Jedro

Pravica do zasebnosti vključuje tudi področje, v katerem posameznik vstopa v razmerja z drugimi ljudmi; v teh razmerjih pa uživa posameznik varstvo tudi pred takšnimi posegi, v katerih se posameznika v javnosti predstavlja v negativni podobi (stigmatizacija), zaradi česar se lahko pomembno vpliva tudi na njegov osebnosti razvoj. Za takšen poseg gre lahko tudi v primerih, ko gre za objavo ali navajanje dejstev o storjenih kaznivih dejanjih, ki obsojencem, po prestani kazni, onemogočajo ali pomembno vplivajo na njihovo resocializacijo. Kriteriji (ne)dopustnega posega v pravico do zasebnosti (v tisti segment, ki omogoča identifikacijo posameznika), kadar gre za objavo članka o nekom, ki bi naj bil storilec umora in med storilcem, ki je bil pravnomočno obsojen in kazen tudi že prestal, so različni in se spreminjajo s potekom časa od dogodka praviloma tako, da sprva prevladuje pravica do svobode izražanja (obveščenosti) nato pa pravica do zasebnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v prvem in drugem odstavku izreka ter se mu zadeva v tem obsegu vrne v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od toženke zahteval plačilo 12.518,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev pravdnih stroškov (prvi odstavek izreka). Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v znesku 1.403,34 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka do plačila (drugi odstavek izreka); v presežku glede teka zamudnih obresti pa je stroškovni zahtevek toženke zavrnilo (tretji odstavek izreka).

Zoper obsodilni del odločbe (prvi in drugi odstavek izreka) se pravočasno, po pooblaščencu pritožuje tožnik, zaradi pritožbenih razlog iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo z napotki Vrhovnega sodišča RS iz sklepa z dne 26.10.2006. Predvsem ni obrazložilo in navedlo razlogov o tem, ali je bila objava tožnikovega imena in priimka (razkritje tožnikove identitete) v splošnem interesu javnosti. Ker je od dogodka minilo 31 let, po mnenju pritožbe takšnega splošnega interesa javnosti tudi ni bilo. Sodišče ni ugotovilo, zakaj je bilo potrebno objaviti ime in priimek tožnika v "dodatku" članka, in tako ni presojalo dejanskega stanja z vidika konkurence dveh ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 21. ter 39. člena Ustave. V dodatku k članku, ki ga je toženka objavila k članku o dvojnem umoru, ni bilo nujno objaviti imena storilcev teh umorov z imeni in priimki in sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do tožnikove navedbe, da po 31 letih od dogodka, ko je tožnik kazen prestal in bil rehabilitiran, ni bilo potrebno objaviti njegovega imena in priimka. Ker tožnikovo dejanje nima nobene zveze z dvojnim umorom, ki ga je obravnaval članek, je tudi napačna dokazna ocena, da je bila identiteta tožnika razkrita zgolj v kontekstu storjenega dejanja. Ravnanje toženke je bilo protipravno, saj je kršila tožnikovo pravico do zasebnosti in tak zapis presega tudi tisto humanost, ki gre človeku, ki se na tak način niti po več kot štirih desetletjih ne more socializirati. Tožnik predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevku ugodi, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

Toženka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu oziroma delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1.,2.,3.,6.,7.,8.,11.,12., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V takšnem obsegu opravljen pritožbeni preizkus je pokazal, da je pritožba utemeljena.

Slovensko pozitivno pravo pravice do zasebnosti ne definira, ni pa sporno, da je ta pravica povzdignjena na nivo ustavne pravice, kar velja tudi za pravico do svobode izražanja. V skladu z 8. členom Ustave morajo slovenska sodišča uporabljati tudi določila Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP; velja v RS od 28.6.1994) ter pri razlagi prava (ustavnih in konvencijskih pravic) upoštevati kriterije razlage, izoblikovane v praksi Ustavnega (neposredno ali posredno učinkovanje ustavnih pravic) ter Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju Evropsko sodišče). Glede na tožbeni zahtevek tožnika (denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi posega v pravico do zasebnosti) je varstvo teh pravic zagotovljeno v okviru (bivšega) 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (enako v okviru sedaj veljavnega 179. člen Obligacijskega zakonika, ki se uporablja za razmerja, nastala od 1.1.2002 naprej).

Med strankama niso sporna naslednja dejstva: Da je toženka v časopisu "S.N." dne 17.1.1997 objavila članek z naslovom "V krstah s seje hišnega sveta"; Vsebina omenjenega članka obravnava resničen dogodek, ko je stanovalec na seji hišnega sveta ubil dva človeka; Ob tem članku je toženka objavila dodatek, ločen od glavnega besedila z okvirom in z naslovom "Najhujši umori na Slovenskem"; V drugi alineji tega dodatka je zapisala:"5. Januarja 1966 je D.B. v J. ubil 72-letnega A.R., njegovo gospodinjo, 46-letno A.S. , 52-letnika podnajemnika A.Š. in prav toliko stara J.P. in njegovo ženo M., ki sta bila pri Š. na obisku. Morilec naj bi jih pobil v patološkem afektu.".

Citirane navedbe so resnične, tožnik je bil pravnomočno kaznovan za to dejanje ter kazen tudi prestal. Vrhovno sodišče RS je v revizijski odločbi z dne 26.10.2006 kot ključen kriterij za vprašanje nedopustnosti (kot predpostavke odškodninske obveznosti) navedlo ugotovitev:"ali je bila objava tožnikovega imena in priimka (razkritje tožnikove identitete) v splošnem interesu javnosti". Ob tem je, kot razmejitveni kriterij med "splošnim interesom javnosti" (kar bi eleminiralo nedopustnost) ter "radovednostjo" (kar bi pomenilo obstoj omenjene predpostavke odškodninske obveznosti) navedlo presojo "upravičenja do izčrpne informacije v kontekstu objavljenega članka" (vse iz tč. 9 sklepa). Tako v nadaljevanju (tč. 10 sklepa) pa je razkrilo svoje pravno naziranje in sicer:"S tem v zvezi pa razkritje tožnikove identitete načeloma ni nujno v splošnem interesu javnosti in lahko predstavlja nedopusten poseg v sfero tožnikove zasebnosti.". Opozorilo pa je tudi na dejstvo časovne odmaknjenosti dogodka, v zvezi s pravico (ciljem) do resocializacije storilcev kaznivih dejanja in navedlo:"Takega cilja pa brez dvoma ni mogoče doseči, če se njegova identiteta v zvezi s časovno odmaknjenim kaznivim dejanjem, izključi iz sfere njegove zasebnosti.".

Sodišče prve stopnje je pri ponovnem odločanju ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek. Obrazložitev sodbe v vsebinskem delu je sestavljena iz delnega prepisovanja stališč iz sodbe sodišča druge stopnje ter sklepa revizijskega sodišča (delno na strani 3. in prva dva odstavka na strani 4. sodbe). Razlogi za odločitev sodišča prve stopnje pa so naslednji: toženka je objavila dejstva, ki jih po prepričanju sodišča ne gre šteti za tožnikovo osebno sfero; tožnik je s svojim dejanjem sam zbudil javni interes; predmetna objava tožnikovega imena ni prva takšna objava, saj je bil obširen članek o tožniku objavljen v reviji R. dne 14.7.1989; v konkretnem primeru gre za informiranje javnosti o najhujših umorih, med katerimi je naveden tudi tožnik; toženka je objektivno podala dejstva:"...ravno objektivna in resnična dejstva o dogodku javnega interesa, brez vključevanja zasebnosti, pa po prepričanju sodišče v konkretnem primeru rezultirajo v vlogi relevantnosti svobode izražanja nad osebnostno pravico do zasebnosti. Sodišče zaključuje, da se osebnostna pravica do zasebnosti ne razteza tudi na objavo ali pa podajo dejstva o dogodku ali identiteti povzročitelja zgolj v imenu in priimku, ki je v javnosti zbudil velik interes in je kot tak vsebinsko nad stopnjo radovednosti.".

Sodišče druge stopnje je pri odločanju uporabilo tudi primerjalnopravno metodo, tako zaradi relativno skope slovenske literature in tudi sodne prakse, predvsem pa zato, ker ureditev temeljnih pravic in svoboščin, kamor sodita obe omenjeni, v slovenskem pravnem redu ne odstopa od nemškega, skupna povezovalna točka pa je tudi ureditev obeh pravic v že omenjeni EKČP. V slovenski literaturi in sodni praksi (Up-50/99 z dne 14.12.2000) ni sporno, da je pravica do imena varovana tudi v okviru pravice do zasebnosti. Glede tistega segmenta posega v pravico do zasebnosti, ki je glede na zgoraj navedena dejstva najbližje zatrjevani kršitvi, se v slovenski literaturi navaja:"Tretja oblika pa je kršitev pravice do zasebnosti zaradi neupravičene uporabe imena v zvezi s kaznivimi dejanji, ki pa se načeloma obravnavajo analogno s kršitvijo pravice do zasebnosti zaradi neupravičene objave posameznikove podobe." (Lampe, str. 292). Glede objave podobe in imena posameznika, v zvezi s kaznivim(i) dejanjem(i) pa isti avtor navaja:"Po pravnomočni obsodbi pa interes javnosti do informiranja prevlada nad interesi do ohranitve zasebnosti obsojenega. Sam obsojenec lahko dobi celo status "relativne javne osebe", primarno zaradi dogodka, v katerem je bil glavni akter." (Lampe, str. 292).

Sodišče druge stopnje je že v svoji prvi sodbi sprejelo zaključek, da je tožnik, v zvezi z dogodkom z dne 5.1.1966, postal "t.i. relativna oseba iz javnega življenja, oseba, ki jo teorija uvršča med tiste, ki javnost zanimajo v zvezi z določenim dogodkom.". Vendar pa pritrjuje stališču revizijskega sodišča, ki tega kriterija (in tudi dejstva, da gre za resnično navedbo) ne opredeljuje kot (edino) odločilnega. Revizijsko poudarjanje, da je potrebno presoditi ali je bila objava tožnikovega imena in priimka v splošnem interesu javnosti, je v skladu s kriteriji Evropskega sodišča. Pravica do zasebnosti vključuje tudi področje, v katerem posameznik vstopa v razmerja z drugimi ljudmi; v teh razmerjih pa uživa posameznik varstvo tudi pred takšnimi posegi, v katerih se posameznika v javnosti predstavlja v negativni podobi (stigmatizacija), zaradi česar se lahko pomembno vpliva tudi na njegov osebnosti razvoj. Za takšen poseg gre lahko tudi v primerih, ko gre za objavo ali navajanje dejstev o storjenih kaznivih dejanjih, ki obsojencem, po prestani kazni, onemogočajo ali pomembno vplivajo na njihovo resocializacijo. V citiranem nemškem primeru je izrecno izpostavljeno, da lahko tudi po preteku daljšega časa od odpusta iz zapora (v tem konkretnem primeru 30 let po prestani kazni), poročilo o umoru (v danem primeru dokumentarni film o umoru izpred 27 let) pomembno vpliva na nadaljnji razvoj osebnosti prizadetega in vodi k "stigmatizaciji, socialni izolaciji in splošni negotovosti prizadetega" ter dodaja:"Te posledice so možne tudi potem, ko je dejanje časovno že zelo odmaknjeno. Prav umor je tako osebnostno določen, da se morilec praktično vse življenje z njim identificira.". V nemški (ustavni in večinsko tudi rednih sodišč) sodni praksi tako prevladujejo drugačna stališča, kot se navajajo v slovenski literaturi (citirani zgoraj). S pretekom časa, še posebej pa po prestani kazni, prevladuje pravica do zasebnosti (da se storilca z zločinom ne identificira) nad pravico do obveščenosti (poročanje medijev) o tem, kdo je storilec zločina. Pri tem se izrecno poudarja, da imajo mediji (javnost) pravico do poročanja tudi o takšnih, časovno odmaknjenih dogodkih, vendar na način, ki v največji možni meri omejuje identifikacijo storilca.

Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam v delu, v katerem tožnik izpostavlja časovno odmaknjenost dogodka (31 let) in da so razlogi sodišča prve stopnja o tem, da obstaja utemeljen razlog na strani toženke, da je objavila imen in priimek tožnika v članku, zmotni. Kot je bilo navedeno zgoraj, med odločilna dejstva ne sodi to, da gre zgolj za kronološki prikaz najhujših umorov v Sloveniji, kot dodatek k osnovnemu članku. Interes javnosti (pravica do obveščenosti) ni sprožil umor, ki ga je storil toženec, temveč umor, ki ga obravnava osnovni članek. Kriteriji (ne)dopustnega posega v pravico do zasebnosti (v tisti segment, ki omogoča identifikacijo posameznika), kadar gre za objavo članka o nekom, ki bi naj bil storilec umora in med storilcem, ki je bil pravnomočno obsojen in kazen tudi že prestal, so različni in se spreminjajo s potekom časa od dogodka praviloma tako, da sprva prevladuje pravica do svobode izražanja (obveščenosti) nato pa pravica do zasebnosti.

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na zmotni uporabi (razlagi) materialnega prava, vsled česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je bilo potrebno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. člen ZPP).

Glede na tožbeni zahtevek, ki je dajatveni in je utemeljen le v primeru, če so podane vse predpostavke odškodninske obveznosti, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo predvsem dejstev, ki se nanašajo na vprašanje (ne)obstoja škode, delno pa tudi na vprašanje vzročne zveze (izpovedba tožnika o tem, da ga je najbolj prizadela objava njegovega imena v reviji, kar lahko pomeni, da ravnanje toženke ni izključni vzrok). Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju o tožbenem zahtevku ugotavljati še preostali predpostavki odškodnine obveznosti in sicer vzročno zvezo ter zatrjevano nepremoženjsko škodo. V zvezi z obema predpostavkama bo moralo skrbno pretehtati dejstva, ki jih tožnik s tem v zvezi navaja in izvesti ter dokazno oceniti tudi tiste dokaze, ki jih sedaj še ni. Upoštevati bo moralo tudi, da sam poseg v osebnostno dobrino na zadostuje za nastanek pravno priznane škode, če se zahtevek glasi na denarno odškodnino, pozorno pa bo tudi na omejitvena pravila v zvezi z dokazovanjem teh predpostavk (drugi odst. 362. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP).