Jedro

Dejstvo, da je tožnica priči po padcu povedala, da ji je spodrsnilo na talni razsvetljavi, ne dokazuje, da se je zatrjevani škodni dogodek dejansko tudi zgodil. Ker tožnica ni dokazala, da vtoževana škoda izvira iz zatrjevanega dogodka, je potrebno pritrditi odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek iz navedenega razloga zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v roku 15 dni po prejemu te odločbe povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 592,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

III. Odvetnika D. M. se kaznuje z denarno kaznijo v višini 300,00 (tristo) EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 30-ih dni po pravnomočnosti tega sklepa na transakcijski račun Višjega sodišča v Ljubljani: 01100-6370421392.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo zamudne sodbe (I. točka izreka), postopek za zakonske zamudne obresti od zneska 9.000,00 EUR od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2010 je ustavilo (II. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 9.000,00 EUR s pp (III. točka izreka) in še sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.255,92 EUR s pp (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve odločbe zapisalo, da se v sodnem spisu ne nahaja vročilnica, iz katere bi bil razviden datum prejema tožbe. Prvo sodišče se je zadovoljilo z dopisom z dne 14. 2. 2011, na katerega je dobilo odgovor od tožene stranke z vsebino, da tožena stranka o tem poskusu goljufije nima nikakršnih informacij. Sodišče takšnemu dopisu daje verodostojnost odgovora na tožbo v smislu 277. člena ZPP, čeprav je še laiku jasno, da to ni nikakršen odgovor na tožbo, sicer pa je tožnica vseskozi trdila in tudi dokazala, da sodišče odgovora na tožbo s strani tožene stranke ni prejelo v zakonitem roku. Tožnica je priložila celo dopis tožene stranke, ki je bil naslovljen na Okrajno sodišče v Celju za sodnico S. V. in se pritožba sprašuje, s kakšnim namenom je bil navedeni dopis poslan na sodišče (očitno s precejšnjo zamudo, več kot 30 dni), in s kakšnim namenom se omenja sodnica S. V., ki o konkretnem primeru nikoli ni odločala. Sodišče enostransko ignorira vse izjave, ki so dejansko skladne – tako izjave tožnice, kakor tudi izjavo njenega moža, fotografije kraja škodnega dogodka, obvestilo policije. Sodišče v 26. točki obrazložitve zapiše, da M. Š. ne verjame, ker naj bi ocenilo, da je njegovo pričanje naučeno in zato neprepričljivo, čeprav sodišče kontradiktorno ugotavlja, da tudi fotografija ne izkazuje škodnega dogodka. Sodišče celo v točki 34 obrazložitve zapiše, da sta tako tožnica kot njen mož skušala na podlagi fotografij čimbolj dokumentirati nastanek škodnega dogodka, iz istega razloga sta tudi obvestila policijo, zato naj bi bil dogodek vnaprej pripravljen. Kontradiktorno navedenemu pa v 38. točki obrazložitve zapiše, da v samo poškodbo tožničine noge ne dvomi, saj je poškodba razvidna iz predložene medicinske dokumentacije, ni pa sodišče prepričano, da se je navedena poškodba zgodila na zatrjevanem kraju in na zatrjevani način. Sodišče v konkretnem primeru tudi zanemari izjavo varnostnika A. Š., ki je povedal, da je videl tožnico sedeti na tleh ter da so tožnico dvignili na stol in ji podložili nogo.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih od v pritožbi zoper odločbo zatrjevanih kršitev in je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane odločbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno ter o tožbenem zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje v ničemer ne omajejo in so ti pomisleki tudi sicer neprepričljivi, zlasti pa nimajo materialnopravne podlage v zbranem spisovnem gradivu. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Glede na pritožbene navedbe tožeče stranke pa le še dodaja.

6. Kot izhaja iz listin v spisu je tožnica predmetno tožbo vložila na Okrajno sodišče v Celju in je bila zadeva dodeljena v obravnavanje sodnici S. V. Okrajno sodišče v Celju je nato s pozivom z dne 14. 2. 2011 (list. št. 16, 17) pozvalo toženo stranko, da na tožbo odgovori. Tožena stranka je na tožbo odgovorila z vlogo z dne 17. 2. 2011. Res se v spisu ne nahaja vročilnica o vročitvi tožbe toženi stranki, vendar pa je sodišče toženo stranko s pozivom z dne 14. 2. 2011 pozvalo, da odgovori na tožbo, tožena stranka pa je priporočeno poslala odgovor na tožbo že dne 17. 2. 2011, iz česar logično izhaja, da je tožena stranka dobila tožbo v odgovor lahko le v obdobju od 14. 2. 2011 do 17. 2. 2011, ko je na tožbo že odgovorila, torej je vsekakor na tožbo odgovorila pravočasno, to je v roku 30 dni.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da iz odgovora na tožbo jasno izhaja, da tožena stranka tožbenemu zahtevku nasprotuje. Tožena stranka je že z navedbo, da gre za poskus goljufije, torej za poskus okoriščanja z oškodovanjem koga ali zavajanjem v zmoto, zatrjevani škodni dogodek smiselno prerekala.

8. Za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti mora tožnica, poleg protipravnega ravnanja tožene stranke in vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, kumulativno dokazati tudi, da je do zatrjevanega škodnega dogodka prišlo na zatrjevani način (131. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V konkretnem primeru je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni dovolj, da tožnica dokaže le obstoj poškodbe, v kar prvostopenjsko sodišče ni dvomilo, kar pritožba pravilno povzema, temveč mora tožnica s stopnjo prepričanja dokazati, da se je zatrjevana poškodba zgodila na zatrjevanem kraju in na zatrjevani način. Pritožbeno sodišče na podlagi dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je celovita in popolna, pa tudi logična in življenjsko povsem sprejemljiva, sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica s stopnjo prepričanja ni dokazala, da se je škodni dogodek zgodil na zatrjevanem kraju in na zatrjevani način. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je prvo sodišče pravilno ocenilo izpovedbo priče A. Š., saj navedena priča ni bil neposredni očividec dogodka, temveč je, kot je sam izpovedal, do tožnice pristopil šele po zatrjevanem padcu. Dejstvo, da je tožnica priči A. Š. po padcu povedala, da ji je spodrsnilo na talni razsvetljavi, pa ne dokazuje, da se je zatrjevani škodni dogodek dejansko tudi zgodil. Ker tožnica ni dokazala, da vtoževana škoda izvira iz zatrjevanega dogodka, je potrebno pritrditi odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek iz navedenega razloga zavrnilo.

9. Ker torej niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti ni sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo kršitev postopka oziroma nepravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko pritožbeno sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP), ki znašajo 592,43 EUR.

11. Po določbi prvega odstavka 109. člena ZPP pravdno sodišče kaznuje po določbah 11. člena navedenega zakona tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Kazen, izrečena po prvem odstavku tega člena, ni ovira za kaznovanje zaradi kaznivega dejanja (drugi odstavek 109. člena ZPP).

12. Sodišče je dolžno varovati svojo avtoriteto, istočasno pa tudi osebno dostojanstvo drugih procesnih udeležencev. Stranka sme v pravnem sredstvu zoper izpodbijano sodno odločbo kritično uveljavljati razloge, zaradi katerih je sodna odločba po njenem mnenju nezakonita, vendar pa mora to storiti na dostojen način. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005 že presodilo, da prepoved žaljivih vlog po 109. členu ZPP ne omejuje strankine pravice do pritožbe in izjavljanja v njej. Pooblaščenec tožeče stranke, odvetnik D. M. je v pritožbi, ki jo je vložil zoper odločbo Okrajnega sodišča I P 741/2011 z dne 29. 1. 2014, poleg nestrinjanja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, navedel žaljiva očitka: „sklepanje sodišča meji na fazo kriminalitete“ ter „seveda sodišče tega ne stori in si izmisli nov rok s pojasnilom ...“ Zapis, da sklepanje sodišča meji na fazo kriminalitete ter navedba, da si je sodišče izmislilo nov rok, po presoji pritožbenega sodišča predstavljata napad na ugled sodne veje oblasti. Sodišče sodi po Ustavi in zakonu in se novih rokov ne izmišljuje samo. Prav tako je tudi že sam po sebi žaljiv očitek, da odločitev sodišča meji na kriminaliteto, torej na celoto izvršenih kaznivih dejanj. Citirana zapisa tudi nista v nikakršni povezavi z obrambo pravic stranke v postopku oziroma k tej obrambi v ničemer ne pripomoreta.

13. Okoliščina, da je odvetnik pravni strokovnjak in ima kot del pravosodja odgovornost, da pripomore k ohranitvi ugleda sodišč in zaupanja v njihovo delo, utemeljuje strožji pristop do nedopustnih izjav odvetnikov, kot do izjav drugih udeležencev v postopku. Žaljivo izjavljanje o delu sodišča je tudi v nasprotju s pravili in etičnimi standardi, ki so uveljavljeni v avtonomnih pravilih Odvetniške zbornice. Tako 77.a člen Statuta Odvetniške zbornice kot eno izmed kršitev odvetniške dolžnosti v 7. točki navaja neprimerno in žaljivo obnašanje ali izražanje pri opravljanju odvetniškega poklica. Kodeks odvetniške poklicne etike pa v 18. členu določa, da naj odvetnik pri svojem odvetniškem delu varuje ugled sodišča, zato naj ne daje žaljivih in omalovažujočih izjav o delu in odločitvah sodišča. 14. Sodišče lahko tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku kaznuje z denarno kaznijo do 1.300,00 EUR. Glede na težo žalitev je po presoji pritožbenega sodišča potrebno odvetnika D. M. kaznovati z denarno kaznijo v višini 300,00 EUR. Rok za plačilo kazni je določen v skladu s četrtim odstavkom 11. člena ZPP, ki določa, da ta ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od treh mesecev.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dopustna pritožba v roku 15 dni od pismenega odpravka sklepa. Pritožbo je potrebno vložiti pri Višjem sodišču v Ljubljani, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po pošti. Pritožba mora vsebovati naslednje sestavine: navedbo sklepa zoper katerega se vlaga; izjavo, ali se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu; pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP). Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, sodišče vložnika ne bo pozivalo, naj jo popravi ali dopolni po 108. členu ZPP, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP). Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks se šteje, da je pritožba umaknjena (3. odstavek 87. člena ZPP). Če je pritožba vložena po pooblaščencu, ki ni odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, se pritožba kot nedovoljena zavrže (2. odstavek 89. člena ZPP). Če pooblaščenec stranke, ki je odvetnik, ne predloži pooblastila za zastopanje, mu sodišče ne dovoli, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, ampak pritožbo zavrže (5. odstavek 98. člena ZPP).