Jedro

Z izvedenci se ne ugotavljajo tista dejstva, za katera ni potrebno neko strokovno znanje. Prepoznava oseb je splošno znano prirojena sposobnost človeka, za katero načeloma ni potrebno posebno strokovno znanje. Ni mogoče slediti pritožnikovi tezi, da je v vsakem primeru, kadar se kot dokaz uporabljajo posnetki, potrebno postaviti izvedenca z znanjem antropometrije in drugih metod za identifikacijo oseb na posnetku. Ali je potrebna postavitev izvedenca je odvisno od okoliščin konkretnega primera oziroma značilnosti konkretnih posnetkov. Nedvomno je treba postaviti izvedenca, kadar je izkazano, da bi iz tovrstnega dokaza izhajal dvom v zaključek, da je na posnetku obtoženec. Takšen dvom pa bi nastal v primeru, da posnetki niso dovolj jasni (na primer če so slabe ločljivosti, posnetki na večji oddaljenosti, osebe vidne le v majhnem delu in le kratek čas), da bi bilo mogoče že na podlagi same laične zaznave ugotoviti, kdo se nahaja na posnetku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in 54. členom KZ-1 (točka I./1-3 izreka sodbe) ter dveh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 (točki II./1 in 2 izreka sodbe). Obtožencu je za storjena kazniva dejanja določilo kazni 10 mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko I./1-3, 4 mesece zapora za kaznivo dejanje pod točko II./1 ter 8 mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko II./2. Preklicalo je pogojno obsodbo, izrečeno z dne 19. 3. 2021 pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 8225/2021, v kateri je bila obtožencu določena kazen 3 mesecev zapora ter upoštevaje navedene določene kazni zapora obtožencu izreklo enotno kazen dveh let zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja in pripora. Obtožencu je odvzelo škarje za kovino črne in rdeče barve z napisom 450 in 18˝. Obtožencu je naložilo v plačilo premoženjskopravne zahtevke oškodovancev B. d. o. o., C. C., Č. Č., D. D. in E. E., slednji do višine 619,00 EUR, s presežkom jo je napotilo na pravdo. Z premoženjskopravnim zahtevkom je na pravdo napotilo tudi F. F. Obtoženca je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obtoženca „iz vseh pritožbenih razlogov“. Višjemu sodišču je predlagal, da „pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.“

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ter proučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne in pravne zaključke, da je obtoženec obravnavana kazniva dejanja storil v obsegu in na način, kot je opisano v izreku sodbe. Svojo presojo je obrazložilo z argumentiranimi, logičnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih sodišče druge stopnje sprejema in se jim v izogib ponavljanju v celoti pridružuje.

5. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožbeno grajo, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca z znanjem antropometrije, da bi lahko onkraj razumnega dvoma ugotovilo, da je na posnetkih s krajev očitanih kaznivih dejanj ravno obtoženec ter da je z zavrnitvijo tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje kršilo pravice obrambe oziroma načelo enakega varstva pravic. Pritrditi je sicer pritožniku, da dokazni predlog po postavitvi izvedenca ni bil podan prepozno, saj obrambi ni mogoče očitati zavlačevanja postopka zgolj zato, ker dokazni predlog ni bil podan na predobravnavnem naroku, saj se dokaz nedvomno nanaša na prepoznavo obtoženca kot relevantno dokazno temo. Vendar mora biti predlagani dokaz tudi potreben za ugotovitev dejanskega stanja, glede česar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni potreben. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.1

6. Sodišče postavi izvedenca, kadar je za ugotavljanje pomembnega dejstva potreben izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje (248. člen ZKP). Z izvedenci se ne ugotavljajo tista dejstva, za katera ni potrebno neko strokovno znanje.2 Prepoznava oseb je splošno znano prirojena sposobnost človeka, za katero načeloma ni potrebno posebno strokovno znanje. Pritožnik sicer točno povzema razloge prvostopenjske sodbe, da je sodišče samo ugotovilo, da nima znanja izvedenca ustrezne stroke, vendar ni mogoče slediti pritožnikovi tezi, da je v vsakem primeru, kadar se kot dokaz uporabljajo posnetki, potrebno postaviti izvedenca z znanjem antropometrije in drugih metod za identifikacijo oseb na posnetku. Ali je potrebna postavitev izvedenca je odvisno od okoliščin konkretnega primera oziroma značilnosti konkretnih posnetkov. Nedvomno je treba postaviti izvedenca, kadar je izkazano, da bi iz tovrstnega dokaza, ki ga predlaga obramba, izhajal dvom v zaključek, da je na posnetku obtoženec.3 Takšen dvom pa bi nastal v primeru, da posnetki niso dovolj jasni (na primer če so slabe ločljivosti, posneti na večji oddaljenosti, osebe vidne le v majhnem delu in le kratek čas), da bi bilo mogoče že na podlagi same laične zaznave ugotoviti, kdo se nahaja na posnetku.

7. V obravnavanem primeru ni bil izpostavljen dvom v kvaliteto posnetkov v smislu oddaljenosti, slabše ločljivosti ali kratkotrajnosti posnetka, tega pritožnik niti ne zatrjuje v pritožbi, niti tega ni zatrjevala obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je izčrpno pojasnilo svoj zaključek, da postavitev izvedenca ni potrebna, na podlagi značilnosti posnetkov, pri čemer je izpostavilo, da je obtoženec razločno viden v obraz, da je imel na glavni obravnavi po dolžini in barvi enako brado kot storilec na posnetku, enako obliko nosu, na nekaterih posnetkih pa je vidno, da ima storilec daljše lase spete v čop kot obtoženec na glavni obravnavi. Tam, kjer ni viden storilčev obraz, pa je zaključilo, da je obtoženca mogoče prepoznati na podlagi oblačil, zlasti čevljev svetlo rjave barve, ki so bili obtožencu kasneje zaseženi (točka 4 sodbe). Sodišče prve stopnje je pri vsakem od očitanih dejanj, v zvezi s katerim so bili pridobljeni posnetki nadzornih kamer, prepoznavo obtoženca kot storilca utemeljilo na konkretnih obraznih in telesnih značilnostih obtoženca ter prepoznavnih oblačilih in obutvi obtoženca. Tako je pri ravnanju v okviru kaznivega dejanja velike tatvine na naslovu G. v Ljubljani prepoznavo oprlo na razviden obraz storilca, njegovo brado, ki po obliki in dolžini ustreza bradi obtoženca, obliko oči in nosu, zato ga je, kljub temu da nosi kapo, mogoče nedvomno prepoznati na posnetku kot storilca (točka 8 sodbe). Pri ravnanju v okviru kaznivega dejanja velike tatvine na naslovu H. je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da obraz storilca ni jasno razviden, vendar pa ob primerjavi oblačil in telesnih značilnosti ni nobenega dvoma, da je storilec ravno obtoženi, saj je ob obeh ravnanjih nosil enako kapo, bundo z istim številom gumbov na sprednji strani, svetlečo zaponko kot tudi po obliki nosu, spetih laseh in bradi, posebnega pomena pa so tudi svetlo rjavi čevlji znamke ..., ki so vidni na posnetku in so bili obtožencu zaseženi (točka 11 sodbe). Pritožnik te ugotovitve neutemeljeno izpodbija z izpostavljanjem, da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da obraz ni jasno razviden, saj je ob tem navedlo več prepričljivih konkretnih in za obtoženca specifičnih značilnosti, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjujejo, da je bil ravno obtoženec storilec tega dejanja in zato ni bilo potrebno dejanskega stanja ugotavljati s pomočjo izvedenca. V zvezi z dejanjem na parkirišču pred lokalom ... na naslovu I. je sodišče prepoznavo obtoženca kot storilca utemeljilo z jasnim posnetkom, na katerem je kljub nošnji zaščitne maske jasno razviden obraz in konstitucija telesa obtoženca, kjer se storilec z obtožencem ujema tako po obliki frizure (pristriženi lasje ob strani in daljši po vrhu glave, speti v čop) kot tudi po nosu (točka 13 sodbe).

8. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku v izpodbijani sodbi, da postavitev izvedenca glede na ustrezno jasnost posnetkov ni bila potrebna, saj je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da je storilec ravno obtoženec, natančno in podrobno oprlo na konkretne in specifične značilnosti obtoženca, ki so jasno in nedvomno zaznavne vsakemu opazovalcu in ki se nanašajo na obtoženčev telesni videz, oblačila in obutev, zlasti pa na njegovo postavo, frizuro, obliko brade in obraza, kot ga je sodišče prve stopnje tudi neposredno zaznalo na glavni obravnavi in pri tem v sodbi ni uporabilo nobenega posebnega znanja, ampak zelo preprosto človeško sposobnost zaznavanja, opazovanja in prepoznavanja, pri čemer ni bilo treba uporabiti znanj nobene stroke. Glede na to, da se sodišče prve stopnje niti ni sklicevalo na obtoženčev tunizijski izvor oziroma videz, so brezuspešne pritožbene trditve, da je ljudi s tega področja težje ločevati med seboj ter da to dodatno utemeljuje postavitev izvedenca. Pritožnik pa v sodbi izpostavljenih okoliščin in značilnosti niti ne napada s konkretnimi navedbami, izpostavlja zgolj, da ni mogoče z gotovostjo brez izvedenca na podlagi laične ocene zaključiti, da je na posnetkih obtoženec, s čimer pa ne more omajati celovitih in prepričljivih predstavljenih razlogov izpodbijane sodbe, ki temeljijo na mnogoterih okoliščinah, ki se nanašajo tako na same telesne značilnosti obtoženca kot tudi njegova oblačila in obutev, ki mu je bila tudi zasežena, zato je prepričljiv zaključek izpodbijane sodbe, da je na posnetkih prav obtoženec, postavitev izvedenca pa ni bila potrebna, četudi sodišče prve stopnje ne razpolaga s strokovnim znanjem izvedenca in z zavrnitvijo dokaznega predloga niso bile prekršene pravice obrambe, saj kot izpostavlja že sodišče prve stopnje, sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so odveč in glede na gotovost ugotovljenih dejstev ne morejo vzbuditi dvoma v zaključek, da je na posnetku prav obtoženec. Po pojasnjenem pa tudi ni bila kršena domneva nedolžnosti, saj je sodišče prve stopnje na podlagi značilnosti storilca z ustrezno mero gotovosti kot storilca prepoznalo ravno obtoženca.

9. Pritožnik z nepopolnim povzemanjem izpovedb policistov J. J., K. K. in L. L., ki so zaznali kaznivo dejanje tatvine na škodo M. M. na naslovu N. v Ljubljani brezuspešno poskuša omajati zaključke prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, pri katerem je bil zaloten s strani policistov J. J. in K. K. Pritožnik neutemeljeno graja verodostojnost izpovedbe policista L. L. s podajanjem subjektivne ocene, da med vožnjo po cesti O. kot sopotnik ni mogel opaziti osebe, ki se je nervozno prestopala, sklanjala nad kolesi ter hotela nekaj ukrasti, saj je splošno znano, da po cesti O. ni mogoče voziti hitro, še posebej na delu križišča z ulico N., kjer sta dva prehoda za pešce, zato je takšna izpovedba tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem verodostojna, česar pritožnik ne more izpodbiti z izpostavljanjem, da se L. L. ni spomnil, s kom se je vozil v vozilu, saj ne gre za odločilno dejstvo, zlasti ne v luči dejstva, da sta policista J. J. in K. K. po ugotovitvi sodišča prve stopnje zaznavo L. L. preverila in pri tatvini zalotila prav obtoženca. Pritožnik nadalje nepopolno povzema izpovedbo policista J. J., da ni imel časa obrniti glave, in s tem poskuša omajati verodostojnost izpovedbe L. L., saj je policist J. J. pojasnil, da mu je L. L. povedal o svoji zaznavi dogajanja, sam pa tega ni mogel preveriti, saj so križišče že prevozili, nazaj pa se ni mogel ozreti zaradi kioska, ki mu je onemogočal pogled nazaj. Pritožnik izpodbija verodostojnost izpovedi oškodovanca M. M. z zatrjevanjem, da je življenjsko nelogično, da oškodovanec ni reagiral na dogajanje, da mu nekdo želi ukrasti skiro le nekaj metrov stran, pri čemer ponovno izpovedbe ne povzema natančno, saj je priča povedala, da je sedel na klopci 20 metrov stran od priklenjenega skiroja z drugimi ljudmi in da je pristopil, ko je videl, da se okoli skiroja prerivajo policisti z obtožencem, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem življenjsko prepričljiva izpovedba. Pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik napada verodostojnost prič, pa povsem zvodenijo ob dejstvu, da je bil obtoženec ujet ob izvršitvi tatvine. Pritožnik nadalje protispisno zatrjuje, da je obramba predlagala pridobitev posnetkov z lokacije na ulici N., saj se je predlog nanašal le na opravo poizvedb, kdo je bil na Policijski postaji X. pristojen za pregled morebitnih posnetkov s te lokacije in zaslišanje te osebe, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo iz razloga, da ni razvidno, katero pravno odločilno dejstvo naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo. Sodišče prve stopnje je nadalje izpostavilo tudi, da je tak dokazni predlog nepotreben, saj je bil obtoženec zaloten pri dejanju, zato pritožnikovo prizadevanje, da bi se samo na podlagi posnetkov lahko ugotovilo, kaj se je tistega dne dogajalo, ostane brez uspeha.

10. Sodišče prve stopnje je kazensko sankcijo utemeljeno izbralo in odmerilo na podlagi obtoženčeve predkaznovanosti, specialnega povratništva, njegove vztrajnosti pri izvrševanju obravnavanih kaznivih dejanj in števila ravnanj, po drugi strani pa je kot olajševalne okoliščine štelo dejstva, da je eno od ravnanj ostalo pri poskusu, pri čemer ni pridobil nobene premoženjske koristi. Pritožnik odmere kazenske sankcije ne more omajati s pavšalnim sklicevanjem na sodno prakso v drugih primerih, saj je odmera kazenske sankcije odvisna izključno od vseh, tako objektivnih kot subjektivnih, okoliščin vsakokratnega primera. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da ima obtoženec družino s štirimi otroki, vendar je pravilno ugotovilo, da to obtoženca ni odvrnilo od storitve kaznivih dejanj, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ta okoliščina nima nikakršnega vpliva na odmero sankcije.

11. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni našlo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

12. Pritožbeno sodišče je obtoženca iz enakih razlogov kot prvostopenjsko sodišče (točka 29 sodbe) oprostilo plačila sodne takse, saj bi bilo glede na njegovo premoženjsko stanje (da je brez zaposlitve, premoženja in prihodkov ter oče štirih mladoletnih otrok) njegovo preživljanje in preživljanje družine s plačilom sodne takse ogroženo.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 11064/2018 z dne 15. 7. 2021. 2 Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 567. 3 Sklep Vrhovnega sodišča RS Kp 5/2005 z dne 2. 11. 2005.