Jedro

Razlogi pritožbenega sodišča, da se o izvajanjih, ki so bila podana v prepozni dopolnitvi pritožbe, ni ukvarjalo, se zato ne nanašajo na kasneje predloženi dokaz o formalnem prebivališču toženkinega otroka, temveč na druga izvajanja v tej vlogi. Gre predvsem za pritožbeno nova izvajanja, da je bila toženka vabljena na napačen naslov in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča, kateri dokazi naj se še izvedejo. Ta izvajanja vsebinsko predstavljajo uveljavljanje novih pritožbenih razlogov, predvsem relativnih procesnih kršitev, ki jih toženka v pravočasni pritožbi ni uveljavljala. Razširjanje pritožbenih razlogov v dopolnitvi pritožbe, vloženi po izteku pritožbenega roka, ni dovoljeno. Upoštevanje takih naknadnih novih pritožbenih razlogov bi dejansko pomenilo kršitev prekluzivno določenega roka za vložitev pritožbe iz prvega odstavka 348. člena ZPP, torej nedovoljeno podaljšanje roka na škodo nasprotne stranke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora izprazniti dvosobno stanovanje št... s pritiklinami v M. in to stanovanje prosto oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da toženka v času smrti svoje matere in imetnice stanovanjske pravice na tem stanovanju v avgustu 1991 ni imela statusa uporabnice stanovanja. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred obema nižjima sodiščema.

Predlaga ugoditev reviziji, razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Revizija zatrjuje, da je iz obeh sodb nižjih sodišč razvidno, da sta svojo odločitev oprli predvsem na izpovedbi toženke in njenega moža v razvezni pravdi, čeprav se v taki pravdi ne ugotavlja, kje dejansko živita zakonca. Sodišče druge stopnje je v drugem razveljavitvenem sklepu sodišču prve stopnje naročilo, naj ponovno zasliši toženkinega razvezanega moža o okoliščinah v zvezi z izpovedbami v razveznem postopku, toženka je v novem sojenju to tudi predlagala, vendar sodišče prve stopnje tega dokaznega predloga ni upoštevalo, same toženke pa tudi ni vabilo na pravi naslov. Toženka je ves čas trajanja pravdnega postopka zatrjevala, da je njen mlajši sin Ž., rojen 1983, že od rojstva prijavljen na naslovu v M., A. O tem je v pritožbenem postopku, sicer res po izteku pritožbenega roka, predložila dokaz, vendar je sodišče druge stopnje navedlo, da se s pritožbenimi izvajanji, podanimi v dopolnitvi, ki je bila vložena po izteku pritožbenega roka, ne bo ukvarjalo. Toženki ni jasno, na podlagi katerega predpisa se sodišče ni ukvarjalo z dodatnim dokazom, ki bi zadevo pokazal v povsem drugačni luči. Če bi toženka dejansko imela namen živeti z možem v novem stanovanju, bi bil tudi sin prijavljen na novem naslovu. Toženka te listine zaradi nepravilnega ravnanja upravnega organa ni mogla predložiti istočasno s pritožbo. Ker sodišče druge stopnje ni presodilo, koliko bi novi dokazi utegnili privesti do drugačnih dejanskih ugotovitev, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Toženka se na koncu še sprašuje, ali sodbeni izrek velja tudi za njenega mladoletnega sina, ki ima glede na stalno prijavo na spornem naslovu tudi status uporabnika. Tak njegov status izhaja še iz izpovedi prič, da je bil v varstvu pri stari materi in je z njo očitno živel v skupnem gospodinjstvu.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Podane pa tudi niso v reviziji uveljavljane procesne kršitve. Revizija zmotno zatrjuje, da naj bi se pritožbeno sodišče oprlo predvsem na izpovedi toženke in njenega moža v razveznem postopku. Dokazna ocena sodišča prve stopnje in potrditev te dokazne ocene na pritožbenem sodišču temeljita na več v tej pravdni zadevi izvedenih dokazih, na izpovedih zaslišanih prič, vpogledanih listinah, podatkih o številu prijavljenih oseb v lastninskem toženkinem stanovanju in v tej pravdni zadevi spornem stanovanju. Že ti izvedeni dokazi niso potrdili toženkine trditve, da je bivala v spornem stanovanju v času smrti imetnice stanovanjske pravice. Izpovedbi toženke in njenega moža v razveznem postopku sta nižji sodišči uporabili le za potrditev dokazne ocene, zakaj ni verjeti izpovedim toženke in njenega razvezanega moža v sedanji pravdi. Zato je revizijska trditev o relativni procesni kršitvi pred pritožbenim sodiščem zaradi opiranja na posredno izvedene dokaze v drugem sporu zmotna. Take procesne kršitve, kolikor bi do nje prišlo pred sodiščem prve stopnje, pa toženka glede na določbi 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP v revizijskem postopku niti ne bi mogla uveljavljati.

Toženka v pritožbi ni uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj sodišče prve stopnje v tretjem sojenju ne bi upoštevalo napotil pritožbenega sodišča, kateri dokazi naj se še izvedejo, saj je uveljavljala le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj ni ponovno zaslišalo toženkinega razvezanega moža. Tudi toženkino ponovno zaslišanje ni bilo več potrebno, zato je za opravo glavne obravnave zadostovala vročitev vabila le njenemu pooblaščencu. Kot je bilo že povedano, na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati relativnih kršitev določb pravdnega postopka, storjenih pred sodiščem prve stopnje, kot vsaj vsebinsko toženka opredeljuje ravnanje sodišča prve stopnje pri izvedbi dokaznega postopka (prvi odstavek 377. člena ZPP).

Zmotno je revizijsko stališče, da naj bi v postopku pred sodiščem druge stopnje prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker naj to sodišče ne bi ocenilo, koliko bi nov dokaz o prijavljenem prebivališču toženkinega mladoletnega sina utegnil privesti do drugačnih dejanskih ugotovitev. Sodišče druge stopnje je namreč sprejelo toženkine trditve o prijavljenem prebivališču njenega otroka, vendar je glede na pred sodiščem prve stopnje sprejeto dokazno oceno tudi poudarilo, da ugotovitve, da je otrok živel skupaj s staršema v novem stanovanju, dejstvo o njegovem formalnem prijavnem naslovu ne more izpodbiti, saj je odločilno le to, kje je dejansko otrok živel. Razlogi pritožbenega sodišča, da se o izvajanjih, ki so bila podana v prepozni dopolnitvi pritožbe, ni ukvarjalo, se zato ne nanašajo na kasneje predloženi dokaz o formalnem prebivališču toženkinega otroka, temveč na druga izvajanja v tej vlogi. Gre predvsem za pritožbeno nova izvajanja, da je bila toženka vabljena na napačen naslov in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča, kateri dokazi naj se še izvedejo. Ta izvajanja vsebinsko predstavljajo uveljavljanje novih pritožbenih razlogov, predvsem relativnih procesnih kršitev, ki jih toženka v pravočasni pritožbi ni uveljavljala. Razširjanje pritožbenih razlogov v dopolnitvi pritožbe, vloženi po izteku pritožbenega roka, ni dovoljeno. Upoštevanje takih naknadnih novih pritožbenih razlogov bi dejansko pomenilo kršitev prekluzivno določenega roka za vložitev pritožbe iz prvega odstavka 348. člena ZPP, torej nedovoljeno podaljšanje roka na škodo nasprotne stranke. O tem ni več spora niti v pravni literaturi niti v sodni praksi.

Iz povzetkov toženkine revizije in že dosedanjih odgovorov nanje jasno izhaja, da toženka kljub drugačni (in napačni) pravni opredelitvi uveljavljanja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vsebinsko skuša uveljaviti razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pa glede na izrečno določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji ni več mogoče. Enako velja za zaključne revizijske trditve, da iz izpovedi zaslišanih prič posredno izhaja, da naj bi toženkin mladoletni sin, ki je bil v varstvu pri stari materi, očitno tudi živel z njo v skupnem gospodinjstvu. Te trditve so v nasprotju z že povzetimi dejanskimi ugotovitvami v izpodbijani sodbi in so zato na revizijski stopnji neupoštevne. V reviziji nakazani dvom, ali se sodbeni izrek nanaša tudi na toženkinega mladoletnega sina, je po vsem obrazloženem odveč.

Tožba v tej pravdni zadevi je bila vložena 20.9.1991. Zato sta obe nižji sodišči v skladu z določbo 158. člena Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96) pravilno uporabili prej veljavni Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ul. SRS št. 35/82, 14/84; v nadaljevanju: ZSR). Ker toženka v času materine smrti ni bivala z njo v spornem stanovanju, tudi ni imela statusa uporabnika stanovanja po 5. členu ZSR. Ob materini smrti nanjo ni mogla preiti stanovanjska pravica v smislu 18. člena ZSR. Zato je bila njena kasnejša vselitev v stanovanje nezakonita, s čemer so bili izpolnjeni zakonski pogoji iz 50. člena ZSR za izpraznitveno tožbo. Zavrnitev toženkine pritožbe in potrditev sodbe prve stopnje o ugoditvi izpraznitvenem zahtevku je bila torej skladna z navedenimi materialnopravnimi zakonskimi določbami.

Ker uradno upoštevni in v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče toženkino revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.