Jedro

Odločitve posameznika, ki mu zakon daje pravico, da v postopku ne izpoveduje, bodisi kot obdolženec ali kot privilegirana priča, ni dopustno dokazno ovrednotiti. Z navedeno razlago pa je sodišče dokazno ocenilo ravnanje priče, da se posluži zakonske bonitete in ne njene izpovedbe, ki je glede na sprejeto odločitev, sploh ni podala. S tem pa je njeno ravnanje celoto utemeljilo v obdolženčevo škodo torej, da njegovega zagovora o sporu priča ni potrdila, čeprav bi bilo logično pričakovati, da bo pričala, če bi spor med njima zares obstajal. Z drugimi besedami to pomeni, da je obdolženčeva žena, čeprav v postopku ni pričala, pravzaprav postala obremenilna priča.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega S.G. se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je z izpodbijano sodbo obdolženega S. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in mu po 57. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, ko se mu naloži, da v roku petih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije znesek 4.725,94 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem (ZKP) mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije premoženjskopravni zahtevek v znesku 4.725,94 EUR v presežku, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od vsakokratnega mesečnega izplačila potnih stroškov do petega dne v mesecu, do dneva plačila, pa je oškodovanca napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena in po drugem odstavku 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP ter zaradi odločbe o kazni in stroških kazenskega postopka ter odločbe o premoženjskopravnem zahtevku po 374. členu ZKP, pritožuje obdolženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oz., da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 9.7.2015 opr. št. Su 1669/2015 je bila pristojnost za sojenje v predmetni zadevi z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Kopru, ki je nato o vloženi pritožbi tudi odločalo.

Pritožba je utemeljena.

Strinjati se je potrebno s pritožbenimi navedbami, da temelji izpodbijana sodba na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč ni zanesljiva ugotovitev, da je obdolženec svojemu delodajalcu lažnivo zatrjeval, da se na delo in iz njega vozi na relaciji G., v Vojašnico v S.B. in ne iz M.S., od koder naj bi se dejansko vozil na delo ter si s tem na račun priznanih stroškov prevoza na delo, pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 4.725,94 EUR.

Osnovno vprašanje, ki se je v postopku zastavljalo je, od kod se je obdolženec dejansko vozil na delo, to je z G. na G., kjer je imel prijavljeno bivališče oz. iz M.S., kjer sta v stanovanju prebivala njegova partnerka in njun otrok in kjer je bil obdolženec tudi večkrat viden. Prav navedeno dejstvo, da se je obdolženec večkrat nahajal v M.S., pa je bil povod za sum, da njegovi podatki glede prevoza na delo niso točni, zaradi česar je bila pri njegovem delodajalcu, to je Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije aktivirana komisija, ki se je ukvarjala s preverjanjem točnosti podatkov v zvezi s priglašenimi potnimi stroški zaposlenih. Dalje ni dvoma, da je M.K. zaposlen pri Ministrstvu za obrambo v bataljonu vojaške policije glede obdolženca opravljal poizvedbe tako pri njegovih sodelavcih, kot pri stanovalcih bloka v M.S., katerega solastnik je obdolženec in ugotovil, da obdolženec dejansko stanuje v M.S., saj sta mu tako navedli priči N.G. in S.G.. Pri svojih ugotovitvah je M.K. vztrajal tudi na glavni obravnavi z utemeljitvijo, da je v uradna zaznamka o zbranih obvestilih zapisal pač tisto, kar so mu osebe, od katerih je zbiral obvestila, navedle. Tako pričino pojasnilo pa je sodišče prve stopnje tudi sprejelo kot prepričljivo, hkrati pa je drugačne navedbe prič N.G. in S.G. ocenilo kot izjave, s katerimi priči obdolžencu nista hoteli škodovati.

Utemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje z zgoraj povzeto razlago, izpodbijano sodbo oprlo na uradne zaznamke, ki jih je vojaški policist M.K. na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP zbral v predkazenskem postopku. Ker izjave niso bile pridobljene nezakonito, sicer ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kot meni zagovornik pač pa po drugem odstavku istega člena, ki je vplivala na pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje namreč na vsebino uradnih zaznamkov ne bi smelo izključno opreti sodbe, saj osebe, od katerih so bila pridobljena obvestila, niso bile poučene o dolžnosti in pravicah priče iz drugega odstavka 240. člena ZKP v zvezi s členom 238 ZKP in zato uradni zaznamki niso dokaz v procesnem smislu, kot je bilo to v sodni praksi že večkrat rečeno (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 39/2011 z dne 7.7.2011). To bi sicer lahko postali, če bi se priča, ki je zaslišana in ustrezno poučena v kazenskem postopku nanje sklicevala, vendar tak primer v konkretni zadevi ni podan. Res sicer je, da se je M.K., ko je bil zaslišan kot priča skliceval na vsebino uradnih zaznamkov, ki jih je sestavil, vendar v tem primeru ni šlo za njegove izjave o obravnavani zadevi, temveč za izjave drugih oseb. Sam je zato le potrdil, da je zapisal tisto, kar so mu osebe povedale, ne pa tudi, da so izjave teh oseb resnične in da ustrezajo temu, kar je oseba povedala in želela povedati, oz., da je bila ob tem tudi pravilno razumljena. To velja še posebej poudariti glede na to, da uradni zaznamki s strani oseb, ki so dale obvestila, niso podpisani in so tudi sicer zelo kratki, le v nekaj stavkih. Že zato ni mogoče izpovedbi prič na glavni obravnavi enostavno zavrniti z razlago, da niso hotele škodovati obdolžencu, ne da bi se ob tem podrobneje ocenile. Priča N.G. je namreč navedla, da jo je policist spraševal, kje stanuje D. (partnerka obdolženca) in tudi, če se upošteva njeno izjavo v uradnem zaznamku češ, da obdolženec, partnerka in sin na naslovu ne živijo dolgo, dve do tri leta, se te njene navedbe ujemajo tako z izpovedbo priče na glavni obravnavi, kot z zagovorom obdolženca. Na glavni obravnavi je namreč priča pojasnila, da je obdolženca videvala občasno, to je s partnerko ali otrokom, kar enako je povedal tudi obdolženec. Iz njenih navedb torej ne izhaja, da je obdolženec v M.S. živel stalno in da se je tudi od tam vozil na delo. Enako je ugotoviti tudi za pričo S.G., ki je pojasnila, da je z navedbo družine G. imela v mislih drugo družino z enakim priimkom, ki dejansko prebiva na istem naslovu in ima tudi sina. Glede na te okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča ni moč izključiti možnosti, da je priča res imela v mislih drugo družino z enakim priimkom. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo verodostojnost izpovedb prič N.G. in S.G. na glavni obravnavi, spričo obrazloženega niso prepričljivi.

Življenjsko gledano je res težje razumljivo, da bi obdolženec namesto pri svoji partnerki, s katero imata otroka in skupno stanovanje v M.S., stanoval pri svojih starših v G. na G. in se od tam vozil na delo na sicer že tako oddaljeno delovno mesto v S.B.. Vendar je obdolženec v zagovoru pojasnil, zakaj v spornem obdobju ni stanoval v M.S. pri partnerki, temveč je tja le pogosto zahajal zaradi otroka. Sodišče prve stopnje je v 26. točki sodbe sicer obrazložilo čemu zagovora obdolženca ne sprejema, vendar pa se je s pritožnikom strinjati, da tudi ti razlogi sodbe niso prepričljivi. Obdolženec se namreč s partnerko, kot je razbrati iz njegovega zagovora, ni dokončno razšel, temveč zgolj sprl zaradi spoznanja, da je imela razmerje z drugim moškim in zato z njo ni živel, je pa k njej zahajal zaradi skupnega otroka, katerega je tudi pogosto varoval. Dejstvo, da obdolženec ni uredil premoženjskih zadev z obdolženko in se tudi ni dogovoril za preživnino za otroka, kot ugotavlja sodišče, spričo obrazloženega zato ni bistveno, saj tudi obdolženec sam še ni vedel, v katero smer se bodo odnosi z partnerko odvili, je pa, kot rečeno, otroka redno obiskoval in se z njim družil. Nobenega realnega razloga torej ni bilo, da bi moral takoj urediti razmere s partnerko, s katero naj bi bil v povsem korektnih odnosih.

Sodišče prve stopnje v točki 28 opozarja na pomembno dejstvo, da obdolženčeva partnerka oz. sedaj žena D.P. v postopku ni želela pričati, kar bi gotovo storila, v kolikor bi obdolženčeve trditve glede njunega spora bile resnične, saj bi mu na ta način lahko pomagala. Strinjati se je potrebno s pritožnikom, da je taka razlaga sodišča procesno povsem zgrešena. Ne sicer zato, ker priča pred sodiščem ni hotela govoriti o prevari partnerja, kot navaja pritožba, temveč iz razloga, ker odločitve posameznika, ki mu zakon daje pravico, da v postopku ne izpoveduje, bodisi kot obdolženec ali kot privilegirana priča, ni dopustno dokazno ovrednotiti. Z navedeno razlago pa je sodišče dokazno ocenilo ravnanje priče, da se posluži zakonske bonitete in ne njene izpovedbe, ki je glede na sprejeto odločitev, sploh ni podala. S tem pa je njeno ravnanje celoto utemeljilo v obdolženčevo škodo torej, da njegovega zagovora o sporu priča ni potrdila, čeprav bi bilo logično pričakovati, da bo pričala, če bi spor med njima zares obstajal. Z drugimi besedami to pomeni, da je obdolženčeva žena, čeprav v postopku ni pričala, pravzaprav postala obremenilna priča. Spričo obrazloženega je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo oceniti izpovedbe prič, ki ji bodo le-te podale na glavni obravnavi in nato presoditi, ali je obtožbeni očitek utemeljen ali ne. Opredeliti se bo moralo do obdolženčevega zagovora, da se je tedaj pogosto nahajal v M.S. in v zvezi s tem tudi z dosedanjimi navedbami prič N.G. in S.G. ter nato na podlagi dokazov, ki jih ima na voljo, oceniti, ali je obdolženec na delo dejansko odhajal iz M.S.. Če bo ugotovilo, da je obtožbeni očitek v navedeni smeri utemeljen, pa se bo nadalje moralo opredeliti tudi do pritožbenih pomislekov glede višine premoženjske koristi, kot to zagovornik še izpostavlja v pritožbi.