Jedro

V zapuščinskem postopku po pokojni M. C. izdan in zdaj že pravnomočen sklep o dedovanju, ki ga tožnica ni mogla izpodbijati (saj ni bila udeležena v zapuščinskem postopku in je zato ne veže), ni skladen s pravnomočno sodbo I P 470/90 glede obsega ugotovljenega lastništva nepremičnin pravne prednice tožencev. Ta neskladnost ima za posledico, da je bilo s sklepom o dedovanju, poseženo v lastninsko pravico tožnice brez sleherne pravne podlage. Tožnici torej ni mogoče odreči upravičenja do sodnega varstva z vsebinskim odločanjem o delu njenega zahtevka, o katerem doslej še ni bilo odločeno v nobenem sodnem postopku s tožničino udeležbo kot stranke postopka.

Obrazložitev

Reviziji se delno ugodi, pravnomočni sklep o zavrženju tožbe zoper prvo toženko v delu ugotovitvenega zahtevka glede nepremičnine vl. št. 2191 k.o. ... in o pravdnih stroških se razveljavi, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka tožnice se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:

1. O tožbi tožnice, naperjene zoper vse tri pravne naslednike 2. 8. 2000 umrle M. C., je sodišče prve stopnje odločilo tako, da jo je s sklepom (očitno pomotoma izostalem v naslovu prvostopenjske odločbe) zavrglo v delu zoper prvo toženko F. H., medtem ko je zahtevek iz iste tožbe, s katerim je tožnica terjala naj se ugotovi, da je lastnica nepremičnin vl. št. 813 in vl. št. 2191 k.o. ... in da v zapuščino po pokojni M. C. ne sodi solastniški delež 16/100 na teh nepremičninah ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo tožničine lastninske pravice na teh nepremičninah do 16/100, glede preostalih dveh tožencev s sodbo zavrnilo. Razlogi sodišča prve stopnje za sklep o zavrženju tožbe zoper prvo toženko so strnjeno po sklopih v tem, da je bilo o obsegu zapuščine po pokojni pravni prednici tožencev odločeno z že pravnomočnim sklepom o dedovanju in da sodišče v pravdnem postopku ne more posegati v vsebino izreka takega sklepa, da je tožnica zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin in nima pravnega interesa za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (smiselno tudi: ga prva toženka ne bi mogla izstaviti) in da je bilo o lastništvu nepremičnin, ki so predmet tožbenega zahtevka, že pravnomočno odločeno v pravdi I P 470/90 med istima strankama (oziroma pravno prednico sedanjih tožencev) v zamenjanih vlogah. Sodbo o zavrnitvi tožničinega zahtevka v delu, naperjenem zoper drugega in tretjega toženca, pa je sodišče prve stopnje obrazložilo s pomanjkanjem njune pasivne legitimacije, saj je ugotovilo, da glede na delitev zapuščine med dediči po pokojni M. C. in sklep o dedovanju ta dva toženca nista dediča nepremičnin, ki so predmet tožbenega zahtevka v tej pravdi.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

3. Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, sklicujoč se v njej na zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka kot uveljavljana revizijska razloga. Navaja, da s tožbo ni terjala le ugotovitve lastništva nepremičnin, temveč tudi, da te ne spadajo v zapuščino. Ker so pri vl. št. 813 in vl. št. 2191 k.o. ... plombe za vknjižbo pridobitve lastninske pravice v zvezi z zapuščinskim postopkom po M. C., ima tožnica pravni interes za zahtevek, da v zapuščino po pokojni te nepremičnine ne spadajo. Tožnica ni bila stranka zapuščinskega postopka in je lahko zaradi varstva svojih pravic vložila le tožbo s takim zahtevkom. Glede na plombe pri navedenih vložkih bi tožnica, če bi s tožbo uspela, dosegla zase ugodnejši položaj, saj bi imela v primeru vknjižbe lastninske pravice na dediče po M. C. za 16/100 manjši delež, kot ga ima sedaj. V nadaljevanju revizijskih navedb tožnica graja stališče v pravnomočni odločbi o že razsojeni stvari (glede na pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani I P 470/90 z dne 23. 4. 1993) tako z vidika vprašanja objektivne kot tudi subjektivne identitete tožbenih zahtevkov, ki po mnenju revidentke nista podani. Sicer pa je v sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 723/2000 ugotovljen predmet zapuščine po pokojni pravni prednici tožencev v obsegu, ki presega s sodbo I P 470/90 ugotovljen obseg njenega solastništva parcel v vl. št. 2191 k.o. ...; ta znaša po sklepu o dedovanju 16/100 na celotnih parcelah v vložku št. 2191 k.o. ..., po sodbi I P 470/90 pa 16/100 le na funkcionalnem zemljišču, ki bi ga bilo treba na parcelah istega vložka šele odmeriti in ki zagotovo ne obsega celotnih parcel. Revidentka končno problematizira še v razlogih izpodbijane pravnomočne odločbe zavzeto stališče o vprašanju zastaranja judikatne terjatve (po sodbi I P 470/90), ki ga je uveljavljala kot podlago svojemu zahtevku v tej pravdi, in predlaga spremembo pravnomočne odločbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

4. V skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB in št. 45/2008) je bil izvod revizije poslan tožencem, ki nanjo niso odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je pravna prednica sedanjih tožencev M. C. uspela kot tožnica v pravdi zoper V. D. (sedanjo tožnico), končano s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani I P 470/90, ki je postala pravnomočna 18. 8. 1993, in s katero je bilo med drugim ugotovljeno, da je „M. C. do 16/100 lastnica nepremičnine dela hiše v Ljubljani ..., na parc. št. 5/18 k.o. ..., ki je kot z.k. telo II vpisana v vl. št. 813 k.o. ...“, V. D. pa naloženo (poleg obveznosti izdaje listine za zemljiškoknjižno realizacijo te ugotovitve še), da mora „kot imetnica pravice uporabe na parc. št. 5/7, 5/8, 5/22 in 5/1, vse vpisane v vl. št. 2191 k.o. ..., dovoliti na teh parcelah odmero funkcionalnega zemljišča k hiši v Ljubljani ... na parc. št. 5/18, vl. št. 813 k.o. ... in dovoliti vknjižbo pravice uporabe oziroma bodoče lastninske pravice v korist M. C. do 16/100 po idealnih deležih na odmerjenem funkcionalnem zemljišču.“

7. Za presojo pomena take pravnomočne sodbe kot procesne ovire za meritorno odločanje o tožničinem zahtevku (zoper prvo toženko) v tej pravdi so odločilna še sledeča dejstva iz kronologije nadaljnjega poteka dogodkov: pravnomočna sodba I P 470/90 ni bila nikoli zemljiškoknjižno izvedena in je sedanja tožnica še vedno vknjižena kot izključna lastnica vl. št. 813 in vl. št. 2191, oboje k.o. ... (kar je z vidika njenega pravnega interesa v tej pravdi pomembno le glede dajatvenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ne pa spričo pravno pomembnih posledic odločitev sodišča v zapuščinskem postopku po pokojni M. C. nujno in v celoti kot procesna ovira tudi glede ugotovitvenega dela tožničinega zahtevka); je pa bila sodba I P 470/90 upoštevana (ne v ustrezno skladnem obsegu) v zapuščinskem postopku po 2. 8. 2000 umrli pravni prednici sedanjih tožencev M. C., v katerem sedanja tožnica V. D. ni bila udeležena kot stranka, saj so kot oporočni dediči po pokojni M. C. v njem nastopali le sedanji trije toženci. S pravnomočnim sklepom o dedovanju je bilo med drugim ugotovljeno, da spada v zapuščino ... tudi „16/100 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 813 (parc. št. 5/18) in vl. št. 2191 (parc. št. 5/7, 5/8, 5/22 in 5/1), oboje k.o. ...“, ... za dediče na podlagi oporočnega dedovanja so bili proglašeni toženci, med katerimi je prva toženka F. H. podedovala „delež do 16/100 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 813 in 2191 k.o. ...“, odrejeni pa so bili tudi z.k. vpisi lastninske pravice na imena dedičev po uradni dolžnosti (plomba v zemljiški knjigi).

8. Glede na pravkar povzeto dejansko stanje se izkaže za zgrešeno stališče sodišč prve in druge stopnje o ovirah za meritorno odločanje o ugotovitvenem delu tožničinega zahtevka zoper prvo toženko glede nepremičnin v vl. št. 2191 k.o. ... To stališče revidentka sicer neutemeljeno graja s problematiziranjem istovetnosti strank v pravdi I P 470/90 in aktualni pravdi (kot pogoju za obstoj procesne ovire že razsojene stvari). Istovetnost strank zaradi smrti M. C., ki je nastopala kot stranka v pravdi I P 470/90, ni pretrgana, če v aktualni pravdi sedaj nastopajo kot stranka njeni dediči kot univerzalni nasledniki, ki so s trenutkom smrti po samem zakonu vstopili v njen pravni položaj (132. člen Zakona o dedovanju). Velja tudi, da stranki nista istovetni le tedaj, kadar nastopata v obeh zadevah v isti vlogi, temveč tudi tedaj, ko nastopata v tekoči pravdi v zamenjanih vlogah v primerjavi z že pravnomočno razsojeno zadevo. Vendar je slednje upoštevno kot ovira za meritorno odločanje le tedaj, kadar je pravno razmerje, o katerem je že bilo odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde. To pa je že vprašanje objektivne istovetnosti zahtevkov.

9. Vprašanje objektivne identitete tožbenih zahtevkov je (tudi ali predvsem) materialnopravno vprašanje. Problem je v tem, da v zapuščinskem postopku po pokojni M. C. izdan in zdaj že pravnomočen sklep o dedovanju, ki ga tožnica ni mogla izpodbijati (saj ni bila udeležena v zapuščinskem postopku in je zato ne veže), ni skladen s pravnomočno sodbo I P 470/90 glede obsega ugotovljenega lastništva nepremičnin v vl. št. 2191 k.o. ... pravne prednice tožencev; ta znaša po sklepu o dedovanju 16/100 na celotnih parcelah v vložku št. 2191 k.o. ..., po sodbi I P 470/90 pa 16/100 le na delih teh parcel iz istega vložka, ki so funkcionalno zemljišče k hiši parc. št. 5/18, vl. št. 813 k.o. ... Ko bo torej sklep o dedovanju zemljiškoknjižno izveden, bo prva toženka postala lastnica do 16/100 vseh parcel, vpisanih v vložku 2191 k.o. ... ( po podatkih katastra iz zemljiške knjige gre za površine v skupni izmeri 2846 m2) – in ne le „na odmerjenem funkcionalnem zemljišču“ k hiši parc. št. 5/18, vl. št. 813 k.o. ..., kot ji to pripada po sodbi I P 470/90. Ta neskladnost ima za posledico, da je bilo s sklepom o dedovanju (in na njem temelječih odreditvah vknjižb), ki ga tožnica ni mogla izpodbijati in se učinki njegove pravnomočnosti nanjo ne raztezajo, poseženo v lastninsko pravico tožnice brez sleherne pravne podlage. Tožnici torej ni mogoče odreči upravičenja do sodnega varstva z vsebinskim odločanjem o delu njenega zahtevka, o katerem doslej še ni bilo odločeno v nobenem sodnem postopku s tožničino udeležbo kot stranke postopka. Presoja v pravnomočni odločbi o objektivni identiteti tožbenih zahtevkov kot oviri za meritorno odločanje je v zgoraj opredeljenem obsegu torej materialnopravno zmotna. Zato je bilo treba pravnomočni sklep v obsegu, opredeljenem v I. točki izreka te odločbe, na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP razveljaviti in v tem delu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v vsebinsko odločanje. Ker razlike med odločitvijo iz pravnomočne sodbe I P 470/90 in pravnomočnim sklepom o dedovanju glede obsega zapuščine, s katerim je bilo neupravičeno poseženo v lastninsko pravico tožnice, spričo neizvedene odmere funkcionalnega zemljišča še ni mogoče okvantificirati, se razveljavitev odločitve o ugotovitvenem delu tožbe zoper prvo toženko lahko nanaša le na celotni vložek 2191 k.o. ...

10. V preostalem delu tožničino izpodbijanje pravnomočnega sklepa o zavrženju njene tožbe zoper prvo toženko ni utemeljeno. Ugotovitev v pravnomočno končani pravdi I P 470/90 med pravno prednico tožencev in sedanjo tožnico, da je prva do 16/100 lastnica nepremičnine vl. št. 813 k.o. ..., nujno implicira prav tako pravnomočno ugotovitev, da druga v tem obsegu ni lastnica iste nepremičnine. Zato ponovno sojenje o sodno že pravnomočno ugotovljenem lastništvu v tem obsegu ni dopustno. Ker gre za odločitev o ugotovitvi stvarne pravice s sodno odločbo, je že iz tega razloga brez slehernega pomena tožničino sklicevanje na zastaranje judikatne terjatve pravne prednice sedanjih tožencev kot njenih dedičev, ki naj bi po tožničinem zmotnem prepričanju privedlo smiselno do „ponovne oživitve“ njene lastninske pravice (?). Posledično velja enako iz ugotovitvenega izpeljan dajatveni zahtevek tožnice v tem obsegu, ki je ob tem tudi sicer še vedno vknjižena kot izključna lastnica v tej pravdi spornih nepremičnin, medtem ko materialnopravno pravilne pravnomočne sodbe o zavrnitvi tožničinega zahtevka zoper drugega in tretjega toženca, ki v tej pravdi spornih nepremičnin po pokojni M. C. nista dedovala (in zato po pravilnem stališču sodišč prve in druge stopnje nista pasivno legitimirana), tožnica v reviziji obrazloženo niti ne graja. Zato je bilo treba tožničino revizijo zoper pravnomočno sodbo zavrniti (378. člen ZPP), enako pa velja tudi za njeno revizijo zoper sklep v delu, ki presega v že nanizanih razlogih začrtan okvir njene utemeljenosti (378. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

11. Izrek o tožničinih stroških revizijskega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.